Jedro

Revizijsko sodišče ne presoja pravilnosti dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prvi toženec plačati tožnici znesek 232,00 Sit, druga toženka pa 116,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1988 dalje. Obema je naložilo pravdne stroške v znesku 31.846,90 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da so bila sporna dela opravljena v decembru 1987 in januarju 1988, torej prej, kot sta toženca odsvojila svoja solastninska deleža na skupni nepremičnini. Šlo je za popravilo strehe in kanalizacije. Opravljena dela so bila nujna. Na toženca odpade del stroškov v sorazmerju z njunima solastninskima deležema. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata toženca revizijo. Uveljavljata revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijata ugotovitev, da so bila dela opravljena do januarja 1988 in se sklicujeta na dokaze, po katerih so trajala do junija 1988. Nasprotujeta sprejeti dokazni oceni. Zanikata, da bi bila opravljena dela res nujna. Popravilo je bilo opravljeno z materiali, s katerimi se je hiša izboljšala, kar kaže, da ne gre za nujno potrebna dela. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila. Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijske navedbe se nanašajo izključno na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Ugotovitev o tem, kdaj so bila opravljena dela na hiši, je povsem dejanske narave. Ta ugotovitev temelji na oceni izvedenih dokazov. Ko tožena stranka izpodbija to oceno, uveljavlja s tem drugačno dejansko stanje. Isto velja za ugotovitev, da so bila opravljena dela nujna. Vrednost opravljenih del je bila preverjena z izvedencem. S tem se je izkazal kot neutemeljen tudi ugovor, da je šlo za izboljšave.

V zvezi z vsemi revizijskimi navedbami tožene stranke je treba opozoriti, da revizijsko sodišče ne presoja pravilnosti dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji. To izhaja iz določbe 3. odst. 385. čl. ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijskih navedb tožene stranke.

Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je bilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabljeno pravilno. Ker je tožnica na solastni nepremičnini opravila nujna dela, sta ji toženca na podlagi predpisov o poslovodstvu brez naročila (220. - 223. čl. ZOR) dolžna povrniti sorazmeren del stroškov glede na njun solastninski delež. Tudi omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanaša na stranke in njihovo zastopanje, revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Ker niso podani niti uveljavljani revizijski razlogi, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP), je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).