Jedro

Tožnik utemeljeno ugovarja, da bi mu sporna odločba z dne 5. 2. 1985, kot zemljiškoknjižnemu lastniku spornih dveh parcel v času izdaje odločbe, morala biti vročena. Ker mu ta odločba nesporno ni bila vročena, to pomeni, da le-ta ni mogla postati pravnomočna. Iz tega pa sledi, da je njegova zahteva za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti na odločbi z dne 5. 2. 1985 utemeljena.

Po razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti mora upravni organ tožniku vročiti odločbo, zoper katero bo imel nato možnost uveljavljati pravna sredstva.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Kranj št. 10-5/3-83-401 z dne 10. 9. 2010 odpravi ter zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 350,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti na odločbi št. 10-5/3-83-401 z dne 5. 2. 1985. V obrazložitvi navaja, da je tožnik podal pritožbo zaradi molka organa, v kateri zatrjuje, da prvostopni organ ni odločil o njegovi zahtevi za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti na odločbi z dne 5. 2. 1985, s katero so bile evidentirane spremembe v zemljiškem katastru. Na podlagi njegove pritožbe je drugostopni organ prvostopnemu organu z dopisom z dne 31. 8. 2010 naložil, da odloči o navedeni zahtevi tožnika. V nadaljevanju citira določbo 180. člena in četrti odstavek 180 a. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter navaja, da je po vpogledu v listinsko dokumentacijo konkretnega postopka ugotovil, da je bil leta 1981 v okviru zemljiško katastrske izmere v k.o. ... izveden mejni ugotovitveni postopek, v katerem je za parc. št. 224/1 in 225, obe k.o. ..., sodeloval takratni zemljiškoknjižni lastnik navedenih parcel A.A., ki je ta zapisnik tudi podpisal in s tem izrazil soglasje z lego posestnih meja za navedeni parceli. Glede na navedeno je bila v konkretnem postopku izdana tudi odločba dne 5. 2. 1985, ki pa je bila vročena B.B., ki je bila po podatkih zemljiške knjige lastnica parc. št. 224/1 in 225, obe k.o. ... od 3. 2. 1983 do 19. 7. 1984. Ob tem prvostopni organ še ugotavlja, da se je na podlagi Dn. št. 2363/84 dne 19. 7. 1984 v zemljiško knjigo kot lastnik parc. št. 224/1 in 225, obe k.o. ... vpisal tožnik. V nadaljevanju odločbe pa navaja, da je odločbo z dne 5. 2. 1985 B.B. prejela 8. 2. 1985 ter da zoper to odločbo pritožba ni bila vložena in prav tako zoper njo ni bilo vloženo nobeno izredno pravno sredstvo. Zaradi tega prvostopni organ ugotavlja, da je odločba z dne 5. 2. 1985 pravnomočna in da nikoli ni bila odpravljena ali razveljavljena. Glede na to, da je bila odločba izdana pred več kot 25 leti pa upravni organ še meni, da so tudi po tedanjih predpisih, torej predpisih, ki so veljali v času izdaje odločbe, že pretekli roki za uveljavljanje izrednih pravnih sredstev. Zato je zahteva tožnika za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti odločbe z dne 5. 2. 1985 neutemeljena.

Organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil z odločbo št. 3532-128/2010/7 z dne 15. 2. 2011. V obrazložitvi poudarja, da se strinja z ugotovitvami prvostopnega organa. V zvezi z navedbami v vlogi, v kateri je tožnik zahteval razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in jih povzema tudi v pritožbi, pa ugotavlja, da se te navedbe nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe, zato so za konkretni postopek brezpredmetne. V tem postopku je tako povsem brezpredmetna pritožbena navedba, da v postopku izdaje odločbe ni nastopala prava stranka. Kolikor tožnik meni, da so bile v postopku pred izdajo odločbe in pri sami izdaji odločbe storjene kršitve, ima na voljo ustrezna pravna sredstva za razveljavitev oziroma odpravo pravnomočne odločbe, teh kršitev pa ne more uveljavljati v postopku na zahtevo za razveljavitev oziroma spremembo potrdila o pravnomočnosti odločbe. Navaja tudi, da razveljavitev oziroma sprememba potrdila o pravnomočnosti odločbe lahko, glede na določbo 180 a. člena ZUP, zahteva stranka, kar po mnenju pritožbenega organa pomeni tista stranka, ki je nastopala v postopku, ki se je končal z izdajo odločbe. Ker tožnik v postopku, ki se je končal z odločbo, ni imel statusa stranke, zato tudi ne more zahtevati razveljavitve oziroma spremembe potrdila o pravnomočnosti na odločbi z dne 5. 2. 1985. Navedeno pomeni, da bi moral prvostopni upravni organ njegovo zahtevo s sklepom zavreči in ne zavrniti. Je pa pritožbeni organ ne glede na to kršitev pustil izpodbijano prvostopno odločbo v veljavi, saj ima v konkretnem primeru enake posledice kot zavrženje.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopni organ izpodbijano odločbo izdal na podlagi določil Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat) nelastniku, čeprav je bil o spremembi lastništva obveščen. Ker odločba ni bila vročena lastniku, ne more biti pravnomočna in na njeni podlagi ne more biti v katastru zavedenih sprememb. Ker je bil tožnik lastnik spornih parcel že pred izdajo odločbe z dne 5. 2. 1985 in je bil prvostopni upravni organ o tem obveščen z vročitvijo zemljiškoknjižnega sklepa o vpisu, je pravni interes tožnika na tožbi utemeljen. Posebej poudarja, da je zemljiškoknjižni lastnik spornih parc. št. 224/1 in 225 k.o. ... ter da je kot lastnik zemljišča vložil zahtevo za spremembo vpisa v kataster ter za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti na odločbi Območne geodetske uprave Kranj, na podlagi katere so bile evidentirane spremembe v zemljiškem katastru. Izpostavlja tudi, da bi prvostopni organ sporno odločbo po uradni dolžnosti lahko izdal samo dejanskemu zemljiškoknjižnemu lastniku teh dveh parcel po stanju na dan izdaje odločbe, to je na dan 5. 2. 1985. Območna geodetska uprava Kranj 5. 2. 1985 po uradni dolžnosti ni mogla izdati odločbe drugemu kot lastniku in jo njemu tudi vročiti. Ker predmetna odločba ni bila izdana lastniku, niti ni bila vročena lastniku po stanju na dan izdaje odločbe, ne more biti pravnomočna in je potrebno to klavzulo razveljaviti ter evidentirane spremembe na njeni podlagi izbrisati iz zemljiškega katastra. Meni, da je odločba druge stopnje, da pritožba ni dovoljena, ker po 180. členu ZUP lahko spremembo potrdila lahko zahteva samo stranka v postopku, kar pa tožnik ni bil in kot tak ne more vložiti zahteve za odpravo te klavzule, nerazumljiva. Pri svoji odločitvi ne upošteva določb takrat veljavnega ZZKat, ki je določal, da je stranka v geodetskih postopkih vzpostavitve zemljiškega katastra le lastnik zemljišča oziroma uporabnik parcele, ki je predmet urejanja oziroma postopka. Nedvomno je bil tožnik na dan izdaje odločbe lastnik obeh parcel, ki sta bila predmet sprememb v katastru po izdani odločbi. Ker je bila odločba izdana po uradni dolžnosti in tudi po uradni dolžnosti ugotovljena njena pravnomočnost, je zahteva za razveljavitev take klavzule in za odpravo posledic utemeljena. Meni tudi, da je sporna odločba nična, ker ni izdana po uradni dolžnosti upravičeni osebi po takrat veljavnem ZZKat. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

K 1. točki izreka Med strankama ni spora o tem, da tožniku sporna odločba št. 10-5/3-83-401 z dne 5. 2. 1985, s katero so bile evidentirane spremembe v zemljiškem katastru za parc. št. 224/1 in 225, obe k.o. ..., ni bila vročena. Prav tako ni spora o tem, da je tožnik postal lastnik navedenih dveh parcel 19. 7. 1984. Sporno ni niti, da je bila odločba z dne 5. 2. 1985 vročena B.B., ki je bila zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 224/1 in 225 k.o. ... od 3. 2. 1983 do 19. 7. 1984 ter da je sporno odločbo prejela dne 8. 2. 1985. Ob takšnem nespornem dejanskem stanju po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da bi mu sporna odločba z dne 5. 2. 1985, kot zemljiškoknjižnemu lastniku navedenih dveh parcel v času izdaje odločbe, morala biti vročena. Ker mu ta odločba nesporno ni bila vročena, to pomeni, da le-ta ni mogla postati pravnomočna. Iz tega pa sledi, da je njegova zahteva za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti na odločbi z dne 5. 2. 1985 utemeljena. Sodišče tako sodi, da so podani pogoji za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti v skladu s četrtim odstavkom 180. a člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 s sprem in dop.).

Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon ni bil uporabljen pravilno, je tožbi ugodilo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati stališče sodišča in o zadevi ponovno odločiti.

V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še pojasnjuje, da tožnik nima prav, ko navaja, da mora upravni organ po razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti na odločbi z dne 5. 2. 1985 na njeni podlagi evidentirane spremembe izbrisati iz zemljiškega katastra. Po razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti mora namreč upravni organ tožniku vročiti odločbo z dne 5. 2. 1985, zoper katero bo imel nato tožnik možnost uveljavljati pravna sredstva. Tožnik tudi nima prav, ko trdi, da je odločba z dne 5. 2. 1985 nična, ker ni izdana po uradni dolžnosti upravičeni osebi po takrat veljavnemu ZZKat. Razlogi za izrek odločbe za nično so namreč taksativno našteti v prvem odstavku 279. člena ZUP, vendar med njimi ni razloga, ki ga za ničnost odločbe z dne 5. 2. 1985 v tožbi uveljavlja tožnik.

K 2. točki izreka Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter na drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.