Jedro

Ker je na spornem zemljišču tožnik izvrševal posest vsaj 2 leti, se toženec ne more uspešno sklicevati na to, da se nikoli ni strinjal s tem, da se sporni del zemljišča asfaltira.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da je tožena stranka motila tožnika v dejanski in mirni posesti asfaltirane poti preko parc. št. 70,. 559, 69 in 705 k. o. L. s tem, da je dne 3.7.1993 na navedenih parcelah iz asfaltne poti odžagala del asfalta v dolžini 11,70 m in širini cca 0,5 m in da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da na mestu, kjer je odstranil asfalt, na novo asfaltira pot v dolžini 11,70 m in širini cca 0,5 m, vse v 15 dneh, v bodoče pa se je dolžan vzdržati vsakega takšnega ali podobnega motenja posesti. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 16.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 15.10.1993 do plačila v roku 15 dni in pod izvršbo.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge (I. odst. 353. čl. ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožba zavrže ali zavrne tožbeni zahtevek, oz. da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da ko je toženec videl, da se pot asfaltira v večji širini kot je on dovolil, je že pri polaganju asfalta odločno protestiral, da je asfaltna površina na njegovem zemljišču položena preširoko in da tega ni dovolil ter je pri tem tožnika opozarjal, da bo asfalt, kolikor je preširok, odstranil. Tega dejstva izpodbijani sklep ni uskladil s svojo interpretacijo 78. člen ZTLR. Da si je tožnik pridobil posest z zvijačo oz. s silo, je povsem jasno, saj toženec ni dovolil, da bi asfaltna pot bila široka tako, da on ne bi mogel uporabljati hleva. Sodišče tako ne more ugotoviti, da je bil tožnik v mirni posesti tudi tistega dela asfalta, ki je preširoko segal v zemljišče in mu onemogočal uporabo hleva. Pritožba ne soglaša z mnenjem sklepa, da je imel toženec samo v 30 dneh pravico spremeniti dejansko stanje in odstraniti del asfalta. Sodišče bi imelo prav, če bi toženec takrat pristal na izvršeno dejstvo in bi bil tožnik v zmoti, da toženec soglaša. Izpodbijani sklep nima prav, ko meni, da je tožba zaradi motenja upravičena, četudi je bil asfalt položen ob prevari toženca. Stališče sklepa bi bilo pravilno, če bi bil tožnik tretja oseba, ki je tako stanje prevzela in ne oseba, ki je bila pri prevari udeležena.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka vse pritožbene navedbe in navaja, da toženec potvarja resnico, ko pravi, da je protestiral pri polaganju asfalta. Do spora je prišlo šele, ko toženec ni hotel plačati svojega dela prispevka za asfaltiranje. Tudi ni res, da mu asfalt ovira dostop do hleva. Toženec lahko hlev nemoteno uporablja, saj je pot enako široka sedaj, ko je asfaltirana, kot prej, ko je bila makadamska.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovim pravnim stališčem. Sodišče prve stopnje je namreč glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba sicer izpodbija, ob tem pa ne navaja novih dejstev in dokazov, pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Po določbi 75. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ima vsak posestnik stvari in pravice pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Po določbi 78. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Tudi posestnik, ki pridobi posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če od nastanka motenja še ni pretekel rok iz 77. čl. ZTLR, to je subjektivni rok 30 dni in objektivni rok 1 leto od nastanka motenja posesti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je toženec z odstranitvijo asfalta motil tožnika v njegovi posesti in je tožnik deležen varstva, saj je to posest izvrševal že vsaj 2 leti kot ugotavlja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih sklicevanje toženca, da je odstranil asfalt na svojem zemljišču in da ni nikdar dovolil asfaltiranja na delu, kjer je asfalt odžagal, neutemeljeno. Rok za samopomoč je namreč toženec že zamudil. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bo moral toženec doseči zožanje poti in odstranitev asfalta le po sodni poti, če sporazum ne bo mogoč, seveda, če bo do tega upravičen.

Pritožbene navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ni presodilo, niso odločilnega pomena.

Ker tako ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog, je bilo pritožbo na podlagi določil čl. 380 tč. 2 ZP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo proti sklepu ni predviden, tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo (čl. 155/1 in 166/1 ZPP).