Jedro

Tožnica je dokazala, da je namesto toženca zalagala sredstva za preživljanje (skupnih) otrok. V ta namen si je od mame sposodila denar, ki ji ga je tudi vrnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžan toženec tožnici plačati 3.458,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2015 (I. točka izreka), zavrnilo (nov) pobotni ugovor toženca z dne 18. 12. 2015 (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 799,10 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico. Sodba (ponovno) zmotno zaključi, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen že samo zato, ker tožencu ni uspelo dokazati, da bi v spornem obdobju sam skrbel za preživljanje otrok. Spregleda, da ne gre za zakonito preživninsko terjatev skupnih otrok pravdnih strank do toženca, temveč za verzijsko terjatev. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je toženec opozarjal, da tožnica ni uspela dokazati (niti približne) višine izdatkov, ki naj bi jih imela s preživljanjem otrok namesto toženca. Ni vložila nobenih dokazov, njena dokazna predloga (njeno zaslišanje in zaslišanje I.V.) pa sta bila neprimerna za dokazovanje tovrstnih dejstev. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženec tudi ves čas opozarjal, da tožnica v spornem obdobju ni bila sama sposobna nuditi niti toliko, kolikor je preživninskega bremena odpadlo nanjo, kaj šele, da bi lahko zalagala kakršnakoli sredstva zanj. Zaradi zatrjevanja tožnice, da nima ustreznih denarnih sredstev za preživljanje otrok, je otrokoma kupoval vse, kar sta takrat potrebovala. Drugačna izpovedba hčere je rezultat njene večmesečne odtujenosti od toženca in ne resničnega dejanskega stanja. Sicer pa je tožnica tudi ob zaslišanju sama povedala, da ni imela ničesar razen socialne pomoči in je potrebe otrok krila mati (zapisnik z naroka 2. 12. 2014). I.V. ni potrdila, da je njene in bratove potrebe v spornem obdobju krila tožnica, saj je za šolske potrebščine jasno povedala, da jih je kupovala tožničina mama. Sodba navedene izpovedbe povsem prezre. Ignorira celo dejstvo, da tožnica ni hotela odgovarjati na vsa toženčeva vprašanja. Stališče sodbe o prekluziji dokaznega predloga za zaslišanje sina je najmanj preuranjeno. Tožnica toženčeve trditve, da se je njun sin šele pred prvo ustno obravnavo v ponovljenem postopku preselil k tožencu in da si prej ni upal stopiti pred sodišče in povedati resnice o dejanskem stanju obravnavane stvari, ni zanikala. Šele z njegovim zaslišanjem bi se sodišče lahko o tem prepričalo. Zmotno je stališče sodbe o neutemeljenosti toženčevega pobotnega ugovora. Ne strinja se stališčem višjega sodišča v prejšnji razveljavitveni odločbi. Kot izhaja iz komentarja 316. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za pobotanje niso primerne (samo) tiste terjatve, ki jih ni mogoče zarubiti, pri čemer so po določbi 101. člena Zakona o izvršbi (v nadaljevanju ZIZ) iz izvršbe izvzete le terjatve iz naslova zakonitega preživljanja, ne pa tudi verzijske terjatve.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba se (tokrat(1)) opredeli do vseh odločilnih dejstev. Ne drži pritožbena trditev, da sodba (ponovno) zmotno zaključi, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen zato, ker tožencu ni uspelo dokazati, da bi v spornem obdobju sam skrbel za preživljanje otrok. Sodba zavzame jasno stališče (14. točka obrazložitve), da je tožnica uspela dokazati, da je v vtoževanem obdobju (od novembra 2010 do 31.12.2011) zalagala sredstva za preživljanje otrok in sicer si je v ta namen od mame sposodila denar, ki ji ga je kasneje vrnila. Zavrnitev dokaznega predloga toženca za zaslišanje sina ne predstavlja procesne kršitve (nepravilna uporaba 286. člena ZPP), kot smiselno uveljavlja pritožba. Utemeljitev toženca, da njegovega zaslišanja ni predlagal prej (predlagal ga je šele v ponovljenem postopku 8.12.2015), ker je prej živel pri tožnici (sedaj živi pri njem) in je pripravljen povedati resnico, ne predstavlja upravičenega razloga iz 286. člena ZPP(2). Tožnica je ugovarjala prekluzijo (sodba njenemu stališču sledi), zato je brez pomena sklicevanje toženca, da tožnica njegovih trditev ni prerekala.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba spregleda, da v predmetnem postopku ne gre za zakonito preživninsko terjatev skupnih otrok pravdnih strank do toženca, temveč za verzijsko terjatev tožnice kot matere otrok. Po določbi 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), na kateri temelji tožbeni zahtevek, sme tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja neke osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni.

7. V skladu z navedenim zakonskim določilom sodba ugotavlja potrebnost izdatkov preživljanja v spornem obdobju, ugotovi potrebe otrok in pridobitne zmožnosti njunih staršev (12. točka obrazložitve), ugotovi, da je tožnica upravičena do povrnitve 3.458,00 EUR, ker toženec (razen plačila 133,80 EUR, upoštevanega že ob prvem odločanju) ni uspel dokazati, da bi v spornem obdobju pokrival potrebe otrok (13. točka obrazložitve) in ugotovi, da je del stroškov za preživljanje mladoletnih otrok, ki odpade na tožnika, zalagala tožnica, ki je bila zaradi tega prikrajšana (14. točka obrazložitve).

8. Zaključku sodbe, da so bile v spornem obdobju preživninske potrebe otrok in pridobitne zmožnosti staršev enake kot kasneje, ko je bila za oba otroka (hči staro 17 let, sina starega 13 let) določena preživnina(3), pritožba konkretizirano ne nasprotuje. Sodba je zato ob ugotovitvi, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla konec oktobra 2010, ko se je tožnica z otrokoma preselila na dom svojih staršev, pri ugotavljanju višine obravnavanega verzijskega zahtevka utemeljeno izhajala iz ugotovitev, ki so bile podlaga za kasnejšo določitev preživnine. Sicer pa je toženec že v odgovoru na tožbo sam navajal, kar sodba pravilno izpostavlja, da so bile temelj za ugotavljanje obsega izdatkov za preživljanje otrok in določitev toženčevega dela preživnine v glavnem okoliščine iz obdobja relevantnega tudi v tej pravdi. Toženec tudi ne ponudi nobenih trditev, ki bi narekovale drugačno porazdelitev preživninskega bremena, kot je bila določena že s prej navedeno sodbo, po kateri je nanj odpadlo 70%, mesečne potrebe hčerke pa so bile ocenjene na 426,00 EUR, sina pa na 300,00 EUR.

9. Toženec je očitek o nedokazanosti višine izdatkov, ki naj bi jih imela tožnica s preživljanjem otrok namesto toženca v spornem obdobju, gradil na tezi, da je z nakupom potrebščin in dajanjem denarja sam kril njune potrebe. Sodba njegovi tezi ne sledi, verjame tožnici in hčerki pravdnih strank (zaslišani kot priča). Njuno zaslišanje ni bil neprimeren dokaz, kot hoče prikazati pritožba. Pritožba neutemeljeno odreka verodostojnost izpovedbi hčerke, ki je zanikala, da bi njune potrebe kril oče. Utemeljitev pritožbe, da je hčerkina izpovedba rezultat njene večmesečne odtujenosti od toženca in ne resničnega dejanskega stanja, ne vzbuja dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka sodbe.

10. Pritožba tudi ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti dokaznega zaključka sodbe, da je del sredstev, ki bi sicer odpadel na toženca, v vtoževanem obdobju zanj zalagala tožnica in ne kdo drug, kot vztraja pritožba. Izkazano je torej prikrajšanje na strani tožnice (obogatitev na strani toženca), kar je podlaga za priznanje terjatve tožnice na podlagi 133. člena ZZZDR. Sodba upošteva, da tožnica (po odselitvi z otrokoma k svojim staršem) ni imela lastnih sredstev, zato je brez pomena prikazovanje pritožbe, da tožnica razen socialne pomoči, ni imela denarnih sredstev in ni bila sposobna kriti niti dela potreb otrok, ki odpadejo nanjo. V spornem obdobju sta otroka živela s tožnico, ki je skrbela za njune potrebe (toženec ni uspel dokazati, da bi zanju skrbel on). Za tak zaključek ima sodba dovolj zanesljivo podlago v izvedenih dokazih. Pritožbeno sodišče z njeno prepričljivo življenjsko logično dokazno oceno (14. točka obrazložitve) soglaša. Sodba kot ključno upošteva, da je za toženca zalagala denarna sredstva za preživljanje otrok iz denarja, ki si ga je konec leta 2010 (13.000,00 EUR) sposodila od matere za dobo enega leta brez obresti, kar ji je tudi vrnila. Za drugačno pritožbeno stališče, da so navedbe o posojilu prilagojene le potrebam pravde, ni podlage. S potrdili o vračilu denarja (30. 12. 2011 in 14. 3. 2012 – A9) je izkazana vrnitev izposojenega zneska, s kupoprodajno pogodbo z dne 13. 10. 2011 s potrdili o prejemu kupnine (priloga A6 – A8), pa je tožnica izkazala, kako je pridobila denarna sredstva za vrnitev posojila. Sodba zato upravičeno sledi tožničini prepričljivi izpovedbi. Pritožba ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti dokazne ocene sodbe in tudi ne trdi, da bi posojen denar tožnica porabila za druge potrebe. Ključne ugotovitve sodbe zato toženec s posplošenim očitkom, da so navedbe o posojilu prilagojene potrebam postopka, ne more uspešno izpodbiti. Tudi če bi tožnici pri kritju preživninskih potreb (delno) pomagala mama, kot hoče prikazati pritožba z iz celote iztrganimi deli izpovedb tožnice in hčere, to ne pomeni, da iz posojenih sredstev ni tožnica namesto toženca zalagala sredstev za preživljanje otrok.

11. Razloge za neutemeljenost pobotnega ugovora toženca, ki jim sodba ob odločanju o novem pobotnem ugovoru toženca sledi (16. točka obrazložitve), je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitevenem sklepu 7. 10. 2015. Terjatev do tožene stranke, ki izvira iz zakonite (toženčeve) obveznosti preživljanja, po izrecni določbi petega odstavka 316. člena OZ, ne more prenehati s pobotom. Razlogi pritožbe, ki se s tem stališčem ne strinja in se sklicuje na komentar k 316. členu OZ, da za pobotanje niso primerne (samo) tiste terjatve, ki jih ni mogoče zarubiti (iz izvršbe so izvzete le terjatve iz naslova zakonitega preživljanja), pritožbenega sodišča ne prepričajo. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče(4), da (tudi) v primeru verzijskega zahtevka zato, ker izvira iz zakonite (toženčeve) obveznosti preživljanja, terjatev ne more prenehati s pobotom.

12. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov in je odločitev o njihovi zavrnitvi vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Sodba sodišča prve stopnje P 351/2013 z dne 14. 4. 2015 je bila (razen v zavrnilnem delu in odločitvi o zavrnitvi pobotnega ugovora toženca) razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2365/2015 z dne 7. 10. 2015, ker ni bilo razlogov o odločilnih dejstvih (ali je sredstva namesto toženca zalagala tožnica ali kdo drug, kot je trdil toženec).

Opr. št. (2): Po tej določbi mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, na poznejših narokih pa lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Opr. št. (3): Sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 368/2011 z dne 1.10.2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3528/2012 z dne 23.1.2013, s katero sta bila mladoletna otroka pravdnih strank zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, tožencu pa je bila naložena preživnina za čas od 31.12.2011, in sicer za hčerko v višini 220,00 EUR mesečno, za sina pa v višini 120,00 EUR mesečno.

Opr. št. (4): Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 92/1995 z dne 29.6.1995, ki se opira na določbo petega odstavka 341. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je vsebinsko enaka kot peti odstavek 316. člena OZ.