Jedro

Spornega dne je prišlo do najema prostorov s strani drugo tožene stranke in je prvo tožena stranka nadaljevala z enako dejavnostjo. Na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic in ni potrebno skleniti posebnega dogovora o prevzemu delavcev. S prenehanjem najemne pogodbe so prešle obveznosti zaradi prevzema lokala na prvo toženo stranko, ne glede na to, da posebnega dogovora o prevzemu delavcev ni bilo sklenjenega.

Prvo tožena stranka je kot novi prevzemnik (prenos materialnih sredstev, opravljanje enake dejavnosti v istih prostorih, z večino iste opreme, z istim delovnim časom, nadaljevanje dejavnosti brez prekinitve in z istimi potencialnimi kupci) ravnala nezakonito, ko tožnikoma ni zagotavljala delovnega razmerja za nedoločen čas, saj se je za oba tožnika pogodba transformirala v nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Za prvo tožečo stranko A.A.:

1. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 10. 2. 2003, ki se je transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z dnem 31. 8. 2015, se kot nezakonito razveljavi.

2. Ugotovi se, da je med tožečo stranko in prvo toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu "kuhar-picopek", ki je trajalo od 1. 9. 2015 do 7. 6. 2016. V presežku se zavrne reintegracijski zahtevek.

3. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 9. 2015 do 7. 6. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji za to obdobje obračunati nadomestilo plače v višini 903,24 EUR bruto mesečno, od bruto plače obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke in nato tožeči stranki izplačati neto nadomestila plače, z upoštevanjem prejetih denarnih nadomestil med brezposelnostjo, za čas od 1. 9. 2015 do 29. 2. 2016 (po odločbi ZRSZ št. ... z dne 29. 9. 2015), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za neto znesek nadomestila plače za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Prvo tožena stranka je tožečo stranko dolžna prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja za čas od 1. 9. 2015 do 7. 6. 2016, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

5. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki kot denarno povračilo plačati bruto znesek 3.000,00 EUR in sicer tako, da ji po obračunu in odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, v 8-ih dneh, pod izvršbo.

Za 9.000,60 EUR višji zahtevek se zavrne.

II. Za drugo tožečo stranko B.B.:

1. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 7. 8. 2006, ki se je transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z dnem 31. 8. 2015, se kot nezakonito razveljavi.

2. Ugotovi se, da je med tožečo stranko in prvo toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu "pomoč v strežbi in kuhinji", ki je trajalo od 1. 9. 2015 do vključno 8. 5. 2016. V presežku se zavrne reintegracijski zahtevek.

3. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 9. 2015 do 8. 5. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji za to obdobje obračunati nadomestilo plače v višini 860,60 EUR bruto mesečno, od bruto plače obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke in nato tožeči stranki izplačati neto nadomestila plače, z upoštevanjem prejetih denarnih nadomestil med brezposelnostjo, za čas od 1. 9. 2015 do 29. 2. 2016 (po odločbi ZRSZ, št. ... z dne 15. 9. 2015), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za neto znesek nadomestila plače za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Prvo tožena stranka je tožečo stranko dolžna prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja za čas od 1. 9. 2015 do 8. 5. 2016, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

5. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki kot denarno povračilo plačati bruto znesek 2.000,00 EUR in sicer tako, da ji po obračunu in odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, v 8-ih dneh, pod izvršbo.

Za 9.865,12 EUR višji zahtevek se zavrne.

III. Prvo tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki povrniti 767,47 EUR stroškov postopka, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

IV. Prvo tožena stranka je dolžna drugo tožeči stranki povrniti 603,58 EUR stroškov postopka, in ji plačati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ..., sklic: ..., v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

V. Prvo tožena stranka je dolžna drugo tožeči stranki povrniti 10,60 EUR stroškov postopka, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

VI. Tožene stranke krijejo svoje stroške postopka."

2. Prvo tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da prvo tožena stranka še vedno zatrjuje, da v konkretni zadevi ni prišlo do prenosa podjetja v smislu entitete le-tega, vsled česar v okviru odločanja tudi ni moč uporabiti določil 75. člena ZDR-1 in Direktiv Sveta ES, na katere se to zakonsko določilo aplicira. Prvo tožena stranka in drugo tožena stranka sta samostojna podjetnika in povsem ločena gospodarska subjekta. Med prvo in drugo toženo stranko ni nikoli prišlo do prenosa njune dejavnosti. Prenos podjetja (podjetnika) je določen v 72.a členu ZGD-1. V konkretnem primeru ni prišlo do prenosa podjetja ali dela podjetja v smislu določil ZGD, temveč zgolj za spremembo najemnika. Dejstvo je, da je prvo tožena stranka z dnem 1. 9. 2015 od drugo tožene stranke kot lastnika, v najem prevzela gostinski lokal - C. s pripadajočimi pomožnimi prostori in parkiriščem. Nikoli ni bilo govora o tem, da bi s sklenitvijo najemne pogodbe prvo tožena stranka prevzela tudi delavce, ki so v tem gostinskem lokalu prej delali in bili zaposleni pri tretje toženi stranki. Prvo tožena in tretje tožena stranka nista povezani pravni osebi in v preteklosti nista nikoli sodelovali. Tretje tožena stranka ničesar ni predala prvo toženi stranki oziroma le-ta od tretje tožene stranke ni ničesar prevzela in med njima ni bilo nobenega odnosa. Prvo tožena stranka se tudi ne strinja, da je šlo za prevzem neke (vpeljane) dejavnosti. Dejansko je vse, kar je od predhodne enote ostalo, zgolj ime lokala. Število gostov se je nižalo (kar je bila posledica slabe - ignorantske in neprimerne postrežbe in odnosa do gostov), kar je bil tudi izključni razlog, da tretje tožena stranka ni več mogla plačevati najemnine, k temu pa so bistveno pripomogli zaposleni - tudi oziroma predvsem tožnik. V kolikor gostinskega lokala ne bi prevzela prvo tožena stranka, bi tretje tožena stranka tako ali tako prenehala z opravljanjem dejavnosti v tem lokalu in bi oba tožnika izgubila delo. Tudi tožnika morata nositi odgovornost in tveganje za odločitev, da sta se z dnem 1. 7. 2015 zaposlila pri tretje toženi stranki, ki je potem povsem enostransko in brez pravega odpovednega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zgolj podredno pa se prvo tožena stranka pritožuje tudi zoper višino prisojenega denarnega povračila tožnikoma, saj je mnenja, da je sodišče tožnikoma prisodilo previsoko denarno povračilo. Pri prvo toženi stranki sta bila (kot je odločeno v izpodbijani sodbi) zaposlena zgolj "na papirju".

3. Prvo tožena stranka podaja še dopolnitev pritožbe in navaja, da je izpodbijana sodba nejasna, nima razlogov o odločilnih okoliščinah, v obrazložitvi obstajajo notranja nasprotja, zaradi česar sodbe pravzaprav ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, zakaj je sodišče štelo, da je prvo tožena stranka pasivno legitimirana (tudi) za del zahtevka v zvezi s spornim vprašanjem spremembe tožbenega zahtevka in uveljavljanja končnega zahtevka pod točko I/1 in II/1, da se prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 8. 2015, kot nezakonito razveljavi. Sprememba tožbe je možna le s soglasjem toženih strank, sodišče pa jo je dovolilo, čeprav soglasja ni bilo. ZDR-1 ne operira več s pojmom prenehanja delovnega razmerja, temveč govori o različnih načinih prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če je tretje tožena stranka z dnem 31. 8. 2015 odjavila tožnika iz zavarovanja pri njej in jima ni (po nespornih ugotovitvah) izdala odpovedi, je torej šlo za drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji delodajalca - tretje tožene stranke. Sodišče je brez zakonite podlage oprostilo tretje toženo stranko vseh obveznosti v zvezi s spornim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, izrazito v neenakopraven položaj pa postavilo prvega toženca. Poleg tega je v sodbi povsem izostala ocena postopanja tretje tožene stranke. Tretje tožena stranka ni izpolnila nobenih obveznosti. Tretje tožena stranka bi morala delavce obvestiti, h kateremu delodajalcu se morajo zglasiti, prav tako bi morala preveriti, ali jih bo ta sprejel in ali so delavci delo pri novem delodajalcu sprejeli in nastopili. Odgovornosti za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni mogoče naprtiti prvo toženi stranki. V konkretnem primeru ni šlo za prenos obrata, ki utemeljuje uporabo določil 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta Evrope. Prvo tožena stranka je z dnem 1. 9. 2015 zgolj prevzela gostinski lokal - C. s pripadajočimi pomožnimi prostori. V nadaljevanju dopolnitve pritožbe prvo tožena stranka večinoma ponavlja pritožbene razloge iz pritožbe. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba z dopolnitvijo pritožbe ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Po določilih 184. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (prvi odstavek 184. člena). Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (drugi odstavek 184. člena). Po določilih prvega odstavka 185. člena ZPP je potem, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo tožbe potrebna njena privolitev, vendar sodišče lahko dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tako je sodišče pravilno obravnavalo modificirani tožbeni zahtevek tožnikov, pri čemer je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonite odpovedi dejansko vsebovan sicer že v zahtevku za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvo tožena stranka je tudi pasivno legitimirana iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

7. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da sta v predmetni zadevi oba tožnika primarno uveljavljala tožbene zahtevke zoper prvo toženo stranko in šele podredno zoper drugo in tretje toženo stranko. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 1. 2006 v zadevi opr. št. Pd 258/2015 in Pd 262/2015 združilo v skupno obravnavanje in tako pospešilo obravnavanje obeh zadev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožnica ter vse tri tožene stranke. Prav tako je zaslišalo tožnika in tožnico ter vse tri tožene stranke. Po tako izvedenih dokazih je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, pri čemer prvo tožena stranka izpodbija sodbo, s katero je sodišče ugodilo tožbenim zahtevkom tožnika in tožnice.

8. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bila med tožnikom in drugo toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas 10. 2. 2003 za delovno mesto "kuhar - picopek", pri čemer je pogodba o zaposlitvi prešla v nedoločen čas. Prav tako je bilo nesporno, da je tožnica z drugo toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas dne 7. 8. 2006 za delovno mesto "pomoč v strežbi in kuhinji", ki je prav tako prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Drugo tožena stranka in tretje tožena stranka sta 30. 6. 2014 sklenili pogodbo o najemu gostinskega lokala - C., v pogodbi o najemu lokala pa sta se drugo in tretje toženi stranki tudi sporazumeli o prenosu obeh tožnikov k tretje toženi stranki kot najemnici, ki ju je prijavila v matično evidenco pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja za nedoločen čas, pri čemer tožnika nista sklenila nove pogodbe o zaposlitvi. Dne 8. 6. 2015 je med drugo toženo stranko in prvo toženo stranko kot novim najemnikom bila sklenjena pogodba o najemu gostinskega lokala C., ki pa sicer ni vsebovala dogovora glede prevzema zaposlenih delavcev. Tretje tožena stranka je tudi oba tožnika 5. 8. 2015 obvestila, da ju bo z dnem 31. 8. 2015 odjavila iz obveznih zavarovanj in dodala navedbo, da jo bo s 1. 9. 2015 ponovno zaposlil lastnik oziroma nov najemnik. Tožnika sta vložila tožbi 4. 9. 2015 in 14. 9. 2015, kar pomeni, da sta bili tožbi pravočasni.

9. Pritožba prvo tožene stranke zmotno navaja, da je prenos podjetja (podjetnika) na podjetnika prevzemnika določen v 72.a členu ZGD-1, ki v prvem odstavku določa, da "podjetnik lahko za časa svojega življenja prenese podjetje na drugo fizično osebo" (podjetnik prevzemnik). S prenosom preidejo na podjetnika prevzemnika podjetje podjetnika ter vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s tem podjetjem. Podjetnik prevzemnik kot univerzalni pravni naslednik stopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika, kar pa sicer ni bilo v danem primeru. Pravna podlaga za odločitev v predmetnem individualnem delovnem sporu je namreč podana v 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 41/2013 in nadalj. - ZDR-1), ki sicer ureja spremembe delodajalca in določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, mora delodajalec prevzemnik v primeru iz prejšnjega odstavka zagotavljati delavcem najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba. Prav tako osmi odstavek 75. člena ZDR-1 določa, če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla prenehajo pogodbene in druge obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika ali na delodajalca - novega prevzemnika. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje tudi na Direktivo 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Ohranitev identitete je, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali ponovno začne opravljati enako ali podobo dejavnost. Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 273/2015 z dne 21. 6. 2016 gre za prenos v primeru, ko so izpolnjeni naslednji kriteriji, ki kažejo na prenos gospodarske enote oziroma organiziranja skupka virov: prenos materialnih sredstev, opravljanje enake dejavnosti v istih prostorih, z večino iste opreme, z istim delovnim časom, nadaljevanje dejavnosti brez prekinitve in z istimi potencialnimi strankami. Tako gre v takšnem primeru za tip prenosa, pri katerem so glede presoje o identiteti gospodarske enote pomembna delovna sredstva. Ob navedenem pa je pomembno tudi to, da v kolikor je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, to ne izključuje uporabo inštituta spremembe delodajalca iz 75. člena ZDR-1, če so zaradi prenosa podjetja ali dela podjetja tudi pri delodajalcu prevzemniku ohranjeni pogoji, zaradi katerih je bila pogodba o zaposlitvi pri prenosniku zakonito sklenjena za določen čas. V tem primeru pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi preidejo na delodajalca prevzemnika, upoštevaje tudi časovno omejitev o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej v nespremenjenem obsegu, kot velja za spremembo delodajalca.

10. Kot sta pojasnila oba tožnika in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je dne 1. 9. 2015 prišlo do najema prostorov s strani drugo tožene stranke in je prvo tožena stranka nadaljevala z enako dejavnostjo. Tako na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic in ni potrebno skleniti posebnega dogovora o prevzemu delavcev (sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 16/2014 z dne 17. 7. 2014). Tako so s prenehanjem najemne pogodbe prešle obveznosti zaradi prevzema lokala C. na prvo toženo stranko, ne glede na to, da posebnega dogovora o prevzemu delavcev ni bilo sklenjenega. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da prvo tožena stranka ni sklenila nikakršnih obveznosti za zaposlitev tožnika in tožnice, saj gre za kogentna določila ZDR-1 in Direktive.

11. Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prvo tožena stranka kot novi prevzemnik (prenos materialnih sredstev, opravljanje enake dejavnosti v istih prostorih, z večino iste opreme, z istim delovnim časom, nadaljevanje dejavnosti brez prekinitve in z istimi potencialnimi kupci) ravnala nezakonito, ko tožnikoma ni zagotavljala delovnega razmerja za nedoločen čas, saj se je za oba tožnika pogodba transformirala v nedoločen čas.

12. Glede na podane pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o primarnem tožbenem zahtevku za oba tožnika zoper prvo toženo stranko in ni moglo odločati še o tožbenih zahtevkih zoper drugo in tretje toženo stranko, saj sodišče najprej odloča o primarnem tožbenem zahtevku in šele v primeru, ko primarni tožbeni zahtevek zavrne, lahko odloča o podrednem tožbenem zahtevku (konkretno zoper drugo in tretje toženo stranko), pri čemer pa je tožnik tisti, ki samostojno postavi tožbene zahtevke zoper tožene stranke. Tako ni mogoče upoštevati stališča prvo tožene stranke o tem, da bi morali tudi drugo in tretje tožena stranka odgovarjati za nastalo situacijo, tretje tožena stranka predvsem iz razloga slabega poslovanja in iz razloga, ker tožnika ni opozorila, s kom imajo po novem sklenjeno delovno razmerje in tudi ne osebno tožnika zaradi svojega nevestnega dela v službi in posledično slabega poslovanja C..

13. Glede na to, da sta tožniku in tožnici prenehali pogodbi o zaposlitvi nezakonito, je sodišče prve stopnje glede na okoliščine in interes pogodbenih strank na podlagi določil 118. člena ZDR-1 pogodbi o zaposlitvi razvezalo, ugotovilo trajanje delovnega razmerja, pri čemer sta tako tožnik kot tožnica našla novo zaposlitev, tožnica sicer s krajšim delovnim časom od 9. 5. 2016 dalje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku primerno denarno povračilo v višini 3.000,00 EUR, saj je bil tožnik v delovnem razmerju več kot 12 let, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zaposlitvene možnosti, da je tožnik zdrav in delazmožen, prav tako pa je po poklicu kuhar. Denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 je po oceni pritožbenega sodišča skladno s sodno prakso. Prav tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče tožnici prisodilo pravično denarno povračilo namesto reintegracije v višini 2.000,00 EUR, pri čemer je ugotovilo, da je tožnica našla drugo zaposlitev. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da je prvo tožena stranka dolžna od prisojenih zneskov plačati akontacijo dohodnine in prispevke, tožnikoma pa izplačati neto zneske v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, pa tudi sicer gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.