Jedro

Ker ni dokazano, da bi bil A. A. v prepiru s tožnikom resneje ogrožen, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bil odziv tožencev prekomeren, njihovo nasilje nad tožnikom pa očitno protipravno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (t.j. glede prvega in tretjega toženca) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu prisodilo 2.278,22 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2013 dalje, ki jo morajo plačati vsi trije toženci nerazdelno. V presežku do zahtevanih 4.647,77 EUR z obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencem pa je še naložilo, da morajo tožniku povrniti 832,33 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili tožnik ter prvi in tretji toženec. Sklicujejo se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Vztraja, da sam ni odgovoren za nastalo škodo. Jasno je izpovedal, da nikomur ni grozil, tudi ne bratu tožencev A. A. Ta je bil tisti, ki je držal sekiro v rokah in zaradi njega je tožnik pobegnil s kraja dogodka. Toženci so v svojih izpovedih močno pretiravali in navajali očitne neresnice. Za razliko od tožnika, ki je v kazenskem in pravdnem postopku vseskozi izpovedoval enako, so toženci svoje izpovedi sproti prilagajali. Tožnik ni napadel A. A. Ko je videl, da mu ta grozi s sekiro, se je takoj odpeljal z avtom. Ni jasno, kako bi se lahko še drugače izognil konfliktu. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo tožnikovo soodgovornost, so nesprejemljivi, protispisni in protislovni. Prisojena odškodnina je prenizka glede na poškodbe, ki jih je tožnik utrpel. Pretepen je bil po celem telesu. Med zdravljenjem je trpel številne nevšečnosti in je bil nekaj časa zelo omejen, saj je moral mirovati zaradi bolečin. Zaradi napada je bil v hudem strahu za svoje zdravje in življenje, bal pa se je tudi, ali bo na poškodovano oko še videl. 4. Prvi in tretji toženec v pritožbi znova poudarjata, da je tožnik v naselju znan po svoji agresivnosti in da je že bil v kazenskem postopku zaradi poskusa umora. Njegov soprispevek k nastali škodi, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, je prenizek. Prav tožnik je bil tisti, ki je tožence pritegnil v konfliktno situacijo. Priča B. B. je izpovedala, da jo je tožnik prosil za pomoč in se pri tem skliceval na nesrečo. Podplutb pri njem ni opazila, le ranico pod očesom. Sodišče bi moralo odškodninsko odgovornost porazdeliti med pravdni stranki v enakem deležu. Tudi prisojena odškodnina je pretirana, saj tožnik ni utrpel resnih poškodb, bolečine pa si je lahko lajšal s tabletami. Neosnovan je zaključek sodišča, da je tožnik utrpel hud primarni strah, saj sam tožnik o tem ni ničesar izpovedal. Končno sodišče kljub predlogu tožencev ni pridobilo kazenskega lista za tožnika.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožencev predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje njunim pritožbenim trditvam. Poudarja, da sta v kazenskem postopku priznala svojo krivdo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj natančno raziskalo dejanske okoliščine obravnavanega škodnega dogodka. O teh je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in razumljive razloge. S posplošenim očitkom o njihovi domnevni protislovnosti in protispisnosti tožnik ne more uspeti. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti in tudi vsebina izvedenih dokazov je v njej korektno povzeta, zato nista podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na kateri neopredeljeno meri tožnikova pritožba. S tožnikovim kazenskim listom ne bi bilo mogoče ugotoviti ali dodatno osvetliti nobenega odločilnega dejstva, zato je sklicevanje tožencev na ta dokazni predlog brez pomena, posebej, ker njegove zavrnitve nista pravočasno grajala (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tudi če je bil tožnik morebiti res že kdaj kaznovan, to ne more opravičiti napada tožencev na tožnika ali zmanjšati njune odškodninske odgovornosti. Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj je ta skrbna, razumna, logična in prepričljiva, tako da je pritožbeni pomisleki pravdnih strank ne morejo omajati.

8. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnik po prvem odstavku 171. člena v zvezi s 185. členom Obligacijskega zakonika (OZ) upravičen le do sorazmerno znižane odškodnine, ker je s svojim ravnanjem tudi sam prispeval k nastanku škode. Pritožbi ne navajata nobenega tehtnega razloga za izključitev ali zvišanje ugotovljenega 20 % tožnikovega prispevka. Odveč je tožnikovo vztrajanje, da ni nikomur grozil ali ga izzival; tega mu niti izpodbijana sodba ne očita. Bremeni ga zgolj dejstvo, da bi se lahko izognil verbalnemu konfliktu z A. A. (bratom tožencev), čeprav bi glede na predhodne spore z njimi lahko pričakoval, da bodo z njim poskušali obračunati. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, verbalni konflikt med tožnikom in A. A. ni bil tako kratkotrajen, kot poskuša prikazati tožnik. Ker ni dokazano, da bi bil A. A. v prepiru s tožnikom resneje ogrožen, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bil odziv tožencev prekomeren, njihovo nasilje nad tožnikom pa očitno protipravno. Dokazni postopek ni razkril nobene okoliščine, ki bi morebiti lahko zmanjšala težo njihovega ravnanja. Toženca s svojimi pritožbenimi izvajanji zato ne moreta doseči drugačne porazdelitve odškodninske odgovornosti.

9. Pritožba tožencev brez potrebe znova načenja vprašanje vrste in obsega tožnikovih poškodb. Te so izkazane z zdravstveno dokumentacijo in izvedenskim mnenjem, teh dokazov pa s sklicevanjem na laično opažanje priče B. B., h kateri se je tožnik zatekel po napadu, ne morejo ovreči. Pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je ovrednotilo z zneskom 2.000,00 EUR, tožnikov strah pa z zneskom 800,00 EUR. Pri tem je v skladu s 179. členom OZ pravilno upoštevalo vse okoliščine obravnavanega škodnega primera, tudi tiste, ki jih v svojih pritožbah posebej poudarjata pravdni stranki. Odškodnina v navedenem znesku ustreza stopnji in trajanju telesnih bolečin ter strahu, pa tudi naravi in teži tožnikovih poškodb ter poteku in trajanju tožnikovega zdravljenja. Tožnik je imel v pretepu med drugim poškodovano oko, zato ni umesten pritožbeni očitek tožencev, da ni utrpel nobene resne poškodbe. Njegovo zdravljenje je bilo resda sorazmerno kratkotrajno, vendar povezano z več različnimi neprijetnostmi, ki jih nikakor ni mogoče oceniti za neznatne. Med zdravljenjem je bila začasno zmanjšana tudi tožnikova življenjska aktivnost in spremenjena njegova zunanjost. Za predlagano znižanje odškodnine tako ni podlage. Ker je tožnik samo prve tri do štiri dni po poškodbi trpel trajne srednje hude bolečine, ki so nato prešle v lažje, pri čemer je celotno bolečinsko obdobje trajalo tri tedne, pa tožnik ni upravičen niti do zvišanja odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno zavrnilo z razlogi, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Pravdni stranki pa neutemeljeno nasprotujeta tudi odmerjeni odškodnini za strah. Nobenega dvoma ne more biti, da je tožnik vendarle utrpel tudi primarni strah, o čemer se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo že na podlagi izpovedi priče B. B. Po mnenju izvedenca medicinske stroke pa je bil povsem upravičen tudi tožnikov sekundarni strah. Ker je ta izzvenel že po tednu dni, tožnik ni upravičen do višje odškodnine iz tega naslova, za katero se zavzema v pritožbi. Po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina, kot jo je tožniku za njegovo nepremoženjsko škodo odmerilo sodišče prve stopnje, v zadostni meri individualizirana in tudi objektivizirana, tako da bo z njo mogoče doseči tožnikovo zadoščenje, hkrati pa ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišče prisoja v drugih podobnih primerih. Judikata, na katera se sklicujeta toženca v svoji pritožbi, za primerjavo nista uporabna, saj je šlo v obeh primerih za hujše poškodbe in posledično tudi višjo odškodnino; ta v tožnikovem primeru ne dosega niti treh povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v državi.

10. Tožnik nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in pri tem pravilno upoštevalo doseženi uspeh pravdnih strank v pravdi.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo v izpodbijanem delu. Glede drugega toženca je namreč sodba že pravnomočna, ker se zoper njo ni pritožil. 12. Nobena od pravdnih strank ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Ker sta s pritožbama propadli, morata svoje stroške zanju kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za stroške tožnikovega odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno olajšal pritožbenega preizkusa.