Jedro

Presoja, ali opis kaznivega dejanja ropa (2. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ) vsebuje vse znake tega kaznivega dejanja.

Ker je pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričanja v korist priče in ne obdolženca, mora sodišče obvestila, ki jih je taka priča dala policiji, iz spisov izločiti le, če presumptivno privilegirana priča, poučena v skladu s 2. odstavkom 236. člena ZKP, izjavi, da ne bo pričala.

Pri presoji, ali gre za osebo, s katero obdolženec(ka) živi v zunajzakonski skupnosti in je po 1. točki 1. odstavka 236. člena ZKP oproščena dolžnosti pričanja, je pomemben tak njen status v času pričinega zaslišanja pred sodiščem, ne pa v času, ko je obdolženec izvršil kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojeni M.Č. oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 3.7.2002 pod točko I/1 obsojenega M.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po 2. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ, pod točko I/2 pa kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odstavku 216. člena KZ.

Obsojencu je za prvo kaznivo dejanje po 2. odstavku 213. člena KZ določilo kazen osem let zapora, za drugo po 1. odstavku 216. člena KZ šest mesecev zapora. Na podlagi 1. odstavka 52. člena KZ je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 19.1.1999, v kateri mu je bila določena enotna kazen eno leto in sedem mesecev zapora, ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen deset let zapora, v katero mu je vštelo tudi čas, prestan v pridržanju in priporu od 11.1.2002 od 12.45 ure dalje. Odločilo je tudi, da je obsojeni M.Č. skupaj z M.Č. in S.V. dolžan solidarno plačati oškodovani znesek 14.200.062,46 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 10.1.2002 dalje do plačila. Obsojenemu M.Č. je po 69. členu KZ odvzelo telefonski aparat N. in telefonski aparat S., kartico in črno kapo ter mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo deloma ugodilo pritožbi zagovornice obsojenega M.Č. in mu kazen za kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ znižalo na šest let zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 216. člena KZ pa na pet mesecev zapora ter mu nato znižalo tudi enotno kazen na sedem let in deset mesecev zapora. V ostalem je pritožbo glede tega obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica nima prav, ko v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje vodilo kazenski postopek na podlagi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 26.3.2002, čeprav po njenem mnenju opis dejanja v obtožnici ni vseboval vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ropa ter da je zato storilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Po opisu dejanja v prvotni obtožnici je obsojeni M.Č. dne 10.1.2002 okoli 11.30 ure zamaskiran vstopil v prostore banke v L., ki se nahaja v stanovanjskem bloku L., uslužbenki banke A.Ž. s pištolo zagrozil, da jo bo takoj ubil, če mu ne bo izročila denarja in če bo sprožila alarm, zaradi izrečene grožnje, ki jo je večkrat ponovil, mu je Ž. izročila ves denar, ki je bil spravljen v bančnem pultu in v kaseti sefa banke, in sicer 8.951.920,00 SIT, 23.050 EURov, 7.100 ATS in 200 DEM, vse v vrednosti 14.192.292,50 SIT, nato pa da je zbežal. Pritrditi je treba pritožbenemu sodišču, da tak opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ropa, tudi obsojenčev namen, da si denar protipravno prilasti oziroma kot ga poimenuje vložnica "svoj namen priti do denarja".

Okrožni državni tožilec je na glavni obravnavi dne 3.7.2002 (list.št. 622) na podlagi 344. člena ZKP spremenil obtožnico, tako da je pred navedenim opisom dejanja vstavil še besedilo, da je obsojeni M.Č. vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, tako da je A.Ž. zagrozil z neposrednim napadom na njeno življenje, pri tem pa je bila vrednost odvzetih stvari velika in mu je šlo za to, da si prilasti stvari take vrednosti, s tem da je, nakar se nadaljuje prvotno besedilo, znesek 13.192.292,50 SIT pa se nadomesti z zneskom 14.200.062,46 SIT.

Vložnica dopustnosti spremembe obtožnice ne problematizira z vidika določbe 344. člena ZKP, ampak s trditvijo, da dejanje, opisano v prvotni obtožnici, sploh ni bilo kaznivo dejanje in da zato ni bilo podlage za vodenje kazenskega postopka zoper obsojenega M.Č. ter da je šele s spremembo obtožnica postala sklepčna. Glede na to, da je opis dejanja v prvotni obtožnici vseboval vse zakonske znake kaznivega dejanja ropa po 2. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ, kar je pravilno ugotovilo že drugostopenjsko sodišče, je bilo treba nasprotne vložničine trditve zavrniti kot neutemeljene.

Zagovornici obsojenega M.Č. tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, s tem pa po vsebini kršilo obsojenčevo ustavno pravico do sodnega varstva iz 1. odstavka 23. člena Ustave, pravna jamstva iz 29. člena Ustave ter da je bilo ravnanje sodišča v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Po vložničinem mnenju sojenje obsojencu ni bilo pošteno, ker se je z obvestilom, ki ga je policiji dala obsojenčeva zunajzakonska partnerica M.L., seznanil predsednik senata, nato pa tudi višji sodniki, ki so odločali o njeni pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

Pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja je inštitut v korist priče in ne obdolženca. Zato je tudi razumljivo, da mora sodišče obvestila, ki jih je taka priča dala policiji, iz spisov izločiti, samo če presumptivno privilegirana priča, poučena v skladu s 2. odstavkom 236. člena ZKP, izjavi, da ne bo pričala. Razlika med sedanjo in ureditvijo, ki je veljala v času sojenja v rednem postopku, ko se je privilegirana priča lahko te dobrote poslužila ne glede na to, v kateri fazi prvostopenjskega postopka je bila zaslišana, in je imelo to za posledico izločitev njene prejšnje izpovedbe in seveda tudi obvestil, ki jih je dala policiji, za presojo zakonitosti napadene pravnomočne odločbe ni pomembna.

Pri presoji, ali gre za osebo, s katero obdolženec(ka) živi v zunajzakonski skupnosti in je po 1. točki 1. odstavka 236. člena ZKP oproščena dolžnosti pričevanja, je pomemben tak njen status v času pričinega zaslišanja pred sodiščem, ne pa v času, ko je obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Če je priča živela z obsojencem v izvenzakonski skupnosti v času storitve kaznivega dejanja in je taka skupnost pozneje prenehala, tako da v času zaslišanja pred sodiščem ne obstaja več, se priča na to pravno dobroto ne more sklicevati.

Drži navedba v zahtevi, da se na listovni številki 482 nahaja obvestilo, ki ga je policija dne 20.2.2002 na podlagi določbe 1. odstavka 148. člena ZKP pridobila v informativnem pogovoru z M.L. V postopku ni bilo ugotovlje(a)no in zato razumljivo v pravnomočni sodbi tudi ni ugotovitve, da je (bila) M.L. obsojenčeva zunajzakonska partnerica. Z zatrjevanjem, da je navedena tak status imela, obsojenčeva zagovornica ponuja lastno presojo tega dejstva in na ta način izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlage za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi sicer taka trditev zahteve s procesnega vidika ni relevantna, ker M.L. v kazenskem postopku sploh ni bila zaslišana kot priča. Tudi zato ni bilo nobene podlage za izločitev navedene listine.

Temeljni predpostavki za izločitev navedenega obvestila nista podani, zato Vrhovno sodišče ni presojalo dopustnosti uveljavljanja zatrjevane podlage za izločitev sodnika(ov), za katero vložnica pravi, da sistemsko spada med taksativno naštete izločitvene razloge od 1. do 5. točke 39. člena ZKP. Gre za vprašanje, ali je obramba, ki takega ugovora v rednem postopku ne izčrpa, pač pa to prvič uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, v tem pogledu prekludirana.

Zahtevi zato ni mogoče pritrditi, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in da je sodišče v rednem postopku na prvi in drugi stopnji kršilo pravico obsojenca do poštenega sojenja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitvi zakona, na kateri se sklicuje zagovornica obsojenega M.Č., nista podani, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčeva zagovornica z zahtevo ni uspela, vendar je Vrhovno sodišče obsojenega M.Č. glede na njegove slabe gmotne razmere in dejstvo, da je obsojen na dolgoletno zaporno kazen, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.