Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker listin, ki jih je samo zahtevalo in za katere je tožničinemu pooblaščencu tudi omogočilo, da jih vpogleda, ni vključilo v dokazni sklep: Teh listin tudi ni popisalo in vložilo v spis, tako da niti ni jasno, ali jih je vrnilo toženi stranki. Ker brez podatkov v teh listinah ni mogoče presoditi resničnosti očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbi se ugodi, izpodbijani del prvostopenjske sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 8. 2010 nezakonita, brez pravnih učinkov, za njeno razveljavitev in zagotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico prijavi v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je od 9. 8. 2010 dalje ter da ji v delovno knjižico vpiše delovno dobo. Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas brezposelnosti od 9. 8. 2010 dalje izplača bruto plača v znesku 810,00 EUR mesečno, od te plače obračuna in plača dolžne davke in prispevke in neto zneske za vsak mesec brezposelnosti izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z vprašanjem pravilnosti postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je vedela, da se tožnica nahaja v bolniškem staležu in da se ne more udeležiti zagovora. Tožena stranka je sicer izkazala vabilo za zagovor, ki bi moral biti 15. 7. 2010. Vendar pa tožena stranka tega dne ni želela izvesti zagovora, temveč je tožnici poslala novo vabilo za 23. 7. 2010. Tudi tega zagovora tožena stranka ni uporabila, temveč je tožnico pozvala, naj predloži dokazilo o svojem zdravstvenem stanju. Iz zdravniškega potrdila dr. Eve Mejač je razvidno, da je bila tožnica opravičeno zadržana od dela zaradi bolezni. Bolezni ni moč enačiti s poškodbo pri delu, kjer gre lahko zgolj za gibalno oviranost, ki pa ne onemogoča enkratnega prihoda do delodajalca. Tožnica opozarja na določbo 36. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, kjer med izjemami ni razloga podaje zagovora v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožničino odsotnost zagovora štelo za opravičeno, kar dokazuje kasnejše vabilo. To vabilo je bilo tožnici poslano v času njenega rednega letnega dopusta, ko se je tožnica nahajala v drugem kraju. O teh odločilnih dejstvih izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala, ker naj bi tožnica storila dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja. Vendar pa tega ni dokazala, sodišče pa je nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) o dokaznem bremenu. Dokazni standard pri dokazovanju obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja se nujno prekriva s tistim kaznivim dejanjem, ki je očitano. Tožnici bi tako moralo biti dokazano, da si je prilastila 197 kg kave ali pa, da je to poskusila storiti. Manko kave ni nikjer izkazan, saj je bilo ob polletni inventuri, ki se je izvajala nekaj dni prej, vse v redu. Tožnici se očita, da je polnila 197 kg več napitka Irish Cappuccino, kot ga je bilo na njenih avtomatih prodanega. Glede tega bi moral obstajati tudi kontrolni podatek na podlagi polletne inventure. Ne more se zgoditi, da je stanje vseh prodanih napitkov dne 30. 6. 2010 za celo podjetje in stanje v skladišču v redu, dne 9. 7. 2010 pa je na avtomatih, ki jih je polnila tožnica, manjka 197 kg napitka. Iz izpovedb prič izhaja, da je v posameznem avtomatu po kakšen kilogram ali dva tega napitka in tudi teoretično ni možno, da bi v tako kratkem času tožnica odnesla toliko kave iz avtomatov. Tožena stranka je predložila zgolj nek računalniški izpis podatkov, ki so kar tako napisani, brez vsakršne avtorizacije, zaščitne kode, opomnika, kdaj in kje so bili izpisani. Gre za preprosto tabelo s sicer številnimi podatki, iz katerih pa ni moč razbrati ničesar. Tožena stranka je trdila, da iz teh podatkov izhaja, da naj bi bil pri tožnici manko 197 kg kave in da naj bi šlo za podatke programa Navision, ki ga uporablja. Tožnica je trdila, da gre za navaden izpis, kakršen se lahko napravi z najbolj razširjenim programom za urejanje preglednic - Excel. Tožnica je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem računalniške stroke, ki bi lahko pregledal računalniški program pri toženi stranki in potrdil ali ovrgel pravilnost predloženih tabel. Tožnica negativnega dejstva, da listina ni pristna, ne more dokazovati drugače, kot z izvedencem. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti, ta sicer relativna kršitev pa je odločujoče vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke, v kolikor bi izvedenec računalniške stroke potreboval še posebno knjigovodsko znanje. S tem je sodišče prve stopnje tožnici odvzelo možnost dokazovanja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali iz podatkov, ki so odčitani z napravo E-data in podatkov o prevzemu in predaji blaga dejansko izhaja manko 197 kg napitka Irish Cappuccino. Sodišče prve stopnje je toženi stranki sicer naložilo, da predloži listine v zvezi z opravljenimi inventurami. Vendar pa je tožena stranka sodišču na vpogled dostavila fascikel listin, ne da bi predložila njihove kopije. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je bilo tožnici s tem onemogočeno, da bi dokazala, da njeno dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov tatvine. Obenem je podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 227. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo tožničino zatrjevanje, da iz listin, ki jih je lahko vpogledala, izhaja, da je tožnica v skladišču prevzela zgolj 94 kg napitka Irish Cappuccino, kar pomeni, da ni mogla odnesti 197 kg napitka iz avtomatov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala na podlagi določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je takšno stališče tožena stranka zavzela šele v odpovedi, v vabilu na zagovor pa je navedla, da si je tožnica protipravno prilastila 197 kg napitka Irish Cappuccino, s čimer je podan odpovedni razlog iz 1. alineje citiranega člena. Tožnica ni kršila pogodbenih obveznosti, saj je svoje delo opravljala v redu. Dejstvo, da tožnica nikoli ni v skladišču prejela toliko kilogramov napitka Irish Cappuccino, kot je bil ugotovljen njegov manjko, najbolje priča o tem, da je tožena stranka svojo odpoved utemeljila na napačnih podatkih. Tudi iz izpovedb zaslišanih prič ne izhaja, da bi tožnica kršila pogodbene obveznosti. Stališče sodišča prve stopnje, da so bistveni samo podatki iz avtomatov, je protispisno, saj je kot priča zaslišani D.F. potrdil, da je najbolj pomembno, da delavec preveri, ali mu je bilo v skladišču dejansko izdano blago, kot ga je naročil in da pri tem lahko pride do napake. Direktor tožene stranke je izpovedal, da se pri kontrolah na preskok ni popisovalo stanje napitkov v avtomatih. Glede na to, da ima tožena stranka 2500 avtomatov in da je v teh avtomatih samo po 1 kg napitka, odstopanje ob takšni inventuri lahko znaša 2500 kg. Sodišče prve stopnje tega dejstva dokazno sploh ni ovrednotilo. Napitek Irish Cappuccino je namenjen samo avtomatom, kar pomeni, da ni trga za takšen napitek in ga ni kam prodati. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, kolikor spornega napitka je tožnica v skladišču sploh prevzela, koliko ga je polnila in koliko napitka je bilo prodanega. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in drugostopenjskemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (vse, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj tožnica nima interesa za izpodbijanje tega dela prvostopenjske sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, da je bilo zadnje vabilo na zagovor poslano v času, ko se je tožnica zaradi izrabe letnega dopusta nahajala v drugem kraju. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožena stranka je izpolnitev obveznosti, da delavcu v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR omogoči zagovor, dokazala že s predložitvijo vabil za zaslišanje za dne 15. 7. 2010 in za 23. 7. 2010. Z vročilnico z dne 13. 7. 2010 sta bila tožnici vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, ki je bil predviden za 15. 7. 2010. Zmotno je tožničino prepričanje, da okoliščina, da je tožena stranka tožnico nato še dvakrat vabila na zagovor in jo nato še posebej pozvala, naj poda pisni zagovor, pomeni, da prejšnjih vabil ni mogoče šteti za izpolnitev obveznosti delodajalca, da delavcu omogoči zagovor. Kaj takšnega iz določbe drugega odstavka 83. člena ZDR ne izhaja. Ta določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Res je sicer, da je bilo vabilo za dne 15. 7. 2010 tožnici vročeno le dva dni pred predvidenim zagovorom, vendar je bilo to sanirano s tem, da je tožena stranka tožnico nato še enkrat povabila na zagovor in sicer za 23. 7. 2010. Smisel določbe o razumnem roku za zagovor je v tem, da se delavcu po prejemu pisne obdolžitve omogoči primeren rok, da pripravi zagovor. Glede na to, da je bila pisna obdolžitev tožnici vročena 13. 7. 2010, drugi termin za zagovor pa je bil določen za 23. 7. 2010, ni mogoče trditi, da tožnici ni bil omogočen razumen rok za pripravo zagovora. Zaradi navedenega niti ni bistveno, ali je bil dopis, s katerim je tožena stranka tožnico pozvala, da najkasneje do 6. 8. 2010 poda pisni zagovor, tožnici vročen šele po tem datumu, kakor je sicer možno sklepati iz tožničinih navedb, da je bila v času od 2. 8. do 9. 8. 2010 na letnem dopustu izven kraja bivanja.
Zmotno je tožničino stališče, da ji je bila pravica do zagovora kršena, ker je bil zagovor predviden v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na uveljavljeno sodno prakso, po kateri ne zadošča zgolj to, da je delavec v času zagovora v bolniškem staležu, temveč mora izkazati in dokazati, da se zaradi zdravstvenih omejitev ni bil sposoben udeležiti zagovora. Tožnica tega ni storila, temveč je tudi v sodnem sporu predložila le potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 14. 7. 2010 (to je od naslednjega dne po vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor) do 30. 7. 2010. V sodni praksi, na katero se tožnica le pavšalno sklicuje, ni nobene podlage za pritožbeno domnevo, da se sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nanaša le na primere poškodb pri delu, ne pa tudi na primere zadržanosti od dela zaradi bolezni. Sicer pa je tudi tožena stranka tožnico z dopisom z dne 26. 7. 2010 opozorila, da zgolj to, da je bila v spornem času v bolniškem staležu, ne pomeni, da se zagovora ni mogla udeležiti, zaradi česar jo je pozvala, da dostavi ustrezno zdravniško spričevalo oziroma potrdilo, da se v dneh, ko je bila vabljena na zagovor, tega ni bila sposobna udeležiti. Tožnica takšnega potrdila ne takrat in tudi ne kasneje v sodnem sporu ni predložila, zato se ne more uspešno sklicevati na to, da se zaradi zdravstvenih omejitev ni mogla udeležiti zagovora.
Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker sodišče kljub temu, da tožena stranka zahtevanih inventurnih zapisnikov ni pravilno predložila, ni štelo za dokazano dejstvo, ki ga zatrjuje tožnica, to je, da iz inventurnih zapiskov izhaja, da tožnica ni ukradla 197 kg kave za napitek Irish Cappuccino. Tožnica si povsem napačno razlaga, kdaj sploh pride v poštev uporaba določbe petega odstavka 227. člena ZPP in kakšne so posledice te določbe. Peti odstavek 227. člena ZPP namreč določa, da sodišče presodi po prostem pričanju, upoštevajoč vse okoliščine, kakšnega pomena je to, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da predloži mesečne inventure za prvo polovico leta 2010 za tožnico, kar je tožena stranka tudi storila, pri čemer je navedla, da dokumentacijo zaradi velikega obsega vlaga v originalu. Iz pripravljalne vloge tožnice dne 30. 12. 2010 je razvidno, da je tožnica to dokumentacijo vpogledala, grajala pa okoliščino, da listine niso bile predložene v kopiji za nasprotno stranko oziroma je zahtevala, da tožena stranka tudi tožnici predloži originale za določen čas, da jih bo lahko v miru pregledala. Navedeno pomeni, da v tej zadevi sploh ni bila podana situacija, kakršno ureja peti odstavek 227. člen ZPP, saj je tožena stranka zahtevane listine predložila.
Pač pa je nepravilno nadaljnje ravnanje sodišča prve stopnje z inventurnimi zapisniki za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010, saj jih sodišče prve stopnje ni vključilo v dokazni sklep, čeprav jih je samo zahtevalo in je tožničinemu pooblaščencu tudi omogočilo, da jih vpogleda. Te listine sedaj niti niso priložene k spisu in tudi niso popisane. Tako niti ni jasno, ali je sodišče prve stopnje te listine toženi stranki že vrnilo (saj to v spisu ni zabeleženo), ali pa jih je izven spisa zadržalo pri sebi. Iz razlogov izpodbijane sodbe sicer izhaja, da sodišče prve stopnje sprejema pojasnilo tožene stranke o tem, zakaj inventurni zapisniki nimajo vpliva na ugotovljeno neskladje podatkov o polnjenju artikla 61 Irish Cappuccino in porabi tega artikla, kar bi pomenilo, da inventurni zapisniki za prvo polletje 2010 sploh ne morejo biti relevanten dokaz v tem sporu. S tem bi se bilo sicer možno strinjati, če ne bi tožnica zatrjevala, da iz teh zapisnikov izhaja, da v spornem obdobju sploh ni prevzela toliko kave, kot se ji očita, da si jo je prilastila. V kolikor bi bilo to res, bi to lahko močno omajalo verodostojnost podatkov iz programa Navison, na podlagi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je že v pripravljalni vlogi z dne 30. 12. 2010, resda nekoliko nejasno, navedla, da iz inventurnih zapisnikov izhaja, da je prevzela skupno 94 kg napitka Irish Cappuccino, če se upošteva najvišji podatek iz inventurnih zapisnikov. Prvi del stavke je dejansko možno razumeti tako, kot ga tožnica razlaga tudi v pritožbi, to je, da je v skladišču prevzela le 94 kg materiala za napitek Irish Cappuccino, zaradi česar si ni mogla prilastiti 197 kg tega materiala. Seveda je možno, da se tožničine navedbe na nanašajo na celotno prvo polletje 2010, saj je tožnica v eni od vlog izhajala iz domneve, da se ji očita, da si je kavo prilastila v času od zadnje inventure in ne skozi daljše časovno obdobje. Vendar tega ni mogoče preveriti drugače, kakor s pomočjo listin, na podlagi katerih je tožnica postavila to trditev. Ne glede na to, da bi bilo res nenavadno, če bi tožnica v celotnem prvem polletju leta 2010 prevzela le 94 kg materiala za napitek Irish Cappuccino, saj je že iz podatkov tožene stranke za en sam avtomat, ki je v lasti družbe H.S., razvidno, da je tožnica v istem obdobju v ta avtomat napolnila 134 kg artikla Irish Cappuccino, pa je resničnost tožničinih navedb možno preveriti le na podlagi listin, ki jih je sodišče sicer pridobilo, pa jih potem ni upoštevalo oziroma jih ni ohranilo v spisu. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje pravočasno postavljeno trditev tožnice o prevzemu zgolj 94 kg artikla 64 – Irish Cappuccino moralo preveriti na podlagi podatkov o inventurah, oziroma bi moralo o tem zahtevati ustrezna pojasnila od tožene stranke. Ravno zaradi dvoumnosti tožničinih navedb v pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2010 toženi stranki ni možno očitati, da teh pojasnil ni podala že prej.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sploh ni bistveno, da pri inventurah ni bil ugotovljen manko, saj očitek tožene stranke, da je tožnica prikazala, kot da je v avtomate polnila za 197 kg kave več, kot pa je je bilo dejansko porabljene, kar pomeni, da je v skladišču prevzela za 197 kg več kave, kot pa jo je potem napolnila v avtomate, ne temelji na inventurnih zapisnikih, temveč na podatkih o količini artikla 64 – Irish Cappuccino, ki ga je tožnica napolnila v avtomate (te podatke je tožnica sama poskenirala oziroma vnesla v informacijski sistem tožene stranke) in podatkih o tem, koliko napitkov bi na podlagi vnesene količine moralo biti iztočenih. Tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede verodostojnosti podatkov tožene stranke ter glede verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič o načinu ugotavljanja odstopanj pri avtomatih, ki jih je polnila tožnica, vendar pa je tožnica že od vsega začetka zatrjevala, da so ti podatki neverodostojni oziroma prilagojeni, tožena stranka pa je zatrjevala, da gre za podatke iz sistema Navison, v katerega so se podatki iz naprav „E-data“ shranjevali avtomatično in jih tožena stranka ni mogla samostojno spreminjati. Ne glede na to, da tožnica ni navedla nobenih oprijemljivih razlogov za dvom v verodostojnost podatkov tožene stranke, ostaja dejstvo, da tožnica svojih trditev o neverodostojnosti podatkov ne more dokazati drugače, kot z dokaznim predlogom, ki ga je podala, to je z izvedbo dokaza z izvedencem računalniške stroke.
Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke. V kolikor so pravilni podatki o vnesenih količinah artikla Irish Cappuccino v avtomate in količini iztočenih napitkov (verodostojnost teh podatkov bo možno preveriti s pomočjo izvedenca računalniške stroke), potem je izračun tožene stranke o tem, kakšna količina napitkov bi morala biti iztočena glede na vloženo količino materiala, povsem preverljiv in za njegovo preverjanje ni potreben izvedenec ekonomske stroke. Pritožbeno sodišče glede tega soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je iz predloženih podatkov in dodatnih pojasnil priče A.K. razvidna razlika med prikazano količino v avtomate vložene kave Irish Cappuccino in izdanimi napitki ter da gre za preprost matematični izračun, za preverjanje katerega ni potreben izvedenec ekonomske stroke.
Zmotno je tožničino prepričanje, da bi sodišče prve stopnje moralo preverjati, ali ima tožničina kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi katere je bila podana izredna odpoved, znake kaznivega dejanja, ker je bilo v pisni obdolžitvi navedeno, da se je zoper tožnico sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi „zaradi znakov kaznivega dejanja oziroma/ali iz razloga hude malomarnosti po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR“. Sama odpoved je bila podana izključno ob sklicevanju na določbo 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, kar pomeni, da toženi stranki ni bilo potrebno dokazovati, da ima tožničina kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč je zadoščalo, da je dokazala, da je tožnica naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je glede na poknjižene podatke v avtomate polnila za 197 kg več kave, kot pa je bilo dejansko porabljene, kar pomeni, da je v skladišču tožena stranka prevzela za 197 kg več kave, kot pa jo je potem dejansko polnila v avtomate.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, kakor je to že razloženo zgoraj, ali iz inventurnih zapisnikov za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 res izhaja, kakor zatrjuje tožnica, da je v tem obdobju prejela manj kave za napitek Irish Cappuccino, kot pa je celotna količina kave, ki naj bi si jo prisvojila. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tudi izvedlo dokaz z izvedencem računalniške stroke, ki bo ugotovil verodostojnost podatkov, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila tožnici očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in v tem okviru zlasti, ali gre pri teh podatkih za zapis v računalniškem programu Excel, kakor je trdila tožnica, ali pa gre za podatke, ki so bili avtomatično shranjeni v program Navison in ki jih je vnesla tožnica (kakor je trdila tožena stranka). Res je sicer, da je izvedba obeh dokazov potrebna zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je pritožbeni razlog, zaradi katerega je le izjemoma dopustno razveljaviti prvostopenjsko sodbo. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podan v določbi 355. člena ZPP predvideni razlog za navedeno izjemo. Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka oziroma bi bilo to nesmotrno in neracionalno, saj bo potrebno izvesti dokaz z izvedencem, česar ni mogoče opraviti že na eni pritožbeni obravnavi, zato je bilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrebno razveljaviti.
V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.