Jedro

Če revident uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora tudi izpostaviti in opraviti primerjavo dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala.

Revizorjevo poročilo o računovodskih izkazih podpiše pooblaščeni revizor, tj. zakoniti revizor, ki ima veljavno dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja po tem zakonu in ga revizijska družba imenuje za posamezni revizijski posel kot glavnega odgovornega za izvajanje obvezne revizije v imenu revizijske družbe (ključni revizijski partner). Drugačne vloge oziroma odgovornosti podpisnikov revizorjevega poročila zakon ne predvideva, zato za vsebino revizorjevega poročila kot pooblaščeni revizor odgovarja vsak, ki poročilo podpiše. Zatrjevane in neizkazane zelo hude posledice izpodbijanega opomina zaradi kršitev pravil revidiranja, ki izhajajo iz ureditve po ZRev-2, ne pomenijo zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revidentka) zoper odločbi Agencije za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju: Agencija), št. 10.00-16/2015 z dne 20. 4. 2015 in št. 10.00-16/2015-2 z dne 4. 9. 2015. S slednjo je bil revidentki izrečen opomin zaradi kršitev pravil revidiranja in naložena povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje revidentka vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot navaja uvodoma, uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in številnih kasnejših odločbah).

5. Revidentka dovoljenost revizije v prvi vrsti utemeljuje po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na podlagi katere je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo(1).

6. V tej zvezi revidentka v točki 2 revizije, naslovljeni „Dovoljenost revizije“, kot pomembni navaja vprašanji, ali je pooblaščena revizorka pri revidiranju računovodskih izkazov kot podlago za evidentiranje izplačila dividend in transakcij bila upravičena oziroma dolžna upoštevati veljavne (neizpodbite) sklepe skupščine (1) in ali vsakdo, kdor podpiše revizijsko mnenje (pa čeprav ne opravi revizije in se podpiše poleg pooblaščenega revizorja kot predstavnik revizijske družbe), odgovarja za njegovo vsebino (2).

7. Iz dela revizije, namenjenega utemeljitvi prvega vprašanja (točka 2.3 revizije), izhaja, da revidentka zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v citiranih zadevah III Ips 60/2003 z dne 4. 12. 2003 in III Ips 134/98 z dne 22. 3. 2000 in trdi, da je stališče sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi tem stališčem diametralno nasprotno. S temi navedbami pa ne izkazuje zatrjevanega odstopa od sodne prakse kot pogoja za dovoljenost revizije. Vprašanje, v zvezi s katerim se uveljavlja odstop od prakse Vrhovnega sodišča, mora biti namreč natančno in konkretno opredeljeno, nato pa mora biti natančno in konkretno izkazan tudi zatrjevani odstop od sodne prakse ter opravljena primerjava pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi se utemeljuje odstop od sodne prakse (npr. sklepi X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011, X Ips 264/2012 z dne 4. 7. 2012, X Ips 92/2013 z dne 20. 3. 2013, X Ips 202/2015 z dne 11. 11. 2015, X Ips 152/2016 z dne 24. 5. 2016 in številni drugi). Revidentka sicer je izpostavila pravno vprašanje v zvezi s katerim želi izkazati odstop od sodne prakse, ni pa ustrezno izpostavila in tudi ne opravila primerjave dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Zato teh zahtev ni izpolnila.

8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča tudi ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če je nanj mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, ko je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno(2). Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi z drugim vprašanjem, ali vsakdo, kdor podpiše revizijsko mnenje (pa čeprav ne opravi revizije in se podpiše poleg pooblaščenega revizorja kot predstavnik revizijske družbe), odgovarja za njegovo vsebino (točka 2.4. revizije) ni izpolnila uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije, saj je zakonsko besedilo prvega odstavka 40. člena v zvezi z 8. in 21. točko 3. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju: ZRev-2), jasno. Revizorjevo poročilo o računovodskih izkazih podpiše pooblaščeni revizor, tj. zakoniti revizor, ki ima veljavno dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja po tem zakonu in ga revizijska družba imenuje za posamezni revizijski posel kot glavnega odgovornega za izvajanje obvezne revizije v imenu revizijske družbe (ključni revizijski partner). Drugačne vloge oziroma odgovornosti podpisnikov revizorjevega poročila zakon ne predvideva (prim. tudi drugo alinejo drugega odstavka 54. člena, deveto alinejo drugega odstavka 77. člena, četrti odstavek istega člena in 164. člen ZRev-2), zato za vsebino revizorjevega poročila kot pooblaščeni revizor odgovarja vsak, ki poročilo podpiše. 9. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje tudi po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(3) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

10. Revidentka v tem smislu zatrjuje, da je opomin sankcija, ki se vpiše v javno dostopen register, ki ga vodi Slovenski inštitut za revizijo in se nahaja tudi na njegovih spletnih straneh. Javna objava izrečenega opomina vpliva na njeno delo, položaj, dobro ime in profesionalni ugled, kar se nedvomno odraža tudi v izgubi zaupanja njenih strank in preko izgube prihodka vpliva na njeno socialno varnost. Posledice lahko trajajo celo nedoločeno dolgo, saj ZRev-2 ne omejuje časa javne objave. Javno je objavljen tudi povzetek odločbe Agencije, ki pa ne ustreza povzetku v smislu tretjega odstavka 152. člena ZRev-2 in preprečuje, da bi se zainteresirana javnost seznanila z razlogi za izrek opomina. Pri ukrepih nadzora, ki se izrekajo pooblaščenim revizorjem, gre za obdelavo osebnih podatkov, ki so ustavno varovana kategorija (38. člen Ustave RS), zato ne more biti dvoma, da takšen poseg pomeni nastanek zelo hudih posledic.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila. Revidentka še vedno lahko opravlja svojo dejavnost v okviru svoje izobrazbe, poklica in specializiranosti, navedb, da javna objava izrečenega opomina vpliva na njeno delo, položaj, dobro ime in profesionalni ugled, kar naj bi se odražalo tudi v izgubi zaupanja njenih strank in preko izgube prihodka vplivalo na njeno socialno varnost, pa revidentka niti ne konkretizira. Opisane posledice, ki izhajajo iz ureditve po ZRev-2, ne pomenijo zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje ustavne skladnosti zakonske ureditve, po kateri je vpis sankcije v register trajen, pa ne predstavlja razloga iz katerega bi lahko bila revizija dovoljena po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. To vprašanje tudi ni povezano s predmetom odločanja v tem postopku, ki se nanaša na sam izrek opomina in ne na njegov morebitni, prihodnji izbris. Enako velja tudi glede obsega oziroma načina javne objave povzetka odločbe.

12. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije nista izkazana, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) V zvezi s tem prim. tudi stališče Ustavnega sodišča v 14. točki obrazložitve odločbe Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009. (2) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 7/2016 z dne 23. 3. 2016, X Ips 27/2015 z dne 5. 3. 2015, X Ips 277/2013 z dne 23. 10. 2014, X Ips 274/2011 z dne 24. 5. 2012 in X Ips 457/2012 z dne 10. 4. 2013. (3) Prim. na primer stališča Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.