Jedro

Zgolj trditev na ravni hipoteze ne more biti podlaga za odreditev izvedenca in s tem tudi ne za sklepanje, da je bila z zavrnitvijo tega dokaza kršena obsojenkina pravica do izvajanja dokazov v njeno korist.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati povprečnino v znesku 250.000,00 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.1.2005 obsojeno J.M. spoznalo za krivo kaznivih dejanj, pod točko 1 grdega ravnanja po 146. členu KZ, pod točko 2 ogrožanja varnosti po 145. členu KZ in pod točko 3 poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen treh mesecev zapora in ji nato po 47. členu KZ izreklo (pravilno bi bilo določilo) enotno kazen petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, da oškodovanki E.R. v roku štirih mesecev plača znesek 185.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1999 dalje do plačila. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati E.R. navedeni znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1999 do dneva plačila, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko v skladu s 3. odstavkom 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in na 150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ob reševanju pritožbe obsojenkinega zagovornika izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji glede posebnega pogoja spremenilo tako, da mora obsojenka oškodovanki E.R. v roku štirih mesecev plačati znesek 185.000,00 SIT, da pogojna obsodba ne bo preklicana. Pritožbo obsojenkinega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenkinemu zagovorniku ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da se sodišči do dokaznega predloga za zaslišanje obsojenkinega lečečega zdravnika psihiatra dr. G.M., ki je po vložnikovem videnju odločilnega pomena, nista opredelili in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da je ta procesna kršitev v pravnomočni sodbi podana tudi zato, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge za postavitev izvedenca računalniške stroke, zaradi ugotavljanja ali so izpiski telefonskih pogovorov lahko tudi posledica morebitne manipulacije in nedovoljenih posegov v računalniško zapisane evidence pogovorov, zaslišanje priče D.T., ki je bil navzoč pri telefonskem pogovoru med pričo L.T. in obsojenko, pa tudi zaradi zavrnitve rekonstrukcije, zaradi ugotavljanja, ali priča M.K. s kraja, kjer se je nahajal, ni mogel slišati kričanja in vpitja dveh žensk, ki je prihajalo iz lesene, zvočno in toplotno neizolirane barakice. Po stališču zahteve je sodišče te dokaze, s katerimi je obsojenka utemeljevala svoj alibi, nezakonito zavrnilo in s tem kršilo njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), zaradi česar pošteno sojenje obsojenki ni bilo zagotovljeno. Glede na tako vsebino očitkov v zahtevi je treba ugotoviti, da vložnik v tem delu ne uveljavlja zgolj zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak tudi kršitev obsojenkine pravice do obrambe iz 1. odstavka 372. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe.

Po 7. odstavku 364. člena ZKP sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, da med ostalim navede tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Sodišče prve stopnje je to storilo v 3. odstavku na 5. strani sodbe, kjer je obrazložilo, da je z izvedenimi dokazi dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da je izvajanje predlaganih dokazov zato nepotrebno in da ti tudi ne bi vplivali na drugačne zaključke sodišča, pač pa bi po nepotrebnem zavlačevali kazenski postopek. Takemu stališču je pritrdilo tudi višje sodišče in utemeljilo svoje stališče, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna (2. odstavek na 3. strani in 1. odstavek na 4. strani sodbe). Zato se ni mogoče strinjati z vložnikom, da sodbi nimata razlogov o teh odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi kolikor vložnik po vsebini uveljavlja, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe in da obsojenka v kazenskem postopku ni imela enake možnosti dokazovati in dokazati svojo nedolžnost kot nasprotna stranka, mu ni mogoče pritrditi.

Vrhovno sodišče je v več odločbah zapisalo, da obsojenčeva pravica do izvedbe razbremenilnih dokazov ni absolutna. Glede teh mora obramba izkazati, da je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, pravno relevantnost predlaganega dokaza mora utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu pa mora sodišče šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

V konkretni zadevi je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo, ker je presodilo, da so odločilna dejstva za pravilno razsojo o zadevi na stopnji gotovosti, pravilno in celovito ugotovljena. V izpodbijani pravnomočni sodbi je analitično presodilo dokaze, zato je sicer lapidarna obrazložitev, s katero je utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, s procesnega vidika korektna.

Vložnik, ki se v zahtevi sklicuje na pričevanje obsojenkinega lečečega zdravnika dr. S.B. in ponuja drugačno dokazno presojo izpovedbe priče B.K., navaja, da sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. M.M. ni moglo ocenjevati obsojenkinega fizičnega stanja in da je težavo premostilo z umetnim konstruktom, da je bilo obsojenkino psihofizično stanje tako, da je bila sposobna storitve očitanih ji kaznivih dejanj. Izvedenka je v mnenju natančno pojasnila simptome postkomocijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje ter implikacije, ki jih imata na duševno in fizično stanje bolnika(ce). Pri podaji mnenja je upoštevala (tudi) medicinsko dokumentacijo, ki jo je pridobila pri dr. S.B. in dr. G.M. Sodišče je njeno mnenje presojalo tudi v povezavi z ostalimi dokazi in nato ocenilo, da so obsojenki očitana kazniva dejanja dokazana. Glede na to, da se je obsojenkino počutje spreminjalo (nihalo) kar je razvidno tudi iz izpovedbe dr. S.B. (list. št. 151, 2. odstavek) in tudi iz psihiatričnega izvida dr. G.M. (list. št. 165 in 166), izvedenkinemu mnenju, da je bila M. občasno povsem brez moči, na drugi strani pa tudi sposobna impulzivnega odreagiranja in v takem stanju zmožna storiti obravnavana kazniva dejanja, sodišču, ki je tako mnenje sprejelo, ni mogoče odrekati razumne presoje. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje obsojenkinega lečečega zdravnika dr. G.M. kršena obsojenkina pravica iz 22. člena Ustave in s tem tudi pravica do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Vložnik tudi ni izkazal verjetnosti, da bi bilo z zaslišanjem priče D.T. o času telefonskih pogovorov izpred petih let mogoče vnesti razumen dvom v točnost izpisa pogovorov s telefonske številke ... na dan 2.11.1999, katere imetnica je bila takrat L.T. Zgolj trditev, ki je na ravni hipoteze, da stanje razvidno iz izpiskov ne ustreza dejanskemu in namig na morebitno manipulacijo, tudi ne more biti podlaga za odreditev izvedenca računalniške stroke in s tem tudi ne podlaga za sklepanje, da je bila z zavrnitvijo tega dokaza kršena obsojenkina pravica do izvajanja dokazov v svojo korist. Sodišče druge stopnje je določno obrazložilo, zakaj rekonstrukcija na kraju dogajanja, ki jo je predlagala obramba, ni potrebna. Vrhovno sodišče razloge drugostopenjske sodbe (stran 4, 1. odstavek) v celoti sprejema in tudi samo ocenjuje, da z zavrnitvijo tega dokaza sodišče ni ravnalo v nasprotju s pravili, ki jih narekuje pošten postopek in s tem tudi ne kršilo obsojenkine pravice do obrambe.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je podrobneje ne opredeli. Po vložnikovem mnenju je ta podana zato, ker je sodišče nezadostno ugotavljalo subjektivni element kaznivega dejanja in s tem povezano vprašanje (ne)prištevnosti in zato, ker se opis kaznivega dejanja pod točko 1 ne ujema z izpovedbo same oškodovanke, kot je to podrobno pojasnjeno v točki 6 pritožbe.

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo in je zato v njem v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP potrebno zatrjevane kršitve zakona določno opredeliti. Sklicevanje na navedbe pritožbe ne zadošča in ima enak učinek, kot da trditev v zahtevi ni obrazložena.

Kolikor pa vložnik navaja, da sodišče ni s potrebno skrbnostjo ugotavljalo subjektivnega elementa kaznivih dejanj in s tem povezanih vprašanj obsojenkine prištevnosti, pa uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Vložnik tudi ne pove, zaradi katere kršitve zakona izpodbija pravnomočno sodbo z navedbami, da je hčerka G. obsojenko seznanila z zasebno izpovedbo oškodovanke E.R., ki da se ji je zaupala, da jo je ravno V.M. zaradi maščevalnih motivov pregovoril v sprožitev kazenskega postopka zoper obsojenko in v krivo izpovedovanje. Enako velja tudi za izražanje pričakovanja, da bo v primeru novega sojenja oškodovanka obremenjujoče pričanje povsem spremenila, o čemer se da po vložnikovem mnenju sklepati na podlagi tega, da v pravdi ni vložila premoženjskopravnega zahtevka, na katerega jo je napotilo sodišče prve stopnje ter utemeljevanje, kot za opisovanje, zakaj hčerke sedaj (še) ne želi vpletati v sodne postopke, ki potekajo med njo in V.M. Te navedbe v zahtevi so namreč takšne, da ne zadostijo standardu, predpisanem v 1. odstavku 424. člena ZKP in zato zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ne morejo spodnesti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojene J.M., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenka po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenkine gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa in dejstvo, da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo, gledano z vidika odločanja v tej fazi postopka.