20. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh z Ž. Ž., C. C. z Z., Č. Č. iz Z. in D. D. z V. na seji senata 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 14/2005 z dne 11. 10. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je na predlog pritožnikov (v nepravdni gospodarski zadevi predlagateljev) za direktorja družbe Dominvest, d. o. o., Jesenice, imenovalo Marjana Potočnika do imenovanja novega direktorja družbe v skladu z družbeno pogodbo. Višje sodišče je pritožbo (drugih) družbenikov družbe Dominvest zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklep Višjega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zahtevi ugodilo, sklepa obeh sodišč razveljavilo, predlog pritožnikov pa zavrglo. Presodilo je, da Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) za d. o. o. ne ureja sodnega imenovanja poslovodje (direktorja) in da analogna uporaba 251. člena ZGD, ki ureja sodno imenovanje uprave v d. d., za d. o. o. ni mogoča.

2.Pritožniki v ustavni pritoži nasprotujejo navedeni odločitvi in zatrjujejo kršitev 2., 14., 33., 49. in 74. člena Ustave. Obširno pojasnjujejo, zakaj naj bi bila v obravnavanem primeru zakonska analogija in s tem sodno imenovanje poslovodje dopustno in potrebno. Menijo, da gre v d. o. o. za identični položaj kot v d. d., zato bi bilo treba oba položaja enako obravnavati. Ker naj bi šlo za pravno praznino v ZGD, bi jo bilo treba dopolniti z analogijo, kot naj bi to pravilno storili prvo in drugostopenjsko sodišče. Uporaba zakonske analogije za sodno imenovanje poslovodje v d. o. o. naj bi izhajala tudi iz stališč v pravni teoriji. Pritožniki menijo, da je bilo z odločitvijo kršeno tudi načelo sorazmernosti, ker naj bi sodišče brez razumnega in stvarnega razloga razlikovalo med d. o. o. in d. d. Ker bi zaradi ravnanja sodišča lahko družba ostala brez poslovodje, bi to pomenilo popolno blokado njenega poslovanja, družba naj ne bi mogla pridobivati lastnine, delavci naj ne bi mogli opravljati dela in omejena naj bi bila konkurenca, ker družba kot tržni udeleženec ne bi mogla svobodno oblikovati tržnih razmerij.

B.

3.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bil lahko pomemben očitek pritožnikov, da jih je Vrhovno sodišče neenako obravnavalo s tem, ko je sprejelo stališče, po katerem analogna uporaba 251. člena ZGD, ki ureja sodno imenovanje uprave v d. d., za sodno imenovanje poslovodje (direktorja) v d. o. o. ni mogoča. Vendar je očitek neutemeljen. Vrhovno sodišče je namreč obširno pojasnilo, zakaj zakonska analogija ni mogoča in zakaj v obravnavanem primeru ne gre za pravno praznino. Pritožnikom je pojasnilo tudi, zakaj ne gre za neenako obravnavanje in pri tem izhajalo iz tesnejše povezanosti med družbeniki v d. o. o. v primerjavi z delničarji v d. d. ter iz siceršnjih razlik pri imenovanju uprave oziroma poslovodje. Vrhovno sodišče je torej pojasnilo tako merila, ki jih je uporabilo, kot tudi razloge za svojo odločitev. V pravilnost te odločitve se Ustavno sodišče ne more spuščati. Dejstvo, da se v teoriji pojavljajo tudi stališča, ki so nasprotna stališču Vrhovnega sodišča, tj. da je zakonska analogija možna, pa ni pomembno, saj je sodišče pri določanju vezano le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ga drugačna stališča pravne teorije ne zavezujejo.

4.Kršitev 49. člena Ustave pritožniki utemeljujejo z zatrjevanjem, da se zaradi neimenovanja poslovodje lahko ustavi delovanje družbe in s tem tudi opravljanje dela ter poseže v pravice delavcev. Ustavna določba o svobodi dela (49. člen Ustave) zagotavlja predvsem pravice, povezane z delom, kot so pravica do proste izbire zaposlitve, pravica do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoved prisilnega dela. Pritožniki torej zmotno razumejo vsebino te ustavne pravice, saj ne ureja vprašanj povezanih s sodnim imenovanjem poslovodje v d. o. o. V čem naj bi jim odločitev o zavrženju predloga za sodno imenovanje poslovodje kršila njihovo pravico do svobode dela, pritožniki tako ne pojasnijo.

5.Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zgolj očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnikov, sam po sebi še ne utemeljuje kršitve pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave), kakor tudi ne kršitve pravice do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Za takšne kršitve bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki je z vidika teh ustavnih pravic nesprejemljivo. V obravnavanem primeru, v katerem je sodišče razlagalo ZGD drugače, kot bi si to želeli pritožniki, ti pravici nista mogli biti kršeni. Ob tem Ustavno sodišče pojasnjuje še, da je domnevni poseg v premoženjskopravni položaj pritožnikov kot družbenikov zgolj posreden, saj je družba kot pravna oseba sama nosilka pravic in obveznosti.

6.Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države, kamor sodi tudi načelo sorazmernosti), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

7.Koliko je mogoče navedbe pritožnikov o ustavnosodni presoji oziroma primerjavi položajev sodnega imenovanja uprave v d. d. in poslovodje v d. o. o. ter navedbe o pravni praznini v ZGD razumeti kot podredni predlog za presojo ustavnosti ZGD, Ustavno sodišče teh zatrjevanj ni posebej preizkušalo, saj Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne omogoča, da bi pritožniki ob vložitvi ustavne pritožbe podredno predlagali presojo ustavnosti zakona. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, odločilo o njegovi ustavnosti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan