Jedro

Če stranka sodišča ne obvesti o imenovanju pooblaščenca, ni kršeno načelo kontradiktornosti, če mu sodišče ni vročalo pisanj in ga vabilo na naroke. Zato je sodišče pravilno pisanja in vabila vročalo neposredno stranki.

Če tožena stranka šele v pritožbenem postopku zatrjuje, da je svojo obveznost do tožnika že izpolnila, pritožbeno sodišče takih navedb ne more upoštevati, če ugotovi, da jih v postopku na prvi stopnji ni navajala. Tožena stranka bo lahko, v kolikor bo prišlo do prisilne izterjave, zatrjevano izpolnitev obveznosti uveljavljala kot ugovor zoper sklep o izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača 410.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 20.662,00 SIT od 1.8.1992 do plačila, 356.604,20 SIT od 1.7.1993 do plačila in 32.734,00 SIT od 1.8.1993 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 9.311,00 SIT je zavrnilo. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 51.650,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo in smiselno uveljavljala vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma spremeni tako, da zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne. Navaja, da je napačna navedba v izpodbijani sodbi, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Tožba s pozivom na odgovor na tožbo je bila toženi stranki vročena 12.3.1998. Glede na to, da je bila takrat družba SCT, S. p., d.o.o. iz sodnega registra že izbrisana, je bil po mnenju tožene stranke odgovor na tožbo vložen že v imenu tožene stranke SCT d.d.. Pooblaščenec se je takrat tudi skliceval na generalno pooblastilo in bi moralo sodišče prve stopnje glede na priglašeno pooblastilo vse vloge vročati pooblaščencu. Ker pa jih ta ni prejemal in se o kasnejših vlogah ni imel možnosti izjasniti, je po mnenju tožene stranke podana bistvena kršitev določb postopka. Podrejeno tožena stranka zatrjuje, da je tožnik celotno odpravnino, ki pravilno znaša 164.802,00 SIT, že prejel izplačano s štirimi nakazili in sicer 2 x 50.000,00 SIT, 1 x 25.000,00 SIT in 39.802,00 SIT.

Tožnik je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in navaja, da tožnik s strani tožene stranke ni dobil izplačanega nobenega od v pritožbi navedenih zneskov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. člena in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno in popolno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo odgovora na tožbo z dne 19.5.1998, saj ga ni podala tožena stranka, temveč stranka, katero je tožnik prvotno tožil, to je SCT, S. p., d.o.o.. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (list. št. 53 in 54) je razvidno, da je bil dne 23.4.1996 v sodni register vpisan izbris te družbe zaradi prenehanja po skrajšanem postopku. Tožnik je pravilno na podlagi izbrisa prvotno tožene stranke s pripravljalno vlogo dne 22.10.1997 na novo označil toženo stranko in sicer kot Splošno gradbeno podjetje Slovenija ceste Tehnika Obnova d.d., Ljubljana, s skrajšano firmo SCT d.d. Ljubljana. Slednja je bila o spremembi tudi obveščena, vendar pa na vlogo ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno tako tožbo kakor vsa nadaljnja vabila naslavljalo in vročalo toženi stranki (tožba s pozivom za odgovor na tožbo je bila toženi stranki vročena dne 12.3.1998, kar izhaja tudi iz njenih pritožbenih navedb). Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, niti se ni odzivala na vabila na naroke. Sodišče je kot že rečeno dne 19.5.1998 prejelo odgovor na tožbo s strani prvotno tožene stranke SCT S. p., d.o.o.(po pooblaščencu, ki je priglasil generalno pooblastilo za prvotno toženo stranko) kljub temu, da je bila le-ta takrat že izbrisana iz sodnega registra in je sodišče prve stopnje pravilno pozvalo toženo stranko SCT d.d. Ljubljana, da odgovori na tožbo. Prvotno tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji tudi nikoli ni pooblastila odvetnika A. M. kot svojega zastopnika, zato mu sodišče prve stopnje ni moglo vročati vlog oz. ga vabiti na naroke. Odvetnik je šele ob vložitvi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje predložil generalno pooblastilo s strani tožene stranke SCT d.d. Ljubljana. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da med postopkom na prvi stopnji ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

Sodišče druge stopnje prav tako soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka SCT d.d. Ljubljana dolžna tožniku izplačati dosojene zneske odpravnine in regresa za leti 1992 in 1993. Iz delovne knjižice tožnika je razvidno, da je bil od od 1.6.1991 do 7.7.1993, ko mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, zaposlen v SCT Ljubljana, PO gradbeništvo - sektor mehanizacija T. Mengeš, katere sprememba v SCT S. p., d.o.o. očitno v delovno knjižico ni bila vpisna. Vendar pa glede na dejstvo, da je tožniku plačo obračunavala prvotno tožena stranka, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik ob prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka zaposlen v prvotno toženi stranki, čeprav je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdala družba SCT d.d.. Iz zgodovninskega izpiska iz sodnega registra (list. št. 53 in 54) izhaja, da je Splošno gradbeno podjetje Slovenija ceste Tehnika Obnova d.d., Ljubljana dne 26.3.1992 ustanovila prvotno toženo stranko SCT S. p., d.o.o.. Po izbrisu prvotno tožene stranke iz sodnega registra dne 23.4.1996 je tožena stranka kot ustanoviteljica izbrisane družbe ostala edina odgovorna za plačilo morebitnih obveznosti izbrisane družbe SCT S. p., d.o.o.. Zato ni utemeljen ugovor pasivne legitimacije.

Nadalje pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v celoti pravilno uporabilo materialno pravo in tožniku pravilno obračunalo višino odpravnine in regresa za leti 1992 in 1993. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da je tožnik odpravnino v višini 164.802,00 SIT že prejel in je kot dokaz predložila listino "Pregled odpravnin" (priloga B 2).

Upoštevaje določbo 1. odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Iz podatkov v spisu izhaja, da se tožena stranka ni udeležila nobenega od razpisanih narokov, niti ni vložila nobene pripravljalne vloge, v kateri bi navedla, da je odpravnino tožniku že plačala. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Te navedbe pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP (1. odst. 337. čl. ZPP).

Tožena stranka v pritožbenem postopku ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da novih dejstev in dokazov za to pritožbeno navedbo brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Iz listine, ki jo je kot dokaz predložila v spis, pa ni razvidno, da je iz nje razvidne zneske tožniku tudi dejansko izplačala. To bi tožena stranka lahko dokazala z ustreznim potrdilom agencije za plačilni promet o nakazilu spornih zneskov na tožnikov bančni račun.

V kolikor bo prišlo do prisilne izterjave, pa bo lahko tožena stranka zatrjevano izpolnitev obveznosti glede izplačila odpravnine v višini 164.802,00 SIT uveljavljala kot ugovor zoper sklep o izvršbi. Po 8. točki 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 in 75/2002 - v nadaljevanju ZIZ) je mogoče ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo tudi v primeru, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Takšen ugovor pa lahko tožena stranka na podlagi 56. člena ZIZ vloži tudi po izteku osmih dni, ki je za vložitev ugovora določen v 9. členu ZIZ in sicer v primeru, če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo več mogoče navesti v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov.

Ker niso podani v pritožbi smiselno zatrjevani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).