Jedro

Razmerje med solastniki ne pomeni, da ima en solastnik pravico stvar v celoti uporabljati in nič storiti ter ne reagirati na predlog drugega. Obveza je na strani obeh solastnikov in toženec ne bi smel enostavno spregledati tožnikovega predloga. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel toženec od takšne uporabe korist, saj je uporabljal tudi tožnikov del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 56539/2011 z dne 26. 4. 2011 za znesek 5.848,51 EUR razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pod II je sklep o izvršbi delno vzdržalo v veljavi in naložilo toženi stranki, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 1.718,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4 2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 91,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2011 dalje do plačila, pod III je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki 1.315,26 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je v tem postopku izterjeval uporabnino za stanovanjsko hišo, katere solastnik do 1/2 je in ki jo toženec v celoti uporablja. Ker toženec v času od 16. 3. 2009, ko je pridobil solastninsko pravico do danes ni ničesar plačeval, zahteva, da mu toženec takšno korist vrne, saj je bil za zahtevani znesek prikrajšan. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ugotovilo, da toženec skupaj z ženo zaseda ne le svoj solastniški delež stanovanjske hiše, ampak tudi preostale prostore, da ima od tega korist, da tožnik nima ključev hiše, da ključev tudi ni zahteval, je pa tožencu ponudil sklenitev najemne pogodbe. Sodišče je zaključilo, da je tožnik upravičen do povrnitve koristi od 26. 10. 2010 dalje, ker je šele takrat izkazal, da je zaradi nezmožnosti koriščenja solastne nepremičnine prikrajšan. Zato je zahtevku delno ugodilo, delno pa je zahtevek zavrnilo in o stroških postopka odločilo glede na uspeh ene in druge stranke.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, zato je postala sodba v zavrnilnem delu pravnomočna. Tožena stranka v pritožbi zamenjuje pojma tožnik in toženec, saj navaja, da se pritožuje tožnik po pooblaščencu, čeprav to ne drži. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija pa sodbo v prisodilnem delu, kjer mu je bilo naloženo plačilo 1.718,11 EUR. Sodišču očita ob nespornih dejstvih pravno zgrešeno argumentacijo, ko je sodišče navedlo, da toženec ni nikoli predlagal skupne uporabe, kar ni pravno relevantno dejstvo. Kot solastnik stanovanjske hiše ni dolžan predlagati skupne uporabe stvari v solastnini, ker je ta stvar vsakega solastnika. Tožnik pa tega ni zatrjeval. Zato tudi ni pravilna argumentacija sodišča v delu, ko je navedlo, da je razumeti tožnika, da v stanovanjsko hišo, ki jo uporablja toženec ne bo posegel tako, da bi si s tožnikom (oziroma prav s tožencem) delil uporabo družinske hiše. Sodišče ni povedalo, zakaj tega ne bi storil, saj ima to pravico in tudi razlogov ni, da tega ne bi storil. To je pravica vsakega solastnika. Meni, da sodišče ni ugotovilo nobenega konkretnega in realnega prikrajšanja tožnika ter je razsodilo zgolj na podlagi dejstva, da tožnik stvari v solastnini ni uporabljal. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe pritožnika ter ponavlja svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v sodbi tudi obrazložilo, pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Dejstvo je, da sta pravdni stranki solastnika stanovanjske hiše, ki jo izključno uporablja toženec kot tudi, da za uporabo 1/2 tožnikovega dela ni tožniku nikoli plačal. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno uporabilo določbi 198. in 190. člena OZ in pravilno presojala tako obogatitev toženca kot tudi prikrajšanje tožnika. Toženec je ves čas sam razpolagal z nepremičnino, čeprav je vedel, da ni v celoti njegova. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženec uporabljal tudi preostalo polovico kot tudi, da ga je tožnik večkrat pozival k sklenitvi ali najemne pogodbe ali pa prodaje te nepremičnine, vendar pa se toženec na te pozive ni odzival (točka 17 sodbe). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel toženec od takšne uporabe korist, saj je uporabljal tudi tožnikov del. Korist toženca pa predstavlja tudi prikrajšanje tožnika, saj kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženec ni hotel skleniti najemne pogodbe za uporabo njegovega dela niti ni reagiral na tožnikove dopise o ureditvi solastniškega razmerja. Bil je popolnoma pasiven. Zato niso pomembne pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni zahteval ključev stanovanjske hiše. Tudi nadaljnja pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na ravnanje tožnika ne morejo pripeljati do drugačnih zaključkov, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje. Razmerje med solastniki ne pomeni, da ima en solastnik pravico stvar v celoti uporabljati in nič storiti ter ne reagirati na predlog drugega. Obveza je na strani obeh solastnikov in toženec ne bi smel enostavno spregledati tožnikovega predloga. Če tožnik ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju ni zahteval ključev ali predlagal skupno uporabo stanovanjske hiše, to ne pomeni, da se je odpovedal pravici, ki izhaja iz solastnine in da za to ni bil prikrajšan. Sodišče prve stopnje je v sodbi te razloge razumno obrazložilo in s tem tudi odgovorilo na pritožbene navedbe. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni ugotovilo nobenega konkretnega in realnega prikrajšanja tožnika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo prikrajšanje tožnika na podlagi cenitvenega poročila sodnega cenilca, višine prikrajšanja pa pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Tako je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno zaključilo, da je bil toženec obogaten za znesek 1.718,11 EUR, tožnik pa za ta znesek prikrajšan, zato je pravilno uporabilo določbe 198. in 190. člena OZ. Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo. Pritožbo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165/1, 154).