Jedro

Če je nasprotni udeleženec v spornem obdobju ignoriral neenakomerno razporeditev delovnega časa, referenčno obdobje in omejitev polnega delovnega časa oziroma plačilo za presežne ure kot ure preko polnega delovnega časa (kar vse se je zatrjevalo v predlogu za odločitev v tem sporu), predstavlja to kršitev določb kolektivne pogodbe. Zato je spor, s katerim se uveljavlja takšna kršitev, kolektivni delovni spor.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec v obdobju od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013 ni pravilno izvrševal 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS št. 56/2008 in naslednji) do članov predlagatelja, ki so delo opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, s tem, ko jim ni v celoti priznaval pravic iz dela preko polnega delovnega časa (I. točka izreka). Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da članom predlagatelja za obdobje od 1. 1. 2010 do vključno 3. 5. 2013 prizna pravice iz dela preko polnega delovnega časa s priznanjem vseh opravljenih ur preko polnega delovnega časa kot nadurnega dela, s priznanjem pravice do dodatka v višini 30 % urne postavke osnovne plače za ure, ki so bile kompenzirane v obliki prostih ur in plačilom tega, ter s priznanjem pravice do plačila 130 % urne postavke osnovne plače za ure, ki niso bile kompenzirane v obliki prostih ur in tudi ne plačane, s plačilom tega (II. točka izreka). V ostalem delu (III. točka izreka) je predlog zavrglo. Revizijsko sodišče ga ne povzema, ker je del odločitve o zavrženju pravnomočen in pritožba ter revizija zoper njega nista bili vloženi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka razveljavilo ter predlog v tem delu zavrglo s sklicevanjem na prvi in drugi odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Postavilo se je na stališče, da sodno varstvo za zahtevek, ki ga uveljavlja predlagatelj, ni predvideno v kolektivnem delovnem sporu, pač pa gre za vprašanje, ki ga je možno rešiti le v individualnem delovnem sporu. Navaja, da se sicer zahtevek nanaša na ugotovitev, da nasprotni udeleženec ne izvršuje kolektivne pogodbe, vendar pa iz predlagateljevih navedb ne izhaja, da bi bila sporna višina dodatka za nadurno delo oziroma da bi nasprotni udeleženec članom predlagatelja za opravljeno nadurno delo priznaval manj kot 30 % dodatek, pač pa le, da je nasprotni udeleženec v spornem obdobju ignoriral neenakomerno razporeditev delovnega časa, referenčno obdobje in omejitev polnega delovnega časa oziroma plačilo za nadurno delo. To pomeni, da je predmet spora v resnici pravilna uporaba teh institutov, ki jo je možno presojati le v individualnem delovnem sporu, kot je bilo storjeno v zadevi B.l (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015). Zato je sklenilo, da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. 3. Predlagatelj zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga revizijo, s katero v pretežnem delu uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je s predlogom uveljavljal ugotovitev kršitve oziroma nepravilnega izvrševanja 45. člena KPJS, saj nasprotni udeleženec članom predlagatelja pri njihovem delu v neenakomerno razporejenem delovnem času ne obračunava in ne izplačuje nadurnega dodatka oziroma nadur za ure dela, opravljene kot presežke nad izravnavo polnega delovnega časa v posameznem referenčnem obdobju. Meni, da sodišče druge stopnje predlagatelju neutemeljeno odreka varstvo v kolektivnem delovnem sporu s sklicevanjem na odločitev v zadevi B. in na številne individualne tožbe policistov, saj so tožbeni zahtevki v navedenih individualnih delovnih sporih drugačni od predloga v tem kolektivnem delovnem sporu. Predlagatelj je svoj predlog oblikoval splošno in po temelju ter zahteval ugotovitev nepravilnosti izvrševanja KPJS ter naložitev pravilnega izvrševanja nasprotnemu udeležencu. Trdi, da nasprotni udeleženec članom predlagatelja ne plačuje nadurnega dodatka oziroma nadur za vse ure dela preko polnega delovnega časa. Vsebinska odločitev sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka predstavlja odločitev o pravilnem izvrševanju določil 45. člena KPJS s strani nasprotnega udeleženca, ki bi na podlagi takšne odločitve seveda bila zavezana za vsakega člana predlagatelja, ki delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času ugotoviti število nadur in mu priznati plačilo v skladu z izrekom sodbe. Le če tega ne bi izvršil oziroma bi izvršil nepravilno, bi posamezniki mogli oziroma morali sodno varstvo po višini uveljavljati še v individualnem delovnem sporu.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil delovni čas pri nasprotnem udeležencu neenakomerno razporejen in da je bilo v spornem obdobju od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013 določeno šestmesečno referenčno obdobje za izravnavo opravljenih ur. To pomeni, da je delovni čas v okviru šestmesečnega referenčnega obdobja v določenem časovnem obdobju lahko trajal več kot znaša redna (dnevna ali tedenska) delovna obveznost, v preostalem časovnem obdobju pa manj; moral pa se je v referenčnem šestmesečnem obdobju izravnati. Ker kljub prerazporejanju delovnega časa v posameznih referenčnih obdobjih do popolne izravnave ur ni prišlo, je nasprotni udeleženec njihovo koriščenje odredil v naslednjem referenčnem obdobju. Ure, ki se niso izravnale v referenčnem obdobju, predstavljajo delo preko polnega delovnega časa. Zanj delavcem pripada plačilo z dodatkom, ki po 45. členu KPJS znaša 30 % urne postavke osnovne plače. Če te ure niso kompenzirane, pa delavcu pripada zanje plačilo v višini 130 % urne postavke osnovne plače. 7. Po a) točki prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/2004) delovno sodišče v kolektivnem sporu odloča o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami. V takem kolektivnem delovnem sporu, če sodišče ugotovi, da je zahtevek utemeljen, po 1. točki prvega odstavka 53. člena ZDDS-1 glede na naravo razmerja (med drugim) ugotovi kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, in po drugem odstavku 53. člena ZDSS-1 na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti. Ta določba je pomembna zato, ker po tretjem odstavku 53. člena ZDSS-1 lahko zahteva izvršitev sodne odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka.

8. Predlagatelj je v tem kolektivnem delovnem sporu zahteval ugotovitev kršitve pravic oziroma obveznosti iz kolektivne pogodbe (45. člena KPJS) kot tudi naložitev nasprotnemu udeležencu, da izpolni obveznost. Stališče sodišča druge stopnje, da ne gre za kolektivni delovni spor, ker ni niti višina dodatka za nadurno delo in ni sporno, da bi nasprotni udeleženec članom predlagatelja za opravljeno nadurno delo priznaval manj kot 30 % dodatek, ni pravilno. Po 45. členu KPJS znaša višina dodatka za delo preko polnega delovnega časa 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in se ta dodatek obračunava za čas, ko javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa. Glede na neenakomerno razporejen delovni čas in šestmesečno referenčno obdobje, v katerem se morajo ure, ki so v neenakomerno razporejenem delovnem času opravljene, izravnati, se kot delo preko polnega delovnega časa po poteku šestmesečnega referenčnega obdobja štejejo (in plačajo) vse ure, ki po tem obdobju še ostanejo neizravnane. Če je nasprotni udeleženec v spornem obdobju ignoriral neenakomerno razporeditev delovnega časa, referenčno obdobje in omejitev polnega delovnega časa oziroma plačilo za presežne ure kot ure preko polnega delovnega časa (kar vse se je zatrjevalo v predlogu za odločitev v tem sporu), predstavlja to kršitev določb kolektivne pogodbe. Zato je spor, s katerim se uveljavlja takšna kršitev, kolektivni delovni spor.

9. Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 354. člena ZPP in 18. členom ZPP. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo v nov postopek vrnilo sodišču druge stopnje, ki se bo moralo opredeliti do pritožbenih navedb nasprotnega udeleženca o spornih vsebinskih vprašanjih odločitve sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.