Jedro

Upnik mora v postopku zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo izkazati hudo nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V konkretnem primeru so tožniki izkazali, da je toženec tekom pravdnega postopka prodal dve (edini neobremenjeni) nepremičnini, poleg tega pa tudi, da bo ravno zaradi tega konkretnega ravnanja toženca, uveljavitev verjetno izkazane terjatve otežena ali preprečena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper sklep z dne 30. 4. 2014 (s katerim je sodišče tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev (nekaterih) njemu lastnih oziroma solastnih nepremičnin).

2. Zoper sklep je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, začasno odredbo in vsa opravljena dejanja razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne, s stroškovno posledico. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o izkazu verjetnosti obstoja terjatve. V obeh pogodbah je zapisano, da je kupnina plačana. Toženec je pojasnil „da kupnina delno ni bila plačana v gotovini, ampak so obstajali drugačni dogovori o poravnavi kupnine.“ Res bodo ti dogovori stvar presoje nadaljnjega postopka, vendar je dejstvo, da tožniki obstoj dogovorov in delno tudi toženčevega plačila v gotovini „pretežno ne zanikajo“, zato je vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki verjetno izkazali terjatev. Toženec je pojasnil, kako sta bili kupnini plačani, čeprav mu to ni bilo potrebno, glede na to, da iz pogodb izhaja, da sta kupnini plačani, kar negira njegov namen onemogočanja oziroma otežitve izterjave terjatve upnika. Res je že po vložitvi tožbe prodal dve nepremičnini, vendar samo to dejstvo ne kaže na to, da je nepremičnini prodal z namenom onemogočanja oziroma otežitve izterjave terjatve upnikov. Glede prodaje parcele št. 283/13 k. o. X., je bil dogovorjen že pred štirimi leti, v ta namen je bila 18. 5. 2010 sklenjena predpogodba – ker ga je ta vezala, je nepremičnino moral prodati. Sodišče nima podlage za zaključek, da prodaja dveh nepremičnin pomeni zmanjšanje njegovega premoženja, zaradi katerega bi bila lahko izterjava onemogočena ali precej otežena. Sodišče bi moralo za takšen zaključek narediti saldo njegovega premoženja po sporni prodaji. Sicer pa je, tudi po vložitvi tožbe, eno nepremičnino tudi kupil, za prodani nepremičnini pa je prejel kupnino, pri čemer računi niso blokirani. Sicer pa je bila kupnina za parcelo št. 1022/1 k. o. Y. neznatne vrednosti (9.500,00 EUR). Pravilno je sodišče sicer ugotovilo, da vsak poseg v lastnino predstavlja za lastnika škodo in ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja le neznatno škodo za lastnika nepremičnine. Napačen pa je nadaljnji zaključek, da v primeru, če so nepremičnine že obremenjene, dodatna obremenitev ne vpliva na že ovirano izvrševanje lastninskih upravičenj in za dolžnika predstavlja neznatno škodo. Takšen zaključek je neutemeljen brez predhodne ugotovitve vrednosti obremenjenega premoženja. Upniki sicer navajajo, da gre za „ogromne“ obremenitve, kar bi pomenilo, da kljub varovanemu vrstnemu redu z začasno odredbo ne bodo prejeli ničesar, za takšno začasno odredbo pa upniki nimajo pravnega interesa.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 28. 3. 2011 in dne 22. 4. 2011 sklenili kupoprodajni pogodbi v notarskem zapisu, na podlagi katerih so tožniki na toženca prenesli svoje solastninske deleže na določenih nepremičninah, toženec pa se je zavezal za navedene nepremičnine plačati po pogodbi dogovorjeno kupnino. Tožniki trdijo, da toženec kupnine ni plačal, zato jo vtožujejo v tem postopku. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki verjetnost svoje terjatve (v tej fazi postopka) izkazali vsaj s stopnjo verjetnosti (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Iz obeh pogodb sicer izhaja, da sta kupnini plačani, vendar toženec priznava, da kupnine ni plačal (v denarju), ker so bili dejanski dogovori med strankami drugačni od notarskih zapisov pogodb(1), zato tak zapis v pogodbi sam po sebi in v tej fazi postopka, ne zadostuje za zaključek, da tožniki terjatve iz tega naslova nimajo (kakšni so bili dejanski dogovori pravdnih strank pa bo sodišče ugotavljalo v nadaljnjem – kontradiktornem postopku).

6. Upnik mora v postopku zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). V konkretnem primeru so tožniki izkazali, da je toženec tekom tega pravdnega postopka prodal dve (edini neobremenjeni) nepremičnini, poleg tega pa (tudi po mnenju pritožbenega sodišča) tudi, da bo ravno zaradi tega konkretnega ravnanja toženca, uveljavitev verjetno izkazane terjatve otežena ali preprečena. Ugotovljeno je namreč bilo, da so vse ostale toženčeve nepremičnine obremenjene z zastavnimi pravicami, zato odtujitev dveh, edinih neobremenjenih nepremičnin, nedvomno pomeni oteženo uveljavitev verjetno izkazane terjatve tožnikov, ne glede na to, da je tekom pravdnega postopka tožnik tudi kupil eno nepremično (v vrednosti 14.700,00 EUR – prodajna pogodba priloga B23). Pritožbeno sodišče še dodaja, da za odločitev o tem pogoju za izdajo začasne odredbe ni bistveno ali je dolžnik premoženje odtujil prav z namenom onemogočanja oziroma otežitve izterjatve terjatve upnika. Tudi ni mogoče trditi, da tožniki zaradi vknjiženih hipotek na toženčevih nepremičninah, za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve teh nepremičnin, nimajo pravnega interesa – z njo varujejo vrstni red plačila (pri čemer toženec v ugovoru pojasnjuje, da naj bi bile terjatve v veliki meri že poplačane). Dejstva, da njegovo premoženje ni bilo zmanjšano, saj je za prodani nepremičnini prejel kupnini, toženec v ugovoru ni zatrjeval, zato te trditve pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Ob izkazanih dveh pogojih za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ), je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno izdalo in pravilno ter zakonito toženčev ugovor zoper njo zavrnilo.

8. Tožnikom tako niti ni bilo potrebno izkazovati verjetnosti, da bi toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). V zvezi s tem pritožbeno sodišče vseeno dodaja, da se strinja s sodiščem prve stopnje, da glede na to, da so nepremičnine glede katerih je bila predlagana začasna odredba, že obremenjene z raznimi bremeni (zastavnimi pravicami), dodatna obremenitev (z začasno odredbo) ne vpliva na že ovirano izvrševanje lastninskih upravičenj, zato je dodatna obremenitev le neznatna škoda za lastnika.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka, toženec na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, tožniki pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ.

(1) In sicer, da kupnine prodajalcem ne plača v gotovini, ker je bilo dogovorjeno, da prodajalci z nepremičninami poravnajo terjatev, ki jo ima do gospodarske družbe A. d.o.o. (v solasti prve tožnice in četrtega toženca). Pri tem pa je bilo v postopku ugotovljeno, da toženec svoj dolg (145.466,25 EUR) izterjuje v izvršbi, kar sicer tudi sam priznava.