Jedro

Gospodarske družbe, ki je izbrisana iz sodnega registra, s čemer je prenehala biti pravna oseba, ni več mogoče "oživeti", torej ponovno vzpostaviti njene pravne subjektivitete. Zoper že (na podlagi pravnomočnega sklepa o začetku in hkratnem zaključku stečajnega postopka) izbrisano gospodarsko družbo tako ne bi bilo mogoče začeti in izpeljati postopka izbrisa po ZFPPod, tudi če bi bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno. To pa pomeni, da pravnega interesa za zahtevo za varstvo zakonitosti ni. Zato zahteva ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe prvega odstavka 99. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) s sklepom začelo in takoj zaključilo stečajni postopek zoper stečajnega dolžnika J. d.o.o., K. Ugotovilo je namreč, da premoženje stečajnega dolžnika ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbi dveh upnikov stečajnega dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vlaga jo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili določbo prvega odstavka 99. člena ZPPSL, nista pa uporabili 2. in 7. člena ZPPSL niti 2. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), v njihovi procesnopravni in materialnopravni vsebini, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov. Meni, da je bil v obravnavanem primeru podan razlog za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra, zato sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli začeti in hkrati zaključiti stečajnega postopka po prvem odstavku 99. člena ZPPSL, ampak bi morali predlog za začetek stečajnega postopka zavrniti in po uradni dolžnosti začeti postopek izbrisa iz sodnega registra po določbah 25. člena ZFPPod. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj oba napadena sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Nekdanji pooblaščenec stečajnega dolžnika je odgovoril, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlagal njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Vrhovno sodišče je dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti preizkusilo po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 15. člena ZPPSL smiselno uporabljajo v stečajnem postopku.

V trenutku, ko je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena, stečajni dolžnik ni več obstajal, ker je bil na podlagi pravnomočnega sklepa o začetku in hkratnem zaključku stečajnega postopka izbrisan iz sodnega registra. To je navedlo že Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti, sledi pa tudi iz podatkov sodnega registra. Tega stanja ni več mogoče odpraviti, na primer tako, da bi v sodnem registru izbrisali vpis izbrisa subjekta (in tako ponovno vzpostavili njegov obstoj). Gospodarske družbe, ki je izbrisana iz sodnega registra, s čimer je prenehala biti pravna oseba, ni več mogoče "oživiti", torej ponovno vzpostaviti njene pravne subjektivitete. Na to kaže tudi določba tretjega odstavka 11. člena ZPPSL, po kateri v stečajnem postopku ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje niti predlagati obnove postopka. Stališče, da ni pravne poti za ponovno "odprtje" pravnomočno končanega stečajnega postopka, je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sklepu III Ips 71/2002. Zoper že (na podlagi pravnomočnega sklepa o začetku in hkratnem zaključku stečajnega postopka) izbrisano gospodarsko družbo tako ne bi bilo mogoče začeti in izpeljati postopka izbrisa po ZFPPod, tudi če bi bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno. Predlagana razveljavitev sklepov, izpodbijanih z zahtevo za varstvo zakonitosti, torej ne bi imela prav nobenega konkretnega učinka. To pa pomeni, da pravnega interesa za zahtevo za varstvo zakonitosti ni. Res je sicer, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga Vrhovno državno tožilstvo vloži zaradi zagotavljanja enotnosti in pravilnosti sodne prakse, torej v javnem interesu. Zato mu ni treba izkazati, da ima za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti "svoj" pravni interes, kakršnega mora izkazati stranka za dovoljenost pravnega sredstva, ki ga vloži zoper kakšno sodno odločbo (na primer revizije zoper pravnomočno sodno odločbo). Smiselna uporaba te določbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pomeni, da zahteva ni dovoljena, če z njo ni mogoče uresničiti konkretnega cilja, ki ga zasleduje; v obravnavanem primeru je to po razveljavitvi sklepa o začetku in hkratnem zaključku stečajnega postopka izvedba postopka izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra po določbah ZFPPod. Tega cilja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti v tem primeru ni (več) mogoče doseči. Zato zahteva ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP) in jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrglo.