Jedro

Pisni sporazum o odpovedi še neuvedenemu dedovanju, ki ni overjen po dol. 3. odst. 137 čl. ZD, je glede na vsebino mogoče upoštevati le s stališča uporabe določb III. pogl. ZD o vračunanju daril v dedni delež.

Pri vračunanju darila dediču v njegov dedni delež se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo višino deležev pravdnih strank na zapuščini pok. A.M. (nepremičnine, vpisane v vl. št. 426, vl. št. 1878, vl. št. 1879 in vl. št. 343) tako, da pripada J.M. 2243/10000, T.M. 1316/10000, A.R. 2119/10000, E.M. 2079/10000 in I.B. 2243/10000. Tožencema je tudi naloženo, da morata izstaviti listino za vpis takih deležev na tožnice in toženko I.B. ob istočasni obveznosti tožnice A.R., da izstavi listino za odpis parcel številka 1985 in 2878/1 od vložka številka 1879, z odprtjem novega vložka s prenosom lastninskega naslova in vknjižbo ugotovljenih deležev na preostali dve tožnici in oba toženca ter ob nadaljnji obveznosti tožnice J.M., da izstavi listino za izbris dosmrtnega brezplačenega stanovanja in realnega bremena preužitka v svojo korist pri nepremičninah vl. št. 426. V presežku je zavrnilo tožbena zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi. Pritožbe tožnic ter obeh tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Proti tej sodbi vlaga toženec E.M. revizijo z uveljavljanjem revizijskih razlogov iz člena 385 ZPP in predlogom, naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Upoštevati je treba, da sta tožnici T.M. in A.R. po darilni pogodbi in dedni odpovedi z dne 4.6.1971 že dedno odpravljeni. Volja pokojnega očeta pravdnih strank je bila ob daritvi jasno zapisana. Na podlagi nepravilnega stališča glede dedne odpravljenosti tožnic pa je bila vrednost posameznih daril, ki naj bi jih pravdne stranke dobivale od pokojnega očeta, ugotavljena nepravilno. Tožnice so namreč svoje izjave spreminjale in določena dejstva prikrivale. Toženec kot predvideni prevzemnik kmetije je doma veliko delal, pokojni oče pa mu je s tem, kar je v izpodbijani sodbi upoštevano kot darilo, v resnici plačal le delček tistega, kar je vložil v kmetijo. Izračun vrednosti zapuščine ter višine dednih deležev glede na vrednost prejetih daril je zaradi uporabe metode preračuna preko tečaja DEM ob primerjavi vrednosti domače valute neustrezen, zaradi česar bi bilo treba angažirati ustreznega sodnega izvedenca. Ugotovljeno razmerje v 10-tisočinkah ne pripomore k lažjemu razumevanju.

Tožnice in druga tožena stranka na revizijo niso odgovorile, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (2. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z navedbo, da uveljavlja revizijske razloge iz člena 385 ZPP se toženec v reviziji vsebinsko sklicuje tudi na revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa je glede na vsebino obrazložitve revizija v tej smeri ostala neobrazložena. Zato je revizijsko sodišče pri presoji utemeljenosti tega revizijskega razloga preizkusilo izpodbijano sodbo le po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Razlaga darilne pogodbe z dne 4.6.1971, s katero sta tožnici T.M. in A.R. dobili od zapustnika v dar zemljišča, je nižjima sodiščema narekovala pravilno pravno sklepanje, da se v pogodbi vsebovana darila po jasni volji zapustnika in soglasju obeh obdarjenk vračunajo v njun dedni delež. V tem obsegu je toženčevemu nasprotnemu zahtevku ugodeno. Ni pa mogoče sprejeti teze, da sta se tožnici s to pogodbo odpovedali dedovanju po očetu. Tako v času sklepanja darilne pogodbe veljavni zakon o dedovanju (Uradni list SFRJ, št. 42/65) kot v času smrti A.M. veljavni zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78) sta sicer izjemoma dovoljevala (140. člen prvega in 3. odstavek 137. člena kasnejšega zakona o dedovanju) odpoved neuvedenemu dedovanju v sporazumu s prednikom, vendar je za veljavnost takega pisnega sporazuma bilo (in je še) potrebno, da je ta overjen po sodniku. Ker je ugotovljeno, da sicer pisni sporazum o dedni odpovedi ni bil tako overjen, sta nižji sodišči darovalčevo (zapustnikovo) voljo lahko upoštevali le s stališča uporabe določb 3. poglavja zakona o dedovanju o vračunanju daril v dedni delež.

Pri vračunavanju darila dediču v njegov dedni delež se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (152. člen zakona o dedovanju). Darila so bila dana v različnih časovnih razdobjih, zaradi česar je bil na nižjih stopnjah opravljen preračun vrednosti daril na čas zapustnikove smrti 6.11.1978. Metoda, ki je bila pri tem uporabljena, je sicer res ena od možnih (poleg razmerja med domačo in tujo valuto glede na občutno nihanje vrednosti domače valute je na razpolago še indeks rasti drobnoprodajnih cen ali kakšna druga primerjava), vendar pa z njeno izbiro (in ne z izbiro katere druge) sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava. Uporaba določbe 52. člena zakona o dedovanju o ocenitvi vrednosti darila ob smrti zapustnika sodišču omogoča izbiro metode preračunavanja, ki je primerna glede na obstoječe razmere in ugotovljeno dejansko stanje. Izbrana metoda je v okviru povedanega sprejemljiva in dovolj zanesljiva. Enako sklepanje obvelja tudi glede problema opredelitve višine dednih deležev v ustreznem ulomku.

Revizijska graja obsega daril tožnicama T.M. in A.R., ki so lahko predmet vračunavanja v njun dedni delež (mimo tistih, ki so razvidna iz darilne pogodbe z dne 4.6.1971), pa posega v področje dokazne ocene. Trditve o tem, da sta tožnici določene okoliščine v tej smeri prikrivali in govorili neresnice, pomenijo direktno grajo ugotovljenega dejanskega stanja. V ta obseg spadajo tudi revizijske navedbe o tem, da bi bilo treba tudi vrednost tožencu podarjenega lesa in zneska tedanjih 8.000 din šteti kot plačilo za njegov trud na kmetiji in zato ustrezno zvišati njegov dedni delež. Vsega navedenega revizijsko sodišče glede na izrecno prepoved vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP) ne more upoštevati. Vezano je na dejansko podlago, ugotovljeno na nižjih stopnjah.

Podani torej niso niti razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).