Jedro

Če delavec in delodajalec skleneta sporazum o prenehanju delovnega razmerja, delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ki je določen v sporazumu, ne pa šele z vročitvijo pisnega odpravka sklepa oz. z dokončnostjo sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep direktorice tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 11.7.1996 in z dne 21.8.1996 ter da se ugotovi, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki oz. njeni pravni prednici tudi od 1.8.1996 do 28.8.1996 in se toženi stranki naloži, da mu je dolžna to obdobje vpisati v delovno knjižico in mu izplačati plačo v bruto znesku 68.290,00 SIT, od tega zneska plačati prispevke in akontacijo davka ter mu izplačati neto znesek 50.767,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1997 dalje do plačila in povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je tožnik za predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja odločil na osnovi obvestila oz. ponudbe direktorice z dne 21.6.1996 in v predlogu, ki ga je oddal dne 28.6.1996 ni navedel datuma prenehanja delovnega razmerja, ker se je o tem želel posebej dogovoriti z direktorico. Kot izhaja iz izpovedi tožnika in direktorice M. R. sta se o načinu prenehanja pogovarjala dne 28.6.1996. Tožnik z datumom prenehanja 1.8.1996 ni izrecno soglašal zaradi slabih izkušenj drugih delavcev ob odhodu iz podjetja, res pa je bilo spornih več določb izpodbijanega sklepa in v tem okviru tudi sam datum prenehanja. Tožnik v času predloga za sporazumno prenehanje in kasneje ob razgovoru z direktorico še ni bil dogovorjen z drugo zaposlitev, kar tudi kaže na to, da ni bilo pogojev za dokončen sporazum o prenehanju. Tožnik meni, da ne gre za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, temveč za enostransko izsiljen datum prenehanja z namenom delavca prikrajšati za pravico do dopusta. Takšna odločitev pa ni veljala za vse delavce, saj je dvema delavkama na enak način in pod enakimi pogoji prenehalo delovno razmerje 1.9.1996, in sta kljub temu prejeli polno stimulacijo in tudi izrabili celotni dopust. Direktorica bi morala upoštevati jasno izražen predlog tožnika v ugovoru z dne 6.8.1996 in kasneje v dopolnitvi ugovora z dne 9.8.1996 o datumu prenehanja, ki ustreza kontinuiteti tožnikove zaposlitve. Tožnik meni, da je določba 2. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih povsem jasna in se je treba za veljavnost pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja s pooblaščenim organom v organizaciji posebej dogovoriti tudi za dan prenehanja. Ker pisnega sporazuma ni, je odločilen sklep o prenehanju delovnega razmerja, delovno razmerje pa ne more prenehati pred dokončnostjo sklepa, kateri je bil pooblaščencu tožnika vročen dne 23.8.1996. Sklep, ki določa datum prenehanja za nazaj pa ni zakonit. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ugotovilo, da je sodišče popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka dne 21.6.1996 dala ponudbo vsem delavcem, da jim, v kolikor bodo dali odpoved delovnega razmerja do 1.7. izplača znesek 100.000,00 SIT bruto. V navedeni ponudbi ni opredeljeno, da bi bil delavcem zagotovljen odpovedni rok, temveč je napisano, da navedena možnost velja do 15.7., s tem da se ponujeni znesek z vsakim kasnejšim tednom odpovedi zmanjša za 10.000,00 SIT. Omejitev je bila dana le za delavce, ki so zaposleni za določen čas. Na navedeno ponudbo se je odzval tožnik in (dne 27.6.1996) podal vlogo, ki jo je naslovil kot sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Po izpovedi tožnika in direktorice tožene stranke sta se v zvezi s to vlogo sestala in se dogovorila, da tožniku preneha delovno razmerje dne 31.7.1996. Ob razgovoru tožnik navedenemu datumu prenehanja delovnega razmerja ni nasprotoval, kar izhaja tako iz njegove izpovedi kot iz izpovedi zaslišane direktorice tožene stranke M. R. Tožnik tudi v pritožbi ne navaja, da bi datumu o prenehanju delovnega razmerja postavljenega s strani direktorice tožene stranke nasprotoval. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za izsiljeni datum s strani direktorice tožene stranke. Upoštevati je namreč treba določbe ponudbe, ki je določala, da je treba odpoved dati do 1.7. oz. najkasneje do 15.7., s tem da se v primeru odpovedi po 1.7. ponujeni znesek zmanjša. Tožnik je torej odgovoril na ponudbo, s katero je želel pridobiti posebno denarno nagrado ob prenehanju delovnega razmerja, ki mu sicer po delovno-pravni zakonodaji ne pripada ob sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Zato je potrebno po stališču pritožbenega sodišča uporabiti za navedeno sporno razmerje tudi določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki v 39. členu določa, da je ponudba sprejeta, ko ponudnik sprejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo. To je bilo v konkretnem primeru dne 28.6.1996. Takrat sta se tožnik in direktorica tožene stranke dogovorila o datumu prenehanja delovnega razmerja, kar izhaja tako iz izpovedi tožnika, kot direktorice tožene stranke. Datum prenehanja delovnega razmerja je bil tako dogovorjen na podlagi posebne ponudbe tožene stranke delavcem, da jim izplača posebno nagrado, če sami podajo odpoved delovnega razmerja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, je bil takrat sklenjen sporazum o datumu prenehanja delovnega razmerja. Pisni odpravek oz. vročitev sklepa ne vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja. Zato so pritožbene navedbe, da ni šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja v smislu Zakona o delovnih razmerjih in da lahko sklep o prenehanju delovnega razmerja zato učinkuje šele od svoje dokončnosti, neupoštevne. Ker je šlo torej za posebeno obliko sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, je bistveno, za kateri datum sta se stranki dogovorili, iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da sta se dogovorili za datum prenehanja delovnega razmerja, kot ga je realizirala tožena stranka. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z 31.7.1996 in ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 28.8.1996 neutemeljen.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel.