Jedro

Plačilo enega računa za elektriko (četudi je elektrika za pritožnika še tako pomembna dobrina), ob upoštevanju vseh ostalih bremen toženca ter okoliščin obravnavanega primera, iz katerih jasno sledi, da je vzrok nesoglasij med pravdnima strankama v tožnikovi sferi oziroma sferi njegove žene, nikakor pa ne v toženčevi sferi, ne utemeljuje zahtevka za preklic izročilne pogodbe in vrnitev danega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razvezo in razveljavitev izročilne pogodbe z dne 13. 4. 2007, sklenjeno med njim kot izročiteljem in tožencem, ter vrnitev nepremičnin, izročenih po sporni pogodbi, ter plačila stroškov postopka.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je tožbo vložil zaradi hude nehvaležnosti toženca in zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti. Nesporno je bilo ugotovljeno, da toženec ni plačal 449,93 EUR za električno energijo, zato jima je z ženo grozil odklop, kar je hud poseg v človekove pravice. Toženec bi račun brez težav plačal, pa ga namenoma ni, temveč je tožnika grobo zavrnil, kar kaže na njegovo hudo nehvaležnost. Stroški niso bistveno odstopali od mesečnega povprečja, toženec pa tožniku ni povrnil niti evra, čeprav ima sam koristi, ko pride domov. Tožnik in žena živita zgolj od tožnikove pokojnine, zato je plačilo elektrike zanju hudo breme, toženec pa ju je spravil v hudo stisko. Njegovo ravnanje opravičuje preklic pogodbe, saj ustreza standardu hude nehvaležnosti. Sodba v tem delu nima odločilnih dejstev, temveč vsebuje zgolj floskulo, pri čemer sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožnik upravičen le do izpolnitvenega zahtevka in ne tudi do vtoževanega (podana je absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril. Kot bistveno navaja, da neplačevanje električne energije ne more predstavljati okoliščine, s katero bi bilo mogoče napolniti standard hude nehvaležnosti. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek za razveljavitev izročilne pogodbe utemeljeval z več sklopi trditev, ki jih je mogoče strniti takole: 1. grobo in žaljivo obnašanje toženca, 2. odselitev toženca od doma, kar je v nasprotju s pogodbenim namenom, 3. ne pozdravljanje tožnika in njegove žene ter prepoved stikov z vnuki, 4. neplačevanje davkov in prispevkov ter elektrike in ogrevanja, 5. moralno zavržni odnos do stiske staršev in 6. ne skrb za redno in investicijsko vzdrževanje nepremičnin. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, ki ni potrdil ničesar od tega, kar je tožnik trdil, z izjemo dejstva, da toženec ni plačal enega računa za elektriko. Pritožnik velike večine dejanskih ugotovitev niti ne izpodbija (konkretno pravzaprav reče le, da toženec električne energije dlje časa ni plačeval oziroma je ne plačuje, za tako sklepanje pa v izvedenem dokaznem postopku ni prav nikakršne opore, pritožnik pa te pritožbene graje ne konkretizira), zato mora pritožbeno sodišče presoditi, ali ugotovljena dejstva, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, zadoščajo za utemeljenost zahtevka za preklic izročilne pogodbe.

6. V skladu s prvim odstavkom 555. člena OZ predstavlja huda nehvaležnost pravni standard, ki ga je treba pomensko zapolniti v skladu z uveljavljeno sodno prakso ter konkretnimi okoliščinami primera. Skladno s sodno prakso so dejanja, ki dosegajo takšen nivo, kazniva dejanja zoper izročitelja ali njegove bližnje, kar nedvomno ni primerljivo z obravnavanim primerom. Huda nehvaležnost je ravnanje osebe, ki izraža ali pomeni zelo intenzivno prekršitev zoper moralna načela in skupne norme obnašanja. Dejanja/opustitve, kot je neplačevanje električne energije (oziroma, kot je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno: ne plačilo zgolj enega računa za električno energijo), v danem kontekstu(1) ni mogoče označiti kot hudo kršitev moralnih in etičnih standardov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne plačilo električne energije ne predstavlja kršitve, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot hudo nehvaležnost, pa čeprav je plačilo pogodbena obveznost toženca.

7. Ravno za rešitev tovrstnih primerov je zakonodajalec predvidel drugačno rešitev. Sodišču je prepustil, da v primeru neizpolnitve bremena pretehta vse okoliščine primera ter upoštevajoč pomembnost bremen presodi, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen (tretji odstavek 555. člena OZ). Sodišče prve stopnje je to tehtanje opravilo, zato očitek o obstoju absolutno bistvene kršitev postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da plačilo enega računa za elektriko (četudi je elektrika za pritožnika še tako pomembna dobrina), ob upoštevanju vseh ostalih bremen toženca ter okoliščin obravnavanega primera, iz katerih jasno sledi, da je vzrok nesoglasij med pravdnima strankama v tožnikovi sferi oziroma sferi njegove žene, nikakor pa ne v toženčevi sferi, ne utemeljuje zahtevka za preklic izročilne pogodbe in vrnitev danega premoženja. Tožnik ima v danem primeru zgolj pravico zahtevati izpolnitev bremena, tega pa ne vtožuje.

8. Pritožbeni razlogi niso podani, v sodbi pa tudi ni pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka in skladno s tem krije celotne stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnik in njegova žena sta po sklenitvi izročilne pogodbe želela še vedno imeti enak položaj kot prej, želela sta gospodariti in pri gospodarjenju imeti glavno besedo, hkrati pa sta želela na svoj način usmerjati vse toženčeve odločitve, ki niso bile v skladu z njunimi pričakovanji, celo znotraj toženčeve družine (npr. striženje tožnikovih vnukinj s strani tožnikove žene kljub nasprotovanju toženca in njegove žene, stikanje po stvareh in metanje stvari stran ...). Tožnik tožencu ni dovolil več obdelovati kmetije in je toženčevim delavcev preprečil opravljanje del v gozdu.