Jedro

V sodbi, s katero v primeru delne pripoznave tožbenega zahtevka sodišče odloča še o utemeljenosti preostalega tožbenega zahtevka, se mora sodišče prve stopnje opredeliti do vseh navedb pravdnih strank o pravnorelevantnih dejstvih. Poleg izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tovrstne tožbe je potrebno za pravilno uporabo 16. člena ZVPSBNO ugotoviti obstoj okoliščin iz 4. člena ZVPSBNO. Izpodbijana sodba, kot pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi, nima razlogov o vseh zatrjevanih bistvenih okoliščinah, kriterijih oziroma merilih iz 4. člena ZVPSBNO, kot je obrazloženo še v nadaljevanju, zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena in da je zato (preostali) tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (tč. II. in tč. III.) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino v znesku 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2021 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka sodbe); tožbeni zahtevek v presežku, kolikor presega v I. točki izreka te sodbe prisojeni znesek odškodnine do vtoževanega zneska 5.000,00 EUR s pripadki, zavrnilo (II. točka izreka sodbe) in v III. točki izreka sodbe odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 164,75 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper odločitev v II. in III. točki izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi tudi v preostalem delu vtoževane odškodnine 4.100,00 EUR ter stroškov postopka in toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodne odločbe dalje do plačila, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi najprej v zvezi z zaključkom sodišča, da tožniku ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker naj bi Okrajno sodišče v Ljubljani, s tem ko je v postopku za preklic pogojne obsodbe čakalo na izid pritožbene presoje odločb, ravnalo razumno in smiselno, ne pa arbitrarno in protipravno, sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo pravila po tč. 14 in 15 drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot je podrobneje obrazložila v nadaljevanju pritožbe. Tožeča stranka navaja, da sodišče meril za odločanje, ali je bila v posameznem postopku stranki kršena pravica do sojenja v razumnem roku, ki jih določa 4. člen Zakona o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), sploh ni presojalo niti sodba nima razlogov, ali so oziroma niso izpolnjeni kriteriji iz tega člena. Smotrnost oziroma razumnost pa nista kriterija, po katerih bi lahko sodišče presojalo, ali je bila tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Izpodbijana sodba nima razlogov o trajanju postopka in ali naj bi bilo odločanje v tem roku razumno, nadalje nima konkretnih razlogov o protipravnosti/zakonitosti ravnanja države v konkretnem primeru ob upoštevanju kriterijev (zapletenost, ravnanje stranke, pomen za stranko ...), zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba tudi izhaja iz napačnega zaključka, da je za tožnika sporen le postopek za preklic pogojne obsodbe in tako sodišče niti ni upoštevalo, da je treba pri presoji trajanja postopka obravnavati trajanje celotnega kazenskega postopka, res pa je, da ima za stranko pomen le izvršena sodba, saj sicer nima nobenih učinkov. Sodišče je zgolj skopo obrazložilo, da naj bi bilo ravnanje Okrajnega sodišča v Ljubljani smotrno in smiselno, ni se pa izreklo, ali je zakonito, da sodišče, ki je razpolagalo s pravnomočno sodbo z izvršitvijo, čaka na odločitve o izrednih pravnih sredstvih in kje je pravna podlaga za zakonitost tega ravnanja. Sodišče se v zvezi s tem ni izreklo niti o izrecnih trditvah tožeče stranke, da opravičevanje kasnejšega večletnega popolnega zastoja pri sojenju s smotrnostjo zaradi vloženih izrednih pravnih sredstev nima nobene pravne podlage, kar je tudi pravno utemeljila. Pri presoji, ali je bila tožeči stranki kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni nebistvena okoliščina, da tožena stranka trditev, da je predmetni kazenski postopek trajal nerazumno dolgo in je bila tožeči stranki kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni prerekala, vendar se tudi do tega dejstva sodišče ni opredelilo in je tako odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za priznana. Ne samo, da se sodišče do teh neprerekanih trditev ni opredelilo, ampak jih tudi ni dokazno ocenilo, niti o njih sprejelo razlogov, s čimer je storilo bistveno kršitev pravil postopka po tč. 8 in tč. 14 drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v sodbi zaradi pomanjkljive dokazne ocene in neupoštevanja pravil dokaznega bremena ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Posamezne za odločitev pomembne okoliščine pa so sicer podane v okviru trditvene in dokazne podlage tožeče stranke. Tudi neprerekana dejstva so ostala sploh brez razlogov v sodbi. Sodišče niti ni presojalo vseh dokazov skupaj, kot zahteva 8. člen ZPP, niti torej upoštevalo dejstva, da je odgovornost države po ZVPSBNO objektivna in je dokazno breme za razbremenilne razloge na njeni strani. Tožeča stranka nadalje navaja, da je pri presoji, ali je bila tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku, upoštevati tako kazenski postopek, voden pod IV K 58591/2011, ki se je začel z vložitvijo prvega obtožnega predloga z dne 16.11.2011, kot nadalje tudi postopek za preklic pogojne obsodbe, voden pod II Kr 58591/2011, ki se je zaključil z izdajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6. 2. 2020. V postopku za preklic pogojne obsodbe je tožeča stranka uporabila vsa pospešitvena sredstva, ki pa so ostala neuspešna. Relevantno obdobje trajanja celotnega sodnega postopka tako predstavlja obdobje od 16. 11. 2011 do 6. 2. 2020 (trajanje postopka 8 let, 2 meseca in 20 dni). Ali je sodišče pri presoji vprašanja, ali je bila tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku, upoštevalo celoten postopek ali le postopek za preklic pogojne obsodbe, iz sodbe ni mogoče razbrati na nedvoumen način, zato je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O bistvenem kriteriju pri presoji vprašanja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sodba nima razlogov, zato se tožeča stranka o njem niti ne more izreči. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča napačna in brez pravne podlage v obeh primerih. V kolikor je upoštevalo celoten kazenski postopek, ki je trajal več kot 8 let, je z odločitvijo, da tožniku ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, napačno uporabilo materialno pravo, v kolikor pa je upoštevalo le postopek za preklic pogojne obsodbe, je takšen zaključek prav tako v nasprotju z ZVPSBNO in v nasprotju s stališči ESČP. Pravica do sodnega varstva je namreč po stališčih ESČP navidezna, če končna, zavezujoča sodna odločitev ostane neizvršena na škodo stranke. Izvršitev sodbe mora biti zato opredeljena kot sestavni (integralni) del ″postopka″ z vidika 6. člena EKČP. ESČP tudi v novejših odločbah v zvezi z ločenimi postopki z vidika obdobja, relevantnega za presojo, šteje kot celoto tiste postopke, ki so neločljivi in zadevajo v bistvenem isti spor: npr. kjer postopku o vsebini zahtevka sledi izvršitev. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi. Nadalje tožeča stranka navaja, da se sodišče ni opredelilo do kriterija zapletenosti zadeve, zato sodišču očita bistveno kršitev pravil postopka po tč. 14. drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da tožena stranka ni prerekala tožbene trditve, da kazenski postopek s preklicem pogojne obsodbe ni bil zapleten, kar dokazuje dejstvo, da je bil, po tem ko je bil razpisan prvi narok, zaključen v dveh mesecih, in navaja, da sodišče pa nadalje niti ni ugotovilo, da naj bi bil kazenski postopek s postopkom za izvršitev pravnomočne sodbe zapleten, a kljub temu sprejelo izpodbijano odločitev, čemur tožnik očita zmotno uporabo ZVPSBNO. V zvezi s kriterijem ravnanja državnih organov tožeča stranka navaja, da je sodišče v tč. 11. delno oziroma kratko povzelo kronološki potek kazenskega postopka s postopkom za preklic pogojne obsodbe, ni pa sprejelo konkretnih razlogov glede že v tožbi zatrjevanih neaktivnosti in nerazumljivih zastojev v kazenskem postopku, ki jih v pritožbi povzema. Izpostavlja še, da je šele iz odgovora na tožbo izvedela, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom VII Kp 58591/2011 z dne 19. 3. 2019 pritožbo obsojenke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 10 .2018 o zahtevi za obnovo postopka zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v postopku preklica pogojne obsodbe dne 5. 3. 2019, torej 14 dni pred sprejemom navedenega sklepa Višjega sodišča, razpisalo narok za 29. 3. 2019, dodatno potrjuje navedbe v tožbi o neutemeljenosti večletnega popolnega zastoja v postopku zaradi domnevne smotrnosti, hkrati pa potrjuje neutemeljenost razlogov sodišča v tč. 14 obrazložitve sodišča, da naj bi bilo ″smotrno in razumno″, da je sodišče čakalo na izid pritožbene presoje odločb in da ni ravnalo arbitrarno in protipravno. Tožeča stranka v nadaljnji točki pritožbe (6. pomen zadeve za stranko) navaja, da je sodišče pravilno povzelo, da je bil s pravnomočno pogojno kazensko sodbo obtoženi določen tudi varstveni nadzor z navodili in pod nadaljnjim pogojem, da mora omogočiti uresničitev pravnomočnih in izvršljivih odločb o stikih otrok in očeta - tožnika. Zmotno in v nasprotju s podatki spisa pa je ocenilo, da naj bi bilo utemeljeno naziranje tožene stranke, da namen kazenskega postopka ni bil urejanje stikov z otroki in da je zato neutemeljena navedba tožnika, da je sojenje v predmetnem kazenskem postopku povzročilo, da je izgubil pravico do družinskega življenja oziroma dokončno izgubil stike s svojimi otroki. Tožnik ni trdil, da je v kazenskem postopku ″urejal″ stike, saj ima stike z otrokoma, kot je obrazložil v tožbi, urejene s pravnomočno sodno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani N 85/2018 z dne 29. 12. 2015 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2332/2016 z dne 8. 12. 2016, stike pa je imel urejene tudi že pred izdajo sodne odločbe N 85/2018 s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo. Namen kazenskega postopka je bil v tem, ko je bil v pogojni obsodbi obtoženi določen posebni pogoj - izvršitev pravnomočne in izvršljive odločbe o stikih otrok in očeta, da bi se udejanjila pravica očeta do stikov s svojima otrokoma. Glede na vsebino pravnomočne kazenske obsodbe s posebnim pogojem, glede spoštovanja sodne odločbe o stikih, je v izogib nepopravljivim posledicam, zato bilo toliko bolj potrebno strokovno, prednostno in ažurno vodenje postopka za preklic pogojne obsodbe, še posebej ob dejstvu, da je postopek za določitev stikov potekal nerazumno dolgo in da je med tem prišlo do popolne odtujitve otrok od očeta, kar je sodišču bilo znano. Pravica tožeče stranke do sodnega varstva je ostala navidezna, saj je končna, zavezujoča sodna odločitev ostala neizvršena na škodo tožeče stranke, kar pa je posledica protipravnega ravnanja sodišča v postopku za preklic pogojne obsodbe s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na vsebino pravnomočne kazenske pogojne obsodbe, ki bi se morala izvršiti, sicer pa pogojna obsodba preklicati, zaključek sodišča, da je neutemeljeno navajanje tožnika, da mu je sojenje v kazenskem postopku povzročilo dokončno izgubo stikov z otrokoma, ne vzdrži pravne presoje vprašanja. Tožeča stranka tako vztraja, da je ravno zaradi nerazumno dolgega sojenja v kazenskem postopku, vključno s postopkom za preklic pogojne obsodbe, dokončno izgubila stike s svojima otrokoma in s tem pravico do družinskega življenja. Če bi bila pogojna obsodba izvršena sicer pa preklicana, bi bil v posledici tega položaj tožeče stranke glede navezovanja stikov z otrokoma nedvomno že nekaj časa urejen, B. L., ki ne spoštuje in ne izpolnjuje nobene sodne odločbe, pa bi prejela resno opozorilo, da tokrat sodišče misli resno. Krivdo, da ni prišlo do preklica pogojne obsodbe in posledično izboljšanja položaja tožeče stranke, je, ob nestrokovnemu sojenju, pripisati sojenju v nerazumnem roku in neučinkovitosti pravnih sredstev, kar je iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6. 2. 2020 razbrati kot glavna razloga za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, kar je tožeča stranka izpostavila že v tožbi, vendar se tudi do teh trditev sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in je s tem storilo bistveno kršitev pravil postopka po tč. 14. drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka navaja, da dejstvo, da je bila izvršitev pravnomočne kazenske sodbe za tožečo stranko bistvenega pomena, potrjuje že njena aktivnost v samem postopku, vključno z večkratnimi obvestili kazenskemu sodišču, da stikov kljub posebnemu pogoju še vedno nima, in prošnjami za aktivnost sodišča, nenazadnje tudi s pospešitvenimi sredstvi, predvidenimi po ZVPSBNO. Tožeča stranka pritrjuje sodišču, da kazenski postopek ni imel namen urejati stike tožnika z otrokoma, in da so vzporedno s kazenskim postopkom tekli tudi drugi postopki glede stikov, a sodišču očita, da sodba nima nobenih razlogov, kakšen namen in pomen pa naj bi potem imel v pravnomočni kazenski sodbi določen posebni pogoj obtoženi, da mora omogočiti uresničitev pravnomočne odločbe o določitvi stikov očeta in otrok, ki ni bil kakorkoli pogojen ali izvršitev odložena ″do zaključka izida pritožbene presoje odločb″, kot to zaključuje v sodišče v tč. 14 obrazložitve sodbe. Navaja, da noben predpis ne predpisuje, da naj bi se z izvršitvijo pravnomočnih kazenskih sodb čakalo ″do zaključka izida pritožbene presoje odločb″, niti ga ne navaja sodišče, a kljub temu napačno zaključuje, da takšno ravnanje sodišča naj ne bi bilo protipravno. Takšnemu stališču tožeča stranka očita zmotno uporabo materialnega prava ZVPSBNO. Tožeča stranka še navaja, da je že v tožbi izpostavila, da so bile tudi izrečene kazni zoper obsojenko v izvršilnem postopku povsem neučinkovito sredstvo prisilitve na izvajanje sodne odločbe o stikih, o čemer je obvestila tudi kazensko sodišče in predložila dokaze, zato je edino upanje za vzpostavitev stikov polagala v zadevni kazenski postopek. Izvršilno sodišče pa je nato, po sprejemu začasne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v postopku II N 1633/2019 z dne 7. 12. 2020 o ukinitvi stikov po treh letih in sedmih mesecih sprejelo sklep o odlogu izvršbe. Skratka nobena odločba izdana zoper B. L. za vzpostavitev stikov ni bila učinkovita, zato je bila izvršitev kazenske sodbe ali njen preklic za tožnika tako pomemben, kar je tožnik izpostavil tako v tožbi, kot v prvem pripravljalnem spisu, vendar se sodišče prve stopnje o tožbeno zatrjevanem pomenu kazenskega postopka za tožnika sploh ni izreklo. Če bi namreč kazensko sodišče postopek vodilo brez nepotrebnega odlašanja in odločitev o izvršitvi svoje odločbe sprejelo v razumnem roku, tudi če bi jo pritožbeno sodišče takrat razveljavilo iz razlogov, navedenih v sklepu z dne 6. 2. 2020, bi imelo dovolj časa za odpravo svoje strokovne napake. Tožeča stranka zato trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo z odločitvijo, da tožniku pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena, hkrati pa storilo bistveno kršitev pravil postopka po tč. 14 drugega odstavka 339. člena, saj se o več trditvah tožnika sploh ni izreklo. Tožeča stranka trdi, da izpodbijana sodba ne dosega kriterija obrazložene sodbe, ker se sodišče prve stopnje o več trditvah in dokazih tožeče stranke, kot je konkretizirano predhodno, sploh ni izreklo, pa bi se moralo, posledično opisani opustitvi pa je kršilo tožnikovo pravico do enakega varstva pravic. Poleg navedenega je s svojo razlago o kriterijih, pomembnih za presojo obstoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar ni navedlo nobenih argumentov, s tem pa je prav tako kršilo pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačno odločilo tudi o stroških postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve navedlo, da je tožnikov zahtevek neutemeljen, razen v delu, ki ga je tožena stranka v odgovoru na tožbo delno pripoznala v višini 900,00 EUR. Ob taki obrazložitvi je odločitev v točki I izreka izpodbijane sodne odločbe, ki pritožbeno ni izpodbijana, po svoji vsebini delna sodba na podlagi pripoznave. Zavrnitev preostalega tožbenega zahtevka (4.100,00 EUR s pp) pa je sodišče prve stopnje utemeljilo na naslednjih ugotovitvah in ocenah: - da je sodišče v kazenskem postopku tekoče razpisovalo glavne obravnave in je že od uvedbe kazenskega postopka postopalo hitro; - da je postopek za preklic pogojne obsodbe potekal na dveh stopnjah; - da so bila s strani obsojenke in njenega zagovornika zoper kazensko sodbo vložena izredna pravna sredstva; - da je bilo tožniku z zavrnitvijo nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga pojasnjeno, da preklic pogojne obsodbe pred odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne bi bil smotrn, saj bi bila v primeru, da bi bila obsojenki pogojna obsodba preklicana, temeljna obsodilna sodba pa razveljavljena, njen odvzem prostosti neupravičen. Zato je sodišče v kazenskem postopku za preklic pogojne kazni počakalo na izid pritožbene presoje odločb. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni ravnalo arbitrarno in s tem protipravno, temveč razumno in smiselno. Ker so za zastoj v postopku preklica pogojne obsodbe obstajali utemeljeni in razumni razlogi ter očitno ni bil sodni zaostanek, po stališču prvostopenjskega sodišča tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena; - da so neutemeljene navedbe tožnika, da je sojenje v predmetnem kazenskem postopku povzročilo, da je izgubil pravico do družinskega življenja oziroma dokončno izgubil stike s svojimi otroki, saj so poleg kazenskega postopka hkrati tekli drugi sodni postopki za ureditev stikov z otroki, namen kazenskega postopka pa ni bil urejanje stikov z otroki.

6. V sodbi, s katero v primeru delne pripoznave tožbenega zahtevka sodišče odloča še o utemeljenosti preostalega tožbenega zahtevka, se mora sodišče prve stopnje opredeliti do vseh navedb pravdnih strank o pravnorelevantnih dejstvih1. Poleg izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tovrstne tožbe je potrebno za pravilno uporabo 16. člena ZVPSBNO2 ugotoviti obstoj okoliščin iz 4. člena ZVPSBNO. Izpodbijana sodba, kot pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi, nima razlogov o vseh zatrjevanih bistvenih okoliščinah, kriterijih oziroma merilih iz 4. člena ZVPSBNO3, kot je obrazloženo še v nadaljevanju, zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena in da je zato (preostali) tožbeni zahtevek neutemeljen.

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da iz sodbe ni moč nedvoumno razbrati, ali je sodišče pri presoji vprašanja, ali je bila tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku, upoštevalo celoten kazenski postopek, ali le postopek za preklic pogojne obsodbe. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve podalo tudi ugotovitve o kazenskem postopku, od njegove uvedbe dalje, pa je iz nadaljnje obrazložitve (14. točka) moč nedvomno ugotoviti, da je pri odločitvi upoštevalo le postopek za preklic pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo zgolj slednje obdobje kot relevantno obdobje, saj trditve tožeče stranka o tem, da je potrebno kot relevantno obdobje, v katerem je bila tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku, upoštevati skupno trajanje kazenskega postopka, ki jo je podala prvič šele v prvi pripravljalni vlogi, ni smelo upoštevati zaradi prekluzije. Tožeča stranka bi morala to zatrjevati že v tožbi. V tožbi pa je izrecno trdila, da zahteva denarno odškodnino zaradi pravičnega zadoščenja v zvezi s postopkom za preklic pogojne obsodbe na Okrajnem sodišču v Ljubljani, opr. št. II Ir 58591/2011, ki je bil uveden dne 8. 12. 2016 in končan s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani dne 6. 2. 2020 (prvi odstavek tč. VIII tožbe). Očitek, da je sodba zaradi navedenega obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen.

8. Utemeljeno pa tožeča stranka navaja, da se sodišče ni opredelilo do kriterija zapletenosti zadeve, čeprav ga je pravilno povzelo v 7. točki obrazložitve sodbe. Glede na podatke v spisu tudi drži pritožbeno izpostavljeno, da tožena stranka ni prerekala tožbene trditve, da kazenski postopek s preklicem pogojne obsodbe ni bil zapleten.

9. Tožeča stranka v pritožbi pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da kazenski postopek ni bil namenjen urejanju stikov tožnika z otrokoma, in da so vzporedno s kazenskim postopkom tekli tudi drugi postopki glede stikov, a sodišču tudi utemeljeno očita, da se o tožbeno zatrjevanem izjemnem pomenu zadeve za tožnika sploh ni izreklo. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je glede na dejstvo, da se je kazenski postopek zoper mater otrok, ki se je začel novembra 2011, kljub temu, da je dvakrat potekal na obeh stopnjah, zaključil s pogojno obsodbo dne 10. 6. 2015, v primeru obsojenkinega nadaljnjega onemogočanja stikov, upravičeno pričakovala hitro sojenje zaradi nespoštovanja pogojne obsodbe. V tožbi je obširno navedeno, da je tožeča stranka skladno s pozivom sodišča z dne 23. 7. 2015 sodišče redno obveščala, da stikov z otrokoma še nima in da je obdolženka vsa svoja prizadevanja usmerila v nadaljnje onemogočanje stikov. Za tožečo stranko je bistveno dejstvo, da ji mati po pravnomočnosti pogojne obsodbe ni omogočila niti enega stika z otrokoma. V VII. točki tožbe je izrecno navedeno, da je postopek bil izjemnega pomena za tožnika, saj se je po večletnih različnih sodnih postopkih izkazalo, da bo le na ta način, torej preko zaporne kazni matere otrok, kar sicer globoko obžaluje, lahko vzpostavil stike s svojima otrokoma in zaživel družinsko življenje ter izvrševal svoje zakonske in druge starševske obveznosti in pravice. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da se sodišče prve stopnje o teh in še drugih navedbah tožeče stranke ni opredelilo. Z navedbo v 15. točki obrazložitve, da so neutemeljene navedbe tožnika, da je sojenje v predmetnem kazenskem postopku povzročilo, da je izgubil pravico do družinskega življenja oziroma dokončno izgubil stike s svojimi otroki, se namreč ni opredelilo do trditev tožnika o tem, zakaj je zadeva - postopek preklica pogojne obsodbe za tožnika izjemnega pomena.

10. Tožeča stranka v zvezi s kriterijem ″ravnanje državnih organov″ tudi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v tč. 11. delno oziroma kratko povzelo kronološki potek kazenskega postopka s postopkom za preklic pogojne obsodbe, ni pa sprejelo konkretnih razlogov glede v tožbi zatrjevanih neaktivnosti in nerazumljivih zastojev v kazenskem postopku. S pritožbeno navedbo, da je šele iz odgovora tožene stranke na tožbo izvedela, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom VII Kp 58591/2011 z dne 19. 3. 2019 pritožbo obsojenke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 10 .2018 o zahtevi za obnovo postopka zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, in navedbo, da je dejstvo, da je sodišče prve stopnje v postopku preklica pogojne obsodbe dne 5. 3. 2019, torej 14 dni pred sprejemom navedenega sklepa Višjega sodišča, razpisalo narok za 29. 3. 2019, pa tožeča stranka vsaj zaseje dvom o pravilnosti zaključka v tč. 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi bilo ″smotrno in razumno″, da je sodišče čakalo na izid pritožbene presoje odločb in da sodišče v postopku odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni ravnalo arbitrarno in protipravno.4

11. Presoja vprašanja, ali je sodišče pri svojem odločanju spoštovalo pravico stranke do sojenja v razumnem roku, je torej odvisna od okoliščin konkretnega primera; merila, določena v 4. členu ZVPSBNO, pa so tista, ki omogočajo presojo kršitve. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh zatrjevanih okoliščin po merilih iz 4. člena ZVPSBNO, je kršilo pravico tožeče stranke do izjave in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka, saj v sodbi posledično niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ocena sodišča, da tožena stranka ni kršila pravice do sojenja v razumnem roku (in da s tem ni podana protipravnost njenega ravnanja), je tako vsaj pruranjena. Ker je potrebno pritožbi ugoditi že iz gornjih razlogov, pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati ostalih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih ter v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, saj samo kršitev postopka glede na njihovo naravo ne more odpraviti, ker bi bilo, če bi pritožbeno sodišče prvič ugotavljalo dejstva, ki niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, poseženo v pravico stranke do pravnega sredstva; zaradi take odločitve pa tudi ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi in drugi odstavek 354. člena ZPP), saj bo sodišče prve stopnje lahko takoj odločilo o še spornem tožbenem zahtevku in izdalo novo sodbo, pri čemer bo moralo v novem sojenju odpraviti ugotovljene procesne kršitve.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Delna pripoznava tožbenega zahtevka je mogoča le v kvantitativnem smislu, pripoznava ″temelja″ zahtevka pa je namreč mogoča samo v okviru instituta vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank (glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 78, tč. 4, GV Založba, 2009). 2 16. člen ZVPSBNO določa: (1) Denarna odškodnina se izplača za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo. (2) Denarna odškodnina za posamezno zadevo iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena tega zakona se prizna v znesku od 300 eurov do 5000 eurov. (3) Pri določitvi višine odškodnine se upoštevajo merila iz 4. člena tega zakona, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko. 3 4. člen ZVPSBNO določa, da se pri odločanju o pravnih sredstvih za učinkovito izvrševanje pravice iz 2. člena ZVPSBNO upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oz. sodiščih rešena zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko. 4 Sodišče prve stopnje lahko pri odločanju o tožbi ugotovi tudi drugače, kot predsednik v sklepu o odločitvi o vloženem pravnem sredstvu. Torej ugotovi lahko, da je bila stranki kljub zavrnitvi rokovnega predloga njena pravica kršena (Nina Potisek, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanj, tudi skozi prakso sodišč, Pravosodni bilten 3/2014).