Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bo namen poravnave dosežen, dokler bo toženka trpela posledice poškodb iz prometne nesreče in bo zaradi njih nesposobna za dela, za katera je bila nesposobna ob sklenitvi poravnave. O odpadlem namenu bi bilo tako mogoče govoriti le, če bi se posledice toženkinih poškodb iz prometne nesreče zmanjšale oziroma če bi izzvenele.

Pri poklicni dejavnosti je predvidljivo in logično, da jo oseba enkrat v prihodnosti dejansko preneha opravljati v celoti. Tožnica bi ob sklenitvi poravnave morala predvideti, da toženka (ob pomoči drugih) ne bo profesionalno čebelarila do smrti, temveč bo v prihodnosti, vsaj pri starosti 74 let, kolikor je bila stara v letu 2010, s tem v celoti prenehala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo(1) je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se pogodba (poravnava) med tožečo stranko (v nadaljevanju tožnico) in toženo stranko (v nadaljevanju toženko) z dne 11. 8. 1994 razveže z dnem 29. 12. 2010 in da tožnica od tega dne ni več dolžna toženki plačevati rente po pogodbi z dne 11. 8. 1994 (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se zgoraj navedena pogodba oziroma poravnava razveže z dnem 12. 7. 2013 in da tožnica od tega dne ni več dolžna plačevati rente po navedeni pogodbi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 1.730,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (primarno zoper II. in IV. točko izreka, podredno zoper III. in IV. točko izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, sicer pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v primerjavi s prvim sojenjem sodišče prve stopnje spremenilo materialnopravno stališče. Stališče, da le zmanjšanje oziroma popolna odsotnost posledic toženkinih poškodb iz prometne nesreče predstavlja relevantno okoliščino, ki bi vplivala na namen sklenjene poravnave, je materialnopravno napačno in nima podlage v namenu poravnave. Sodišče prve stopnje nekritično in selektivno povzema razpoložljivo dokumentacijo, ki je bila podlaga za sklenitev poravnave, vendar namena poravnave določno ne ugotovi. Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da tožnica plačuje toženki mesečno rento kot odmeno za izpad dobička iz njenega edinega dohodka, katerega bi sicer toženka ustvarjala z nadaljnjim opravljanjem profesionalne dejavnosti čebelarjenja vse do smrti, če ne bi postala nesposobna za fizično delo čebelarjenja izključno iz razlogov posledic prometne nesreče (to je bila bistvena predpostavka sklenjene poravnave). Na podlagi listinske dokumentacije ni mogoče zaključiti, da je bil namen poravnave plačevanje rente tudi tedaj, če se toženka s profesionalnim čebelarjenjem ne more več ukvarjati zaradi drugih zdravstvenih razlogov, ki niso v zvezi s prometno nesrečo in jih v času sklepanja poravnave ni bilo mogoče pričakovati. Nastop zdravstvenih težav, ki so takšne narave, da ji to same po sebi onemogočajo, predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino, zaradi katere plačevanje rente ne ustreza več namenu poravnave. Sodišče prve stopnje se ni določno opredelilo do navedbe, da so pri toženki dejansko nastopile zdravstvene težave, ki niso v zvezi s prometno nesrečo, se pa toženka zaradi njih (v enaki meri kot zaradi posledic prometne nesreče) ne more ukvarjati s profesionalno dejavnostjo čebelarjenja, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa sicer izhaja, da je takšne navedbe štelo za dokazane (potrdil jih je tudi dokaz z izvedencem), vendar jih je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča štelo za nerelevantne. Zmotno je stališče, da bi takšne spremenjene okoliščine (dodatne zdravstvene težave) tožnica mogla in morala pričakovati in predvidevati, to pa tudi v primeru, da so bile v času sklepanja poravnave povsem nepredvidljive. Sodišče prve stopnje ga utemeljuje na pavšalni trditvi o splošno znanem dejstvu, da se s staranjem poveča možnost oziroma verjetnost nastopa različnih bolezni, in na zmotnem stališču, da zdravstvenih težav ni mogoče deliti na pričakovane in nepričakovane, temveč je zaradi dejstva staranja treba upoštevati vse. Merilo skrbnosti dobrega strokovnjaka gotovo ne zahteva pričakovanja nepričakovanega. Zahteva le upoštevanje normalnega teka stvari, to pa je le usihanje fizične moči zaradi staranja, ne pa tudi pojav bolezni. Zaradi upoštevanja normalnega teka stvari je bila z medsebojnim popuščanjem dogovorjena nižja renta, kot bi toženki sicer šla. Če bi bilo treba upoštevati tudi bolezen, ne bi bilo mogoče govoriti o bodoči trajni škodi. V skladu s sodno prakso rente ni mogoče zamejiti na določen čas, če okoliščina, na kateri temelji sprememba upravičenja do rente, še ni nastopila v času odločanja. Po definiciji rente ni mogoče izračunati vnaprej, ker ni gotovosti, koliko časa bo škoda trajala in kako se bodo spreminjale razmere. Ugotavljanju sprememb sta namenjena instituta spremembe in razveze rentne obveznosti. Stališče sodišča prve stopnje je neživljenjsko in v nasprotju s sodno prakso. Ni jasno, od katere starosti človeka dalje je ob sklepanju poravnave o doživljenjski renti treba v normalen tek stvari vkalkulirati povečano možnost za nastop zdravstvenih težav ali bolezni, ki jih sicer ob sklepanju poravnave ni mogoče pričakovati. S prepustitvijo dejavnosti in dobička iz nje hčerki je namen povračila škode, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, povsem odpadel, zato bi bilo takšno poravnavo nepravično ohraniti v veljavi. Sodišče prve stopnje ne pojasni, v čem je toženkin dokaz, da dejstvo, da bo toženka enkrat v prihodnosti povsem opustila opravljanje dejavnosti čebelarstva, ni bilo nepričakovano, nepredvidljivo, izredno ali izjemno. Usklajeno stališče pravdnih strank je bilo, da se renta dogovarja po predpostavki, da bo toženka ob pomoči drugih profesionalno čebelarila do smrti. Če bi tožnica morala predvideti, da temu morda ne bo tako in bo toženka enkrat v prihodnosti dejansko prenehala opravljati dejavnost v celoti in se bo dejansko upokojila, pogojev za rento ni, saj ni mogoče govoriti o trajni bodoči škodi. Toženka bi dohodek lahko pridobivala do smrti, če se mu ne bi odpovedala v korist hčerki. Realno bi bilo, da se mu ne bi odpovedala, ker iz naslova prejemkov iz opravljanja čebelarske dejavnosti, kot je izpovedala, ne more pridobiti pravic pri ZPIZ. Bodočega negotovega dejstva (prenehanja opravljanja dejavnosti in odpovedi dohodku iz dejavnosti v korist hčerke ob sklepanju poravnave) tožnica ni mogla z ustrezno stopnjo verjetnosti kot normalen tek stvari upoštevati v poravnavi. Predvidljivost takega dejstva je treba presojati po stanju stvari v času sklepanja poravnave. Sodna praksa priznava take bodoče negotove okoliščine, ki so odvisne izključno od volje toženke same, kot spremenjene okoliščine, na osnovi katerih je utemeljena ukinitev rente. Stališče sodišča prve stopnje glede podrednega tožbenega zahtevka za razvezo pogodbe, ki je vezan na dan formalnega prenehanja opravljanja dejavnosti in pridobivanja dohodka, je neobrazloženo in materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka, da bi morala tožnica ob sklepanju poravnave upoštevati odločitev toženke, da zaradi spremembe pokojninske zakonodaje preneha z opravljanjem dejavnosti čebelarjenja in pridobivanjem dohodkov iz tega naslova. Tožnica ni mogla predvideti, da bo v bodočnosti sprejeta takšna zakonodaja, da se bo toženka odločila za prenehanje dejavnosti. Uveljavljene spremenjene okoliščine ne predstavljajo normalnega tveganja, ki bi ga morala tožnica prevzeti ob sklepanju poravnave. Ne gre za okoliščine, katerih nastop bi bil verjetnejši od nastopa okoliščin, ki izhajajo iz namena poravnave in bi lahko predstavljale normalen tek stvari, na osnovi katerega je dogovorjena renta. Pri nastopu dodatnih zdravstvenih težav in pri prenehanju opravljanja dejavnosti in pridobivanja dohodka (bodisi zaradi starosti, bodisi zaradi spremembe pokojninske zakonodaje) je šlo za negotovo dejstvo, ki ga v poravnavi ni bilo mogoče upoštevati. Skrbnosti strank poravnave, čeprav je posebej predpisana in konkretizirana, ni mogoče presojati strožje kot skrbnosti sodišča pri odločanju o zahtevku za plačilo rente. Obstaja obsežna sodna praksa, kako ugotavljati normalen tek stvari in kdaj določenih okoliščin ni mogoče upoštevati pri odločanju o renti in jih je treba obravnavati v okvirih zahtevkov, s katerimi se uveljavlja nastop spremenjenih okoliščin. Tem ustrezajo tudi okoliščine, ki se uveljavljajo v tej pravdi.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ima podlago v 133. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V skladu z navedeno določbo lahko stranka zahteva razvezo pogodbe, če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je (prvi odstavek 133. člena ZOR). Ni pa mogoče zahtevati razveze pogodbe, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila ali jih premagala (drugi odstavek 133. člena ZOR).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je skrbnost strank pri dogovarjanju obveznosti konkretizirana v 133. členu OZ. Stranki pogodbe sta ob njeni sklenitvi dolžni upoštevati posledice, ki jih je v trenutku sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Dogovorjenega pogodbenega statuta ne moreta spremeniti, če bi po običajnem, normalnem teku stvari takšne posledice morali oziroma mogli pričakovati.

Glede odločitve o zavrnitvi primarnega zahtevka:

7. Tožnica zahteva razvezo izvensodne poravnave z dne 11. 8. 1994, s katero sta se po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica in toženka (med drugim) dogovorili, da toženka prejema denarno rento dosmrtno. Sklicuje se na (več) spremenjenih okoliščin. Med pravdnima strankama je bilo sporno, na podlagi katerih okoliščin sta dogovorili mesečno rento, ali so se te okoliščine spremenile tako, da zaradi njih ni več mogoče doseči namena pogodbe, in ali je bila sprememba relevantnih okoliščin predvidljiva oziroma pričakovana. Kot že pojasnjeno je razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin mogoče zahtevati le v primeru, če gre za takšne spremenjene okoliščine, ki po normalnem teku stvari niso predvidljive oziroma do katerih po normalnem teku stvari ne bi smelo priti.

8. Po ugotovitvah sodišča se je toženka pred prometno nesrečo z dne 11. 8. 1991, v kateri je utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice, poklicno ukvarjala s čebelarstvom. Po nezgodi se je prenehala fizično ukvarjati s čebelami, ohranila pa je dejavnost kot tako oziroma je z njo ob pomoči drugih nadaljevala tako, da so fizična dela so prevzeli drugi (mož, hči, najete prodajalke in čebelarski delavci). Sama pa je še vedno sprejemala določene poslovne odločitve.

9. V zvezi z vprašanjem okoliščin, ki so bile relevantne pri sklenitvi zgoraj navedene poravnave, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica po vložitvi odškodninskega zahtevka dne 10. 7. 1992 (s katerim je zahtevala plačilo rente v višini 50.000,00 SIT) približno dve leti ugotavljala, ali je toženka zaradi posledic prometne nesreče (delno) nezmožna za svoje dotedanje delo (poklicno ukvarjanje s čebelarstvom), zaradi česar je (delno) izgubila zaslužek, ter v kakšni višini ji je zatrjevana izguba nastala. Ugotovljeno je bilo, da toženka zaradi posledic prometne nezgode ne more več opravljati kakršnihkoli čebelarskih del, ki so povezana s fizičnim naporom, vendar je bilo jasno tudi, da toženka s čebelarjenjem ne namerava prenehati, ampak ga namerava opravljati še naprej s pomočjo drugih oseb (družina, najete prodajalke in čebelarski delavci). Pri ugotavljanju višine toženkine izgube na zaslužku sta pravdni stranki upoštevali tako spremembe na prihodkovni strani (neudeležba na sejmih) kot tudi na odhodkovni strani (zaradi najema prodajalk in dela čebelarskih delavcev). Sama višina mesečne rente je bila nato dogovorjena z medsebojnim popuščanjem.

10. Pritožbeni očitki o selektivnem povzemanju razpoložljive dokumentacije, ki je bila podlaga za sklenitev poravnave z dne 11. 8. 1994, s katerimi pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, niso konkretizirani, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

11. Zaradi zatrjevanega nastanka dodatnih zdravstvenih težav toženke, zaradi katerih ta po navedbah tožnice tudi ob odsotnosti posledic prometne nesreče ne bi mogla več profesionalno čebelariti, je sodišče prve stopnje ugotavljalo zdravstveno stanje toženke na dan 29. 12. 2010. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da tega dne toženka zaradi raznovrstnih zdravstvenih težav ni bila več sposobna za profesionalno čebelarjenje, tj. ne za (katerokoli) fizično delo, zaradi psihičnih težav pa tudi ne za ostala dela, za katere ni potrebna fizična sposobnost (npr. sprejemanje poslovnih odločitev). To pa pomeni, da je toženkina nasposobnost za profesionalno čebelarjenje še vedno izhajala tudi iz posledic prometne nesreče, tem posledicam pa so se pridružili še drugi razlogi. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bo namen poravnave dosežen, dokler bo toženka trpela posledice poškodb iz prometne nesreče in bo zaradi njih nesposobna za dela, za katera je bila nesposobna ob sklenitvi poravnave. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (28. točka) je namreč razvidno, da sodišče prve stopnje šteje, da je bil namen sklenjene poravnave nadomestitev izgubljenega zaslužka zaradi posledic prometne nesreče oziroma nadomestitev izgube na zaslužku, ki je posledica toženkine nesposobnosti za čebelarjenje zaradi posledic prometne nesreče. O odpadlem namenu bi bilo tako mogoče govoriti le, če bi se posledice toženkinih poškodb iz prometne nesreče zmanjšale oziroma če bi izzvenele. Ob ugotovitvi, da se posledice toženkinih poškodb iz prometne nesreče niso zmanjšale in da toženkina nesposobnost za delo, ki izvira iz posledic prometne nesreče, še vedno obstaja, je zato sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da namen poravnave ni v celoti odpadel. Takšen zaključek pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil namen sklenjene poravnave drugačen od zgoraj pojasnjenega.

12. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v primeru, če se šteje, da se zaradi dodatnih zdravstvenih težav toženke (zaradi katerih po navedbah tožnice tudi ob odsotnosti posledic prometne nesreče od 29. 12. 2010 ne bi mogla več opravljati čebelarske dejavnosti)(2) ne da več doseči namena sklenjene poravnave, še vedno ni izpolnjen pogoj nepričakovanosti oziroma nepredvidljivosti. Glede na okoliščine konkretnega primera je takšen zaključek nedvomno utemeljen. Tožnica kot zavarovalnica mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica kot profesionalna organizacija pri sklepanju izvensodne poravnave o dosmrtni mesečni renti s tedaj že 58-letno oškodovanko mogla in morala predvideti, da bodo pri oškodovanki s staranjem poleg obstoječih nastopile še druge zdravstvene težave oziroma bolezni, ki bodo takšne narave in intenzitete, da že zaradi njih ne bo sposobna za profesionalno čebelarjenje. Pri tem je pravilno upoštevalo splošno znano dejstvo, da se s staranjem poveča možnost oziroma verjetnost nastopa različnih bolezni (kar sicer zavarovalnice brez izjeme upoštevajo pri sklepanju življenjskih zavarovanj in oceni rizika v zvezi s tem). Drugačne pritožbene navedbe (da je s staranjem po normalnem teku stvari mogoče pričakovati le usihanje fizične moči) niso utemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da ni nič izjemnega, če 74-letnik, kolikor je bila toženka stara v letu 2010, ni več sposoben za profesionalno čebelarjenje v vseh pogledih. Zato ni mogoče šteti, da po normalnem teku stvari s staranjem ne bi moglo priti do dodatnih zdravstvenih težav, med njimi tudi takih, ki bodo toženki že same po sebi onemogočale opravljanje dejavnosti čebelarjenja, in da posledično tožnica tega ni mogla upoštevati pri sklenitvi poravnave.

13. V zvezi z navedbami, da je toženka najkasneje z dnem 29. 12. 2010 dejansko prenehala z opravljanjem dejavnosti čebelarjenja, s čimer je v celoti izgubila dohodke iz tega naslova, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka leta 2010 z dejavnostjo čebelarjenja res že povsem prenehala in iz tega naslova nima nobenega zaslužka več. Zato je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica uspela dokazati spremembo okoliščin, ki so bile relevantne pri sklenitvi poravnave leta 1994. Pravdni stranki sta namreč pri sklenitvi poravnave upoštevali, da toženka z opravljanjem dejavnosti čebelarjenja ni povsem prenehala (ampak jo še naprej opravlja ob pomoči drugih), ji pa zaradi posledic nezgode nastaja izguba na zaslužku (kar je bilo nadomeščeno z rento). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšno dejansko stanje (prenehanje oziroma opustitev opravljanja dejavnosti v celoti) ni bilo nepričakovano, nepredvidljivo, izredno oz. izjemno, zato je pravilno štelo, da je toženka v zvezi s tem izpolnila svoje dokazno breme. Takšen zaključek je sprejelo ob upoštevanju, da je šlo za profesionalno čebelarjenje. Pri poklicni dejavnosti je predvidljivo in logično, da jo oseba enkrat v prihodnosti dejansko preneha opravljati v celoti. To velja tudi za profesionalno čebelarjenje. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožnica ob sklenitvi poravnave morala predvideti, da toženka (ob pomoči drugih) ne bo profesionalno čebelarila do smrti, temveč bo v prihodnosti, vsaj pri starosti 74 let, kolikor je bila stara v letu 2010, s tem v celoti prenehala (in npr. ne bo sprejemala niti poslovnih odločitev). Takšnega zaključka ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da iz naslova opravljanja čebelarske dejavnosti toženka ne more pridobiti pravic pri ZPIZ.

14. Ob upoštevanju 135. člena ZOR je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tudi, da spremenjene okoliščine, ki jih v tej pravdi tožnica uveljavlja, predstavljajo normalno tveganje. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje. Da bo toženka s staranjem dodatno zbolela v takšnem obsegu, da ji bo to samo po sebi preprečevalo opravljanje dejavnosti v celoti, bi tožnica ob ustrezni skrbnosti morala in mogla predvideti. Enako bi tožnica ob ustrezni skrbnosti morala in mogla predvideti, da bo toženka sčasoma, sploh pa pri starosti 74 let, dejansko opustila profesionalno čebelarjenje in celotno dejavnost prepustila hčerki. Slednje tudi zato, ker je bilo tožnici ob sklepanju poravnave znano, da ji hči že pomaga pri opravljanju dejavnosti čebelarjenja. Da toženka ne bo profesionalno čebelarila do smrti, je bilo enako verjetno kot nasprotna možnost, zato bi tožnica kot profesionalna organizacija to mogla in morala predvideti. Pritožbeno stališče, da takšne spremembe po normalnem teku stvari niso bile predvidljive, ni utemeljeno. Ker se je kljub zgoraj pojasnjenemu tožnica dogovorila s toženko, da ji bo rento plačevala trajno, je dolžna izpolniti svojo obveznost. 15. Ker se v obravnavanem primeru zahteva razveza pogodbe o denarni renti in se tožbeni zahtevek obravnava po 133. členu ZOR, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala v zvezi z določbo 196. člena ZOR, ki ureja spremembo (povečanje, zmanjšanje, ukinitev) prisojene oziroma s sodno odločbo določene odškodnine.

Glede odločitve o zavrnitvi podrejenega zahtevka:

16. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za razvezo poravnave z dnem 12. 7. 2013, to je z dnem, ko je toženka formalno prenehala z opravljanjem dopolnilne dejavnosti čebelarstva (izbris dejavnosti iz poslovnega registra), je sodišče prve stopnje obrazložilo s pravilnimi razlogi. Pritožbeno sodišče soglaša, da dejstvo formalnega oziroma statusnega prenehanja dejavnosti ne more biti relevantno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da statusna oblika opravljanja dejavnosti pri presoji same izgube na zaslužku ni bistvena. Poleg tega pa v obravnavanem primeru s formalnim prenehanjem dejavnosti ne sovpada tudi dejansko prenehanje dejavnosti (in s tem povezana izguba zaslužka), ki je edino relevantno. Toženka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje že pred letom 2010 dejansko prenehala s čebelarjenjem, kar pa ob sklenitvi poravnave ni bilo nepričakovano, nepredvidljivo, izjemno. Glede na navedeno niti ni pomembno, ali predstavlja sprememba pokojninske zakonodaje, ki je botrovala toženkini odločitvi o formalnem prenehanju opravljanja dejavnosti čebelarstva, nepričakovano spremembo okoliščin, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožba ne more uspeti z navedbami, da tožnica ni mogla predvideti, da bo v bodočnosti sprejeta takšna zakonodaja, da se bo toženka odločila za prenehanje dejavnosti, in z očitki, da drugačnega stališča sodišče prve stopnje ni obrazložilo.

17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep, da se sprememba tožbe dovoli (I. točka izreka), ni predmet pritožbenega izpodbijanja.

Op. št. (2): V razlogih izpodbijane sodbe (28. točka) sodišče prve stopnje ni določno ugotovilo, da toženki dodatne zdravstvene težave že same po sebi onemogočajo opravljanje čebelarske dejavnosti, vendar glede na sprejeto materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, to ni bistveno.