Jedro

Tožnik je ustvaril izum v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, in ga zavaroval s patentom na svoje ime. Tudi tožnik sam opira svoj zahtevek na določilo 152. člena ZVI. V 3. odstavku tega člena je določeno, da v primeru, če se podjetje, ki izkorišča izum, in izumitelj ne sporazumeta o plačilu, odloči o sporu pristojno sodišče. Njuno razmerje je po vsebini premoženjskopravno. Te vsebine pa ne more spremeniti niti zakonodajalčeva zahteva, da mora podjetje s samoupravnimi splošnimi akti natančneje urediti postopek v zvezi z obravnavanjem obvestila o izumu iz 146. člena ZVI in merila za ugotavljanje prispevka izuma k povečanju dohodka.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno redno sodišče - Temeljno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnik je 3.12.1990 pri Sodišču združenega dela v Ljubljani sprožil spor proti svojemu delodajalcu. Zahteval je plačilo nadomestila, ker je tožena stranka izkoriščala izum, katerega je zavaroval s patentom na svoje ime pri Patentnem zavodu. Izum je ustvaril v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Sodišče združenega dela v Ljubljani se je s sklepom, opr. št. S 1391/90, z dne 18.3.1993 izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Temeljnemu sodišču v Ljubljani, enota v Ljubljani. Pri tem se je sklicevalo na določilo 152. člena Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (v nadaljevanju ZITIZR, Uradni list SFRJ št. 34/81, 3/90, uporaba na podlagi 1.odstavka 4.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I). Povdarilo je, da gre za civilnopravno razmerje med strankama in ne za razmerje, ki ga ureja 154. člen istega zakona, t.j. razmerje, ko je delovna organizacija zavarovala izum na svoje ime.

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloči v sporu o pristojnosti po 3.odstavku 23.člena ZPP. Sklicuje se na določilo 152. člena ZITIZR v zvezi z določilom 126.člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS št. 13/92, 27/93). V sporu gre za plačilo zaradi izkoriščanja izuma. V 155. členu ZITIZR je določeno, da organizacija združenega dela s samoupravnim splošnim aktom natančneje uredi postopek v zvezi z obravnavanjem obvestila o izumu, ki je ustvarjen v delovnem razmerju. Gre torej za področje, ki ga delavci urejajo znotraj OZD s samoupravnimi splošnimi akti oz. za odločanje o zahtevi za varstvo samoupravnih pravic in drugih sporov iz družbeno ekonomskih in drugih samoupravnih razmerij. Zato je po 16. členu Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ št. 38/84, uporaba na podlagi ustavnega zakona, cit. spredaj) in Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SRS št. 21/86 in 41/87) pristojno sodišče združenega dela.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno redno sodišče. Temeljnemu sodišču v Ljubljani je potrebno pritrditi, da oba zakona o sodiščih združenega dela, ki še vedno veljata (bivši zvezni zakon na podlagi cit. ustavnega zakona) določata pristojnost sodišč združenega dela (16. člen prvega in 12. člen drugega zakona) med drugim tudi za odločanje v sporih o medsebojnih razmerjih v združenem delu ter v drugih sporih iz družbeno-ekonomskih in drugih samoupravnih odnosov. Gre za generalni predpis, ki razmejuje pristojnosti med rednimi sodišči in sodišči združenega dela.

Ni pa mogoče prezreti, da s področja varstva industrijske lastnine velja specialni predpis t.j. Zakon o industrijski lastnini, ki v prehodnih določbah ohranja veljavnost določil od 146. do 172. člena ZITIZR. Ravno v teh členih pa so urejeni izumi, ustvarjeni v združenem delu oz. delovni oraganizaciji (sedaj podjetju). Iz navedb v predlogu izhaja (kar je podlaga za odločanje v sporu o pristojnosti, 2.odstavek 15.člena ZPP), da je tožnik ustvaril izum v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, in da je izum zavaroval s patentom na svoje ime. Tudi tožnik sam opira svoj zahtevek na določilo 152.člena ZITIZR. V 3. odstavku tega člena je določeno, da v primeru, če se podjetje, ki izkorišča izum, in izumitelj ne sporazumeta o plačilu, odloči o sporu pristojno sodišče. Gre za specialno določbo, ki ureja stvarno pristojnost, in ki glasi, da v takem sporu odloči "pristojno sodišče", t.j. redno sodišče. Razlogov za tako razlago 3.odstavka 152.člena ZITIZR je več.

Temeljno sodišče v Ljubljani se sklicuje na določbo 155. člena ZITIZR, ki nalaga podjetju, da s samoupravnimi splošnimi akti natančneje uredi postopek v zvezi z obravnavanjem obvestila o izumu iz 146.člena istega zakona in merila za ugotavljanje prispevka izuma k povečanju dohodka. Gre tedaj za zakonito zahtevo, ki sicer zavezuje podjetje, vendar pa ne more vplivati na vsebino odnosov med izumiteljem in podjetjem, ki izum izkorišča. Njuno razmerje je po vsebini premoženjskopravno. Te vsebine pa ne more spremeniti niti zakonodajalčeva zahteva, da mora podjetje s samoupravnimi splošnimi akti natančneje urediti postopek v zvezi z obravnavanjem obvestila o izumu iz 146.člena ZITIZR in merila za ugotavljanje prispevka izuma k povečanju dohodka. Ne glede na to ali podjetje ima v svojih splošnih aktih urejen postopek za ugotavljanje izumiteljevega prispevka k dohodku (155.člen), v primeru spora ne bo mogoče odločati na podlagi določb Zakona o združenem delu, ampak je potrebno uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (prim. tudi komentar ZITIZR, objava ČZ Uradni list SRS leta 1982, avtorji Puharič, Ude, Krisper Kramberger, str. 153). Končno tudi ni mogoče prezreti dejstva, da je bil Zakon o združenem delu z Zakonom o podjetjih (razen IV. poglavja in 2.oddelka VI.poglavja Zakona o združenem delu) razveljavljen.

Do enake rešitve pripelje tudi gramatikalna razlaga 3.odstavka 152.člena ZITIZR, saj zakonodajalec v ZITIZR, ko ureja stvarno pristojnost, pri posameznih členih izrecno zapiše, da je pristojno sodišče združenega dela (na primer 154.člen, ko je izum zavarovan s patentom na ime podjetja). Zato je potrebno v primeru, ko zakonodajalec uporablja izraz "pristojno sodišče" šteti, da gre v takih primerih za redno sodišče.