Jedro

Nepravdno sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti zbira dokaze, podatke in druga dejstva, da pride do tiste meje, ki je potrebna za odločanje v skladu s 44. členom ZNP. Na sodišču je torej, da ugotovi, ali obstajajo pogoji za odvzem in kakšna je stopnja voljne prizadetosti. Okoliščine – duševna bolezen, duševna zaostalost, odvisnost od alkohola ali mamil, drugi vzroki, so razlog za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti le, kadar v tolikšni meri vplivajo na človekovo psihofizično stanje, da ta ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu C. F. delno odvzelo poslovno sposobnost zaradi duševne bolezni in odvisnosti od alkohola. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je pri nasprotnemu udeležencu prisotna poleg umske manjrazvitosti tudi organska možganska oškodovanost, ki se je razvila v organski psihosindrom, ki je posledica možganske bolezni, ki jo je prebolel v otroštvu, in zlorabe alkohola, ki prizadeva praktično celotno področje njegovega duševnega funkcioniranja. Izvedeni dokazi, zlasti izvedenski mnenji, potrjujejo, da je prisotna duševna manjrazvitost, duševna bolezen – organski psihosindrom in odvisnost od alkohola, zaradi katerih ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi, temveč potrebuje osebo, ki mu bo pri tem pomagala.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil predlagatelj, ki predlaga popolni odvzem poslovne sposobnosti. Navaja, da glede na izvedenski mnenji, ki potrjujeta, da je prisotna duševna manjrazvitost, duševna bolezen – organski psihosindrom in odvisnost od alkohola, C. F. ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Odvisnost od alkohola in nesposobnost skrbeti zase, pa je razvidna tudi iz poročil P. p. S. K. Pritožba je utemeljena.

Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) v 44. členu določa, da v postopku za odvzem poslovne sposobnosti sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice ali koristi. Zakon našteva razloge za odvzem poslovne sposobnosti le primeroma, možni pa so še drugi vzroki, za vse pa velja, da jih sodišče upošteva le, če so vplivali na nastanek posledice, da oseba ni več sposobna skrbeti zase in za svoje interese. Seveda pa mora obstajati neposredna nevarnost ogrožanja njenih pravic ali interesov ali pravic in interesov drugih oseb in ne samo potencialna nevarnost. Pravna in poslovna sposobnost sta temeljna atributa fizičnih oseb kot subjektov v pravu in pravnih razmerjih. Pravna sposobnost je sposobnost oseb, da so nosilci pravic in obveznosti. Pravno sposobna je vsaka oseba – ta sposobnost nastopi z rojstvom, preneha pa s smrtjo osebe. Poslovna sposobnost pa pomeni sposobnost fizične osebe, da samostojno izjavlja voljo v pravnem prometu (ena od oblik sposobnosti za dejanje – voljna sposobnost). Poslovna sposobnost se pridobi s polnoletnostjo (to je z 18 letom starosti), lahko pa že prej s sklenitvijo zakonske zveze ali v primeru, če mladoletnik postane roditelj. Mladoletniki, ki so dopolnili petnajsto leto starosti, so omejeno poslovno sposobni, lahko sami sklepajo pravne posle, če zakon ne določa drugače. Odobritev zakonitega zastopnika je potrebna le pri poslih, ki so tako pomembni, da bistveno vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali, če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti (108. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju: ZZZDR). Po 203. členu ZZZDR potrebuje starejši mladoletnik pod skrbništvom za veljavnost pravnih poslov, ki jih sklepa, vedno odobritev skrbnika oziroma centra za socialno delo. Mlajši mladoletniki pa so absolutno poslovno nesposobni, njihova izjavljena volja ni upoštevna, nima nobenih pravnih učinkov. Poslovna sposobnost pa se lahko odvzame (delno ali popolnoma) polnoletnim osebam z odločbo sodišča. Osebo, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, postavi center za socialno delo pod skrbništvo. Skrbnik osebe, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki še ni star petnajst let, skrbnik osebe, ki se ji delno odvzame poslovna sposobnost, pa ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star petnajst let. Center za socialno delo pa lahko po potrebi določi, katere posle sme oseba, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost, opravljati samostojno in brez odobritve (208. člen ZZZDR).

Sposobnost se domneva, nesposobnost pa je treba dokazati. Temu služi postopek za odvzem (in vrnitev) poslovne sposobnosti, ki naj zavaruje pravice oseb in varnost pravnega prometa. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da je določene „hibe“ mogoče reševati tudi z institutom skrbnika za posebne primere, ne da bi bilo potrebno odvzeti poslovno sposobnost osebi (211. člen ZZZDR). Nepravdno sodišče v teku postopka zbira dokaze in podatke in druga dejstva, da bi prišlo do tiste meje, ki je potrebna za odločanje v skladu s 44. členom ZNP. Na sodišču je torej, da ugotovi, ali obstajajo pogoji za odvzem in kakšna je stopnja voljne prizadetosti (pri tem pa je sodišče vezano na preiskovalno načelo). Okoliščine – duševna bolezen, duševna zaostalost, odvisnost od alkohola ali mamil, drugi vzrok, so razlog za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti le, kadar v tolikšni meri vplivajo na človekovo psihofizično stanje, da ta ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.

Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo, da obstaja razlog za odvzem (to je duševna manjrazvitost, duševna bolezen – organski psihosindrom in odvisnost od alkohola), ni pa ocenilo dokazov in ugotovilo, ali navedene okoliščine v tolikšni meri vplivajo na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca, da ta ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Stopnja odvzema poslovne sposobnosti pa je odvisna prav od obsega in intenzivnosti napake ter njenega učinka na voljno sposobnost. Ali se nekomu vzame poslovna sposobnost (oziroma se mu v celoti ali delno vrne), ni odvisno od vrste napake, ampak od njene velikosti in intenzivnosti in od pobude večjega ali manjšega varstva. To pa pomeni, da mora sodišče, kadar odloči, da se samo deloma odvzame poslovna sposobnost, ugotavljati, na katerih področjih življenja in delovanja lahko ta oseba svobodno funkcionira. Sodišče mora pri odločanju o delnem oziroma popolnem odvzemu poslovne sposobnosti skrbno presoditi in pretehtati vse okoliščine primera in razloge za svojo odločitev tudi skrbno utemeljiti. Odvzem (delni ali popolni) poslovne sposobnosti pomeni namreč poseg v posameznikovo osebno stanje, v njegovo temeljno osebno pravico do svobode, saj se ga postavi v položaj mladoletnika, ki še ni dopolnil 15 let (za katerega sklepa pravne posle njegov zastopnik ter njegovo voljo nadomesti skrbnik) oziroma v položaj starejšega mladoletnika od izpolnjenega 15 leta starosti do 18 leta. Dodatno težo in posledično večjo skrbnost pri presoji dokazov, narekuje tudi dejstvo, da se postopek za odvzem poslovne sposobnosti lahko začne in tudi vodi na predlog (centra za socialno delo, državnega tožilca, zakonca ali osebe, ki z osebo, ki se naj ji odvzame poslovna sposobnost, živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, njenega sorodnika v ravni črti in v stranski črti do drugega kolena), lahko pa začne postopek tudi samo sodišče po uradni dolžnosti (če izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljeni razlog, zaradi katerega je potrebno določeni osebi odvzeti poslovno sposobnost).

Sodišče prve stopnje v sklepu ni ocenilo dokazov, ki jih je izvedlo, oziroma vseh okoliščin pomembnih za odločanje, oziroma ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. V sklepu je le prepisalo navedbe predlagatelja, začasne skrbnice, nasprotnega udeleženca in izvedenca, ni pa obrazložilo svoje odločitve in dokazov ni ocenjevalo. Predvsem pa sodišče ni utemeljilo, zakaj meni, da zadošča le delen odvzem poslovne sposobnosti in zakaj ni ugodilo predlogu predlagajočega centra za socialno delo, ki je predlagal popoln odvzem. To pa je razlog za razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). Sodišče bo moralo pri ponovnem odločanju skrbno in kritično presoditi mnenje izvedenca, oceniti izpovedbo začasne skrbnice in seveda tudi samega nasprotnega udeleženca ter kritično ovrednotiti argumente predlagatelja oziroma njegove zakonite zastopnice v smislu določb ZNP ter navedeno v razlogih svoje odločitve tudi obrazložiti. Če pa bo štelo za potrebno, pa bo moralo izvesti še druge dokaze, saj v tem postopku ni vezano na dokazne predloge strank. Šele na podlagi tako ocenjenih dokazov in ob ugotovitvi, na katerem področju lahko po prepričanju sodišča nasprotni udeleženec uveljavlja svojo voljo, oziroma ali jo je sploh sposoben uveljavljati, bo lahko ponovno odločilo.

Iz navedenih razlogov je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).