Jedro

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izčrpno pojasnila, v zvezi s katero zadevo želi prosilka vložiti ustavno pritožbo in opisala tako vsebino kot potek pravdnega postopka, v katerem je prosilka uveljavljala plačilo odškodnine, s tem pa je v zadostni meri utemeljila trditev iz 17. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, da je ustavna pritožba dovoljena, saj ne gre za primer iz 55a. člena ZUstS. Po presoji sodišča ni (več) sporno niti izpolnjevanje določbe 52. člena istega zakona, tožena stranka pa, glede na določbo petega odstavka 24. člena ZBPP, ni bila dolžna izvesti nadaljnjega postopka preizkusa vsebinske utemeljenosti ustavne pritožbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, Bpp 1955/2012 z dne 13. 11. 2012, odločila, da se prošnji prosilke za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) ugodi in se ji odobri posebna BPP (v nadaljevanju BPP), zaradi vložitve ustavne pritožbe, v obliki sestave in vložitve ustavne pritožbe od 27. 6. 2012 dalje. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prosilka vložila prošnjo za dodelitev BPP 27. 6. 2012 in na ugotovitvi, da ji je bila prošnja za dodelitev BPP dne 6. 8. 2012 tudi odobrena. Upravno sodišče RS, oddelek v Celju, je to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, zaradi vprašanja zamude roka za vložitev ustavne pritožbe (52. člen Zakona o ustavnem sodišču, v nadaljevanju ZUstS). V ponovnem postopku je tožena stranka ugotovila, da želi prosilka vložiti ustavno pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 529/99 z dne 15. 1. 2008, sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 596/2008 z dne 20. 3. 2009 in sodbo VS RS II Ips 688/2009 z dne 17. 5. 2012. V nadaljevanju je tožena stranka zelo natančno opisala dosedanji potek pravdnega postopka in pojasnila, da iz določbe petega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izrecno izhaja, da se BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe dodeli, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin in če so izpolnjeni pogoji določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo. Da prosilka zatrjuje kršitev človekovih pravic izhaja že iz same ustavne pritožbe na listovni številki 63-66 spisa, od koder izhaja, da prosilka zatrjuje kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom, pravice do pravnega sredstva ter pravice do sodnega varstva. Kršitve teh pravic sodijo v kategorijo ustavno varovanih človekovih pravic, njihove utemeljenosti pa toženi stranki, glede na določbo petega odstavka 24. člena ZBPP ni treba presojati. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da je iz ustavne pritožbe in prošnji priloženi listin razvidno, da je ustavna pritožba dovoljena, saj ne gre za primer iz 55.a člena ZUstS, prav tako je bila ustavna pritožba vložena v roku 60 dni od dneva vročitve sodbe Vrhovnega sodišča, saj je bila ustavna pritožba vložena 30. 7. 2012, sodbo VS RS pa je prosilkin pooblaščenec prejel 7. 6. 2012. S to ugotovitvijo je tožena stranka sledila napotilu Upravnega sodišča, ki je iz tega razloga odpravilo odločitev tožene stranke z dne 6. 8. 2012. Prav tako so bila v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva, tako pritožba kot revizija. Glede na obliko in vsebino ustavne pritožbe po mnenju tožene stranke le te tudi ni mogoče zavreči po 55.b členu ZUstS, zato so po mnenju tožene stranke, po ugotovitvi, da prosilka izpolnjuje tudi subjektivni pogoj za dodelitev BPP, izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev BPP, za sestavo in vložitev ustavne pritožbe. Iz navedenega razloga je bila, tudi po ugotovitvi, da prosilka izpolnjuje subjektivni pogoj za dodelitev BPP, zaprošena oblika BPP prosilki tudi dodeljena.

Tožeča stranka v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Zatrjuje, da je bila v zadevi ponovno nepravilno uporabljena določba petega odstavka 24. člena ZBPP, saj bi bilo treba presoditi tudi vse ostale pogoje iz določbe 24. člena ZBPP. Tožena stranka sama ugotavlja, da prosilka v ustavni pritožbi izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pravilno ugotavlja, da je kršitev pravice do sodnega varstva in kršitev pravice do pravnega sredstva ustavno zavarovana pravica, ki sodi v sklop človekovih temeljnih pravic in svoboščin, za katere 50. člen ZUstS dopušča možnost vložitve ustavne pritožbe, vendar tožeča stranka meni, da je tožena stranka napačno uporabila določila navedenega zakona, ki se nanašajo na določitev pogojev za vložitev ustavne pritožbe. Prosilka najprej navaja, da ji je kršena pravica do pravnega sredstva, kar je kontradiktorno z ugotovitvami tožene stranke, kot prosilke same, saj je bila tekom postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju vložena tako pritožba, kot revizija, tem pravnim sredstvom pa ni bilo ugodeno. Tudi pravico do sodnega varstva je prosilka izkoristila, saj je vendarle vložila tožbo, o kateri se je odločalo na sodiščih vseh stopenj. Sicer pa tožena stranka niti ni pojasnila, s čem naj bi bila ta kršitev podana, niti ni razlogov ni zatrjevala sama prosilka in zaradi tega izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje tožena stranka ni upoštevala obstoja izpolnitve nadaljnjega pogoja, niti ga prosilka ni zatrjevala. 55.a člen ZUstS namreč določa, da ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic in svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika. Tako je v zadevi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, tožena stranka pa v svoji odločitvi ni podala argumentov, na katerih temelji in je napačno uporabila citirana določila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem pojasnjuje, da je prosilka v postopku zatrjevala kršitev ustavne pravice pred zakonom, pravice do pravnega sredstva in pravice do sodnega varstva, vendar utemeljenosti teh zatrjevanj tožena stranka, kot je že pojasnila v izpodbijani odločbi, ne sme presojati. Tako tožena stranka ponovno poudarja, da je prosilka s tem zadostila prvemu pogoju za dodelitev posebne BPP, saj je zatrjevala kršitve ustavnih pravic. Nadalje iz obrazložitve ustavnega sodišča Up 547/04-21 izhaja, da samo utemeljevanje zatrjevane kršitve ustavnih pravic niti ni potrebno, torej beseda zatrjevanje kršitve ustavnih pravic pomeni samo in le, da mora prosilec pri dodelitvi posebne BPP samo izraziti oziroma navajati, katere ustavne pravice so mu bile kršene, ne pa razlogov za to. Pravilno je bila uporabljena tudi določba petega odstavka 24. člena ZBPP, ter bili izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji za dodelitev posebne BPP za ustavno pritožbo, ki jih je tožena stranka pojasnila v 15. - 18. točki izpodbijanega akta. Sklicuje se tudi na sodbo IV U 170/2012, po kateri je bilo treba presoditi predvsem pravočasnost ustavne pritožbe, kot pogoj po ZUstS, kar pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi storila. Glede določbe 55.a člena ZUstS, ki določa, da ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev pravic, ki bi imele hujše posledice za pritožnika, pa tožeča stranka pozablja, da iz tega člena nadalje izrecno izhaja, da se šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika, kadar gre za odločitve oziroma akte navedene v tej določbi. To pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi določno navedla in ugotovila, da v zadevi ne gre za primere navedene v tej določbi, torej je bila njena odločitev utemeljena tudi iz tega razloga.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavani zadevi je tožena stranka upoštevala določbo 24. člena ZBPP, ki v petem odstavku določa, da se ne glede na določbe prejšnjih odstavkov BPP dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, in če so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo oziroma pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami (posebna pravna pomoč). Glede na dikcijo navedene določbe je sodišče že v sodbi IV U 170/2012-7 z dne 23. 10. 2012 zavzelo stališče, da je v zadevi treba presoditi predvsem dva pogoja za dovoljenost vložitve ustavne pritožbe, to je pogoj iz 55a. člena ZUstS ter pogoj iz prvega odstavka 52. člena istega zakona. Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe izčrpno pojasnila, v zvezi s katero zadevo želi prosilka vložiti ustavno pritožbo in opisala tako vsebino, kot potek pravdnega postopka, v katerem je prosilka uveljavljala plačilo odškodnine, je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljila trditev iz 17. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, da je ustavna pritožba dovoljena, saj ne gre za primer iz 55a. člena ZUstS. Po presoji sodišča ni (več) sporno niti izpolnjevanje določbe 52. člena istega zakona, tožena stranka pa, glede na prej citirano določbo petega odstavka 24. člena ZBPP, po presoji sodišča ni bila dolžna izvesti nadaljnjega postopka preizkusa vsebinske utemeljenosti ustavne pritožbe.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.