Jedro

Ker ZVrt v drugem odstavku 58. člena določa, da varuhom, ki ne pridobijo zahtevane izobrazbe najkasneje v sedmih letih od uveljavitve zakona, preneha delovno razmerje, to pomeni, da razlaga, da ta člen samo prepoveduje opravljati delo varuha (pravilno pomočnika vzgojitelja) tistemu, ki za to nima ustrezne izobrazbe, ne drži. Dejansko gre v takem primeru za delovno razmerje, ki je po pravni naravi podobno delovnemu razmerju za določen čas, s tem, da je čas trajanja delovnega razmerja brez ustrezne izobrazbe zakonsko določen. Po poteku tega časa pa v primeru, da delavec ne pridobi ustrezne izobrazbe, pride do prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu. Ker gre za časovno že omejeno delovno razmerje, je pisni akt o prenehanju pogodbe o zaposlitvi le deklaratorne in ne konstitutivne narave.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranski intervenient sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se razveljavi prenehanje pogodbe o zaposlitvi št. 56/2003 z dne 7.3.2003, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje dne 15.3.2003 pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji izplačati vse zapadle prejemke, ki gredo delavcem od 1.5.2003 dalje, ji izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 480.000,00 SIT in da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške. Tožnici je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, ko v določenem zakonskem roku ni pridobila ustrezne izobrazbe za opravljanje svojega dela pomočnice vzgojitelja oziroma varuha.

Sodišče druge stopnje je s sklepom kot preuranjeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine, v ostalem pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti odmerjene stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče spremenilo, ker je zaključilo, da tožena stranka ni izvedla v zakonu določenega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je stranski intervenient vložil revizijo v delu, kjer je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 58. člena zakona o vrtcih (ZVrt - Uradni list RS, št. 12/96) v povezavi z določbami zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002). Za prenehanje pogodbe o zaposlitvi bi sodišče moralo uporabiti samo določbo 7. točke 75. člena ZDR in ne določbe 88. člena ZDR, ki ureja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje, zato na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, je tožnica bila v času uveljavitve ZVrt zaposlena pri toženi stranki kot varuhinja, čeprav za to delovno mesto ni imela ustrezne izobrazbe. ZVrt v drugem odstavku 58. člena določa, da delavci na delovnem mestu varuha, ki na dan uveljavitve zakona nimajo izobrazbe za pomočnika vzgojitelja (peti odstavek 40. člena ZVrt), morajo le-to pridobiti najkasneje v sedmih letih po uveljavitvi zakona, sicer jim preneha delovno razmerje. Sedem let od uveljavitve zakona je poteklo 15.3.2003 in tožnica ni pridobila izobrazbe, ki je določena za pomočnika vzgojitelja (varuha ta zakon ne predvideva več).

Pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnice je bila uporabljena določba 75. člena ZDR. Iz določbe 7. alinee 75. člena ZDR izhaja, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati v drugih primerih, ki jih določa zakon. V obravnavanem primeru je tak zakon ZVrt. Pri razlagi uporabljene zakonske določbe je treba posebej poudariti, da 75. člen ZDR obravnava institut prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je odpoved pogodbe o zaposlitvi samo eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru je obravnavamo prenehanje pogodbe o zaposlitvi in ne odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker ZVrt v drugem odstavku 58. člena določa, da varuhom, ki ne pridobijo zahtevane izobrazbe najkasneje v sedmih letih od uveljavitve zakona, preneha delovno razmerje, to pomeni, da razlaga, da ta člen samo prepoveduje opravljati delo varuha (pravilno pomočnika vzgojitelja) tistemu, ki za to nima ustrezne izobrazbe, ne drži. Dejansko gre v takem primeru za delovno razmerje, ki je po pravni naravi podobno delovnemu razmerju za določen čas, s tem, da je čas trajanja delovnega razmerja brez ustrezne izobrazbe zakonsko določen. Po poteku tega časa pa v primeru, da delavec ne pridobi ustrezne izobrazbe, pride do prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu. Ker gre za časovno že omejeno delovno razmerje, je pisni akt o prenehanju pogodbe o zaposlitvi le deklaratorne in ne konstitutivne narave.

Zaradi povedanega ni mogoče za prenehanja pogodbe o zaposlitvi v primerih, ko že zakon določa, da bo in kdaj bo prišlo do prenehanja, uporabljati določb ZDR, ki v 88. členu obravnavajo redno odpoved pogodbe. Ta postopek, s posledičnim upoštevanjem pravic delavca iz 91. in 92. člena ZDR, 109. člena ZDR in 115. člena ZDR bi prišel v poštev samo v primeru, če ZVrt v 58. členu ne bi že sam določil prenehanja delovnega razmerja ob neizpolnjevanju pogojev in določil tudi roka prenehanja. Če bi ta zakon določenim delavcem samo prepovedal opravljanje nekega dela in konkretizacijo te prepovedi prepuščal delodajalcu, pa do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo po določbah 75. člena ZDR, ampak po določbah 88. člena ZDR.

Primerjava in rešitev zadeve s pomočjo stare zakonske ureditve ni mogoča, čeprav je bil zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v času sprejetja ZVrt še v veljavi. Res je sicer, da je določba drugega odstavka 76. člena ZTPDR vsebovala dva instituta in sicer institut prenehanja delovnega razmerja po zakonu in razporeditev na druga dela, če je obstajala ta možnost, vendar novi ZDR razporeditve ne pozna več. Zato lahko zaradi neustrezne izobrazbe pride samo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in to po samem zakonu. Vprašanje ustreznosti take zakonske rešitve bi se lahko postavilo, če zakonodajalec delavcu ne bi postavil ustreznega roka za pridobitev manjkajočih pogojev. Vendar je sedemletni rok, ki je vezan na pridobitev izobrazbe pete stopnje, dovolj dolg in vsekakor omogoča izpolnitev zahtevanih pogojev.

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo.

Sklep o stroških temelji na določbi drugega odstavka 22. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.).