Jedro

V izvršilnem postopku je možnost vrnitve v prejšnje stanje omejena. Izjemoma je dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Zamujen rok za plačilo sodne takse ni tak primer.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 10. 2014:

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvim navedenim sklepom zavrglo kot nedovoljen dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 2. 10. 2014. Ugotovilo je, da je dolžnik vložil pritožbo zoper sklep z dne 3. 9. 2014, v katerem je odločilo, da se ugovor dolžnika z dne 15. 7. 2014, naslovljen kot “Pritožba na sklep in razveljavitev klavzule in vrnitev v prejšnje stanje”, šteje za umaknjenega. Dolžnik je prav tako predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Plačilo sodne takse je bilo dolžniku naloženo v postopku izvršbe, zato se zanj uporabljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), konkretno določba 36. člena ZIZ, po kateri je vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku dovoljeno samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamujenega roka za plačilo sodne takse zato v postopku izvršbe ni dopustna.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da naj sodišče prve stopnje spoštuje prvi odstavek 116. člena ZPP, ki določa, da sodišče stranki, če zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje (plačilo sodne takse to nedvomno je), na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega razloga.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo upniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je dolžnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamujenega roka za plačilo sodne takse v postopku izvršbe. Šlo je za zamujeno plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 3. 9. 2014 (drugi izpodbijani sklep, s katerim je štelo, da je umaknjen ugovor dolžnika z dne 15. 7. 2014, naslovljen kot “Pritožba na sklep in razveljavitev klavzule in vrnitev v prejšnje stanje”). Dolžnik v pritožbi ne navaja drugače. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v izvršilnem postopku omejena možnost vrnitve v prejšnje stanje. Po 36. členu ZIZ je izjemoma dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Ker zamujen rok za plačilo sodne takse ni tak primer, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje. Sklicevalo se je tudi na primer v sodni praksi, in sicer sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 484/2011.(1) Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu “ne glede na to”, da je zavrglo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tega obravnavalo tudi vsebinsko in zaključilo, da je neutemeljen. Glede na zavrženje predloga, se sodišču prve stopnje ni bilo treba vsebinsko ukvarjati z razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Zato so dolžnikove pritožbene navedbe o razlogih, zakaj naj bi zamudil s plačilom sodne takse, pravno neodločilne.

6. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo prvi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2014:

7. Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugim navedenim sklepom štelo, da je umaknjen ugovor dolžnika z dne 15. 7. 2014, naslovljen kot “Pritožba na sklep in razveljavitev klavzule in vrnitev v prejšnje stanje”. Ugotovilo je, da je dolžnik 15. 7. 2014 vložil ugovor, naslovljen kot “Pritožba na sklep in razveljavitev klavzule in vrnitev v prejšnje stanje”. S plačilnim nalogom z dne 16. 7. 2014 je pozvalo dolžnika k plačilu sodne takse za ugovor v znesku 55,00 EUR in ga poučilo, da se bo štelo, če ne bo plačal sodne takse v roku 8 dni od vročitve plačilnega naloga, da je ugovor umaknil. Dolžniku je bila pošiljka vročena s fikcijo vročitve 6. 8. 2014, in puščena v njegovem hišnem predalčniku 7. 8. 2014. Zaradi vročitve v času sodnih počitnic je začel rok za plačilo sodne takse teči 17. 8. 2014. Iz sistema plačanih taks, ki je pri njem v uradni rabi, izhaja, da sodna taksa ni bila plačana do 28. 8. 2014. Dolžnik pa tudi ni posredoval potrdila o plačilu, ki bi dokazovalo nasprotno.

8. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik (in predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo s prej izpodbijanim sklepom) brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je bil o tem, da sodna taksa ni plačana, seznanjen šele s prejemom sklepa sodišča prve stopnje, ki je predmet pritožbe. Sodna taksa je bila plačana 2. 10. 2014 in sodišče prve stopnje poziva, naj plačilo sprejme kot pravočasno.

9. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo upniku.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. S prej izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje je bilo pravnomočno odločeno o zavrženju dolžnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. S to pritožbo dolžnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: (-) da je 15. 7. 2014 vložil ugovor, (-) da ga je s plačilnim nalogom z dne 16. 7. 2014 pozvalo k plačilu sodne takse za ugovor in ga poučilo o posledicah, če sodne takse ne bo pravočasno plačal, (-) da mu je bila pošiljka vročena s fikcijo vročitve 6. 8. 2014, (-) da je začel teči rok za plačilo sodne takse 17. 8. 2014 in (-) da do 28. 8. 2014 ni plačal sodne takse. Kot dolžnik navaja v pritožbi, je plačal sodno takso šele 2. 10. 2014, kar pa je bilo prepozno, saj je po poteku roka že nastopila fikcija umika ugovora v skladu s tretjim odstavkom 29.b člena ZIZ.

12. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo tudi drugi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Enako: sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 576/2013.