Jedro

V odškodninski pravdi upnikov zoper direktorja d.o.o. se odškodninska odgovornost direktorja (zaradi v letu 2007 v škodo upnikov storjenih dejanj) presoja po določilu 2. odstavka 147. čl. OZ in določilih ZFPPod.

Ker so v obdobju nesolventnosti in tudi po sklenitvi prisilne poravnave toženca vezala stroga določila o enakem obravnavanju upnikov, so upoštevna njegova opozorila, da so mu zakonska določila o enakem obravnavanju upnikov preprečevala vrnitev stvari tožnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninske zahtevke vseh treh tožnikov za škodo, ki naj bi jo jim povzročil toženec kot poslovodja družbe S. d.o.o.o. Tožeči stranki je naložilo obveznost, da tožencu povrne 1.284,40 € pravdnih stroškov.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na dejstvo, da so tožniki dne 28.6.2007 in 10.7.2007 izrecno zahtevali, da jim S. d.o.o. vrne dobavljeno blago. Z dopisom z dne 4.7.2010 je tožena stranka izročitev blaga zavrnila. Za neresnično označuje trditev tožene stranke, da je zastopnika tožeče stranke pozvala k prevzemu blaga oz. kasneje na prevzem nadomestnega blaga. Zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je toženca izrecno opozoril, da mora blago zaščititi in da ga ne sme prodajati; zanikal je, da bi bili tožniki pozvani k prevzemu blaga. Toženec je bil dolžan spoštovati dne 3.12.2007 izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave in blago takoj izročiti tožnikom. Vse to potrjuje, da toženec namerno ni izvršil sklepa o potrditvi prisilne poravnave, čeprav je bil to dolžan storiti. Blago bi moralo biti izročeno najkasneje v mesecu januarju 2008, dejansko pa je bil neznaten del blaga izročen šele decembra 2008. Toženec je namerno opustil realizacijo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, saj je dopustil prodajo blaga in tako družbi S. d.o.o. omogočil pridobitev denarnih sredstev, čeprav je bil kot poslovodja družbe dolžan dati nalog za nakazilo kupnine tožnikom. Meni, da sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov, ker ne omogoča izvršbe, saj ne našteva stvari, ki so predmet izločitvene pravice. Sicer pa obstoj izvršilnega naslova ne more biti argument za zavrnitev zahtevka. Pomembno je, ali bi se tožeča stranka sploh lahko poplačala iz sredstev družbe S. d.o.o. To ni mogoče, ker so računi te družbe blokirani ali zaprti. Predlagan je bil izvedenec finančne stroke, da nezmožnost poplačila iz sredstev družbe potrdi, pa sodišče tega dokaza ni izvedlo. Neuspešna izvršba ni edino dokazilo neplačevitosti družbe S. d.o.o. Toženec je bil dolžan spoštovati sodno odločbo in kot direktor ravnati skrbno, zakonito, vestno in pošteno. Ker ni tako ravnal, je rušil načelo zaupanja v pravo in mu državni organi ne smejo nuditi zaščite.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča. Pritožbi priložene dokaze označuje za nedovoljene. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je toženčevo odškodninsko odgovornost (med drugim) presojalo tudi na podlagi materialno pravnih določil, vsebovanih v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Po tožeči stranki zatrjevan dejanski stan uporabe teh materialnopravnih določil ne dopušča, kajti predmet korporacijske zakonodaje je ureditev razmerij med družbo in njenim poslovodjem in ne odgovornost poslovodje proti tretjim. Ta zakon ureja razmerje med družbo in njenim organom vodenja ter odškodninsko odgovornost organa vodenja družbi za škodo, ki je posledica neizpolnjevanja ali neustreznega izpolnjevanja nalog. (5. odstavka 515. čl. ZGD-1, ki napotuje na uporabo 263. čl. ZGD-1). Na podlagi 4. odstavka 263. čl. ZGD-1 sicer zoper organ vodenja lahko nastopajo tudi upniki, vendar le zaradi uveljavitve odškodninskega zahtevka, ki ga ima družba do organa vodenja. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Tožniki zatrjujejo, da je toženec s svojimi nedopustnimi ravnanji posegel neposredno v njihov premoženjski položaj s tem, ko dobavljenega blaga, na katerem so si pridržali lastninsko pravico, ni izločil iz prodaje in jim ga ni vrnil; sredstev za poplačilo vrednosti tega blaga ni zagotovil, niti pred izdajo sklepa o potrditvi prisilne poravnave niti po njegovi izdaji. Očitajo mu, da je vsa ta dejanja storil oz. opustil namerno. Zaradi njegovih dejanj je bila družba S. d.o.o. neupravičeno obogatena. Tak dejanski stan je podlaga za presojo toženčeve odškodninske odgovornosti na osnovi splošnih obligacijskih določil o povzročitvi škode, katerih uporaba pride v poštev, če je toženec škodo povzročil namenoma (2. odstavek 147. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Dolžno ravnanje toženca (poslovodnega delavca) na področju finančnega poslovanja, še posebej v situacijah nelikvidnosti oz. prezadolženosti ter s tem zvezano odškodninsko odgovornost, pa je v obravnavanem obdobju (leto 2007) urejal Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS št. 54/99 s spremembami - v nadaljevanju ZFPPod).

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da trditvena podlaga ni zadostna za opredelitev toženčeve odškodninske odgovornosti na podlagi 2. odstavka 147. čl. OZ; dodaja pa, da ni zadostna niti za opredelitev njegove odškodninske odgovornosti na podlagi določil ZFPPod.

Drugi odstavek 147. čl. OZ dopušča zahtevek oškodovanca zoper delavca samo v primeru, ko je le-ta škodo povzročil namenoma. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da konkretnih trditev, ki bi utemeljevala namerno povzročitev škode tožeča stranka ne podaja. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da toženec ni ravnal skrbno, zakonito in da je zavestno opustil dejanja, ki mu jih nalagajo predpisi, s čemer opisuje toženčevo nedopustno dejanje (delikt); najhujša stopnja krivde pa s tem ni zatrjevana. Namen (dolus), ki je najhujša oblika krivde, je podan, če se povzročitelj zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih tudi hoče (voljna sestavina). Iz tožbenih navedb ni razbrati, da bi toženec hotel tožnikom povzročiti škodo - manjka torej voljna sestavina.

Za opredelitev toženčeve odškodninske odgovornosti na podlagi določil ZFPPod pa je pomanjkljiva trditvena podlaga o toženčevem nedopustnem ravnanju. Očitek, da toženec po izdaji sklepa o potrditvi prisilne poravnave ni zagotovil sredstev za izpolnitev obveznosti iz tega sklepa, je splošen. Konkretnih očitkov o nepravilnostih pri vodenju in upravljanju družbe S. d.o.o. tožniki na toženca ne naslavljajo, niti ne podajajo dokaznega predloga v smeri dokazovanja neizpolnjevanja toženčevih dolžnosti pri izvedbi finančne reorganizacije po potrditvi prisilne poravnave. Edini konkreten očitek, ki ga tožniki na toženca naslavljajo je ta, da je dopustil prodajo dobavljenih stvari (blaga), na katerih so si pridržali lastninsko pravico do plačila. Očitek se ne nanaša na finančno poslovanje, ki je bilo predmet urejanja z ZFPPod. Tovrstne kršitve ZFPPod ni opredeljeval kot podlage odškodninske odgovornosti uprave (primerjajte 19. čl. ZFPPod).

Odškodninski zahtevek zaradi prodaje stvari, na katerih so si tožniki zadržali lastninsko pravico, bi tožniki lahko uveljavljali zoper družbo S. d.o.o., ki odgovarja za škodo, ki jo je njihov delavec (toženec) povzročil pri svojem delu (1. odstavek 147. čl. OZ), vprašanje pa je, ali bi z njo tudi uspeli. Treba je upoštevati, da so si lastninsko pravico pridržali na stvareh, ki so bile dobavljene nesolventnemu pravnemu subjektu, zato pri zahtevku na osnovi pridržka lastninske pravice ni mogoče upoštevati samo stvarnopravnih (63. čl. Stvarnopravnega zakonika) in obligacijskih (520. in 521. čl .OZ) določil, ampak je treba upoštevati tudi določila Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), ki je bil v letu 2007 v veljavi. Proti upnikom učinkuje pridržek lastninske pravice samo v primeru, če je bil podpis kupca (dolžnika) na pogodbi, ki vsebuje določilo o pridržku lastninske pravice, notarsko overjen (2. odstavek 520. čl. OZ). Po določbah ZPPSL za uspešno uveljavljanje izločitvenega upravičenja ni pomembna samo lastninska pravica. Toženci ne zatrjujejo prenehanja veljavnosti prodajne pogodbe za dobavljeno blago (121. čl. ZPPSL), zato je prodajna pogodba v veljavi. Ker so v obdobju nesolventnosti in tudi po sklenitvi prisilne poravnave toženca vezala stroga določila o enakem obravnavanju upnikov (15. čl. ZFPPod), so upoštevna njegova opozorila, da so mu zakonska določila o enakem obravnavanju upnikov preprečevala vrnitev stvari tožnikom. V sklepu o potrditvi prisilne poravnave so obravnavane terjatve v celoti priznane po temelju in po višini, sicer pa prisilna poravnava na ločitvene pravice nima učinka. S prisilno poravnavo torej še ni determiniran način poplačila terjatev, zato o tem vprašanju, kljub pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, pravda lahko teče. Uspeh zahtevka za vrnitev stvari pa je iz gornjih razlogov vprašljiv, tudi če bi bile stvari še na razpolago.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).