Jedro

Istovetnost upravne stvari v smislu 2. točke 1. odstavka 263. člena ZUP/86 je podana, če obstoji istovetnost strank in istovetnost dejanskega in pravnega stanja. Ni nujna popolna istovetnost. O isti stvari se odloča, če je razlog za uvedbo novega postopka isti kot v prejšnjem postopku, torej če naj ima pravna posledica, ki naj bi se uresničila v novem postopku, isto vsebino.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 6. 6. 2002, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog, da se po nadzorstveni pravici odpravi dokončna odločba Upravne enote A. z dne 6. 11. 1998. Svojo odločitev je utemeljila s tem, da je tožnik ves čas denacionalizacijskega postopka vedel za odločbo Občine A., Komiteja za družbeni razvoj in urejanje prostora z dne 17. 1. 1989, s katero je bilo upravičencem priznano določeno zemljišče. Zemljiškoknjižno stanje je ne glede na to odločbo ostalo nespremenjeno in so podržavljene nepremičnine ostale družbena lastnina. Dokaz o lastništvu so veljavni zgodovinski zemljiškoknjižni izpiski. Zahtevek se je glasil na vrnitev celotnega premoženja. Na tako vsebino zahtevka, njegov temelj in obseg pa je bil prvostopni organ pri odločanju vezan. Zato po presoji tožene stranke niso podani razlogi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici v smislu 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP/86. Tožeča stranka v tožbi izpodbija stališče tožene stranke v zgoraj navedeni odločbi. Meni, da bi tožena stranka morala prvostopno odločbo odpraviti po nadzorstveni pravici v delu, ki se nanaša na parc. št. 2331/1 in 2328. Odločba Okrajnega ljudskega odbora A. z dne 9. 4. 1949, na podlagi katere je upravni organ odločil o upravičenosti do denacionalizacije, ni bila pravnomočna. Pravnomočna je postala šele z odločbo Občine A., Komiteja za družbeni razvoj in urejanje prostora z dne 17. 1. 1989, kar pa upravni organ ni upošteval. Tudi če te odločbe ne bi šteli za odločbo, ki je izdana v isti stvari (kar je sicer napačno), pa jo je treba šteti kot sestavni del listine o podržavljenju in jo pri odločanju o denacionalizaciji premoženja upoštevati kot pravni temelj podržavljenja. Ker je upravni organ odločil o vrnitvi premoženja, ki sploh ni bilo predmet denacionalizacije, je očitno kršil določbe zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), kršitev materialnega zakona pa je razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Tudi zato, ker vlagatelja zahteve ni opozoril, da zahtevi za denacionalizacijo priložili pravnomočno listino o podržavljenju, je očitno kršil ZDen in ZUP. Ne glede na postavljeni zahtevek je mogoče zaključiti, da je storjena kršitev materialnega zakona, če upravni organ odloči o vrnitvi premoženja, ki sploh ni bilo podržavljeno.

Podrejeno pa je odločbo prvostopnega organa z dne 6. 11. 1998 šteti tudi za nično, saj je v delu, ki se nanaša na parc. št. 2331/1 in 2328, kateri nista postali družbena lastnina, ni mogoče izvršiti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da njenemu predlogu za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ugodi, podrejeno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji po 2. točki prvega odstavka 263. člena ZUP/86, da se po nadzorstveni pravici odpravi odločba prvostopnega organa z dne 6. 11. 1998, s katero so bile kot premoženje agrarne skupnosti R vrnjene parc. št. 2328, 2331/1 in 2408, glede na to, da naj bi bila v postopkih, v katerih so te nepremičnine prešle v družbeno lastnino, na nekaterih nepremičninah že priznana lastninska pravica. Na navedeni zakonski podlagi je tožnik dne 23. 9. 1999 (v pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka) predlagal odpravo odločbe, njegov predlog pa je po presoji sodišča tožena stranka z izpodbijano odločbo neutemeljeno zavrnila. Po 2. točki prvega odstavka 263. člena ZUP/86 pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna stvar drugače rešena. ZUP/86 ne opredeljuje, kdaj gre za isto stvar. Po mnenju sodišča je istovetnost upravne stvari podana, če obstoji istovetnost strank ter istovetnost dejanskega in pravnega stanja. Ni nujna popolna istovetnost. O isti stvari se odloča, če je razlog za uvedbo novega postopka isti kot v prejšnjem postopku, torej če naj ima pravna posledica, ki naj bi se uresničila v novem postopku, isto vsebino. Pravnomočnost prejšnje odločbe preprečuje ponovno odločanje o isti stvari, saj ne moreta o isti stvari obstojati dve odločbi (ne bis in idem), še zlasti pa ne dve različni pozitivni meritorni odločbi. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bilo z odločbo Okrajnega ljudskega odbora A. z dne 9. 4. 1949, ugotovljeno, da so na podlagi zakona o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47) prešle v splošno ljudsko premoženje nepremičnine agrarne skupnosti R, vpisane v vl. št. 149 k.o. ... s parc. št. 2328, 2331/1 in 2408, po stanju zemljiške knjige solastnina A. A. kot lastnice vl. št. 146 k.o. ... do 1/2, B. B. in C. C. kot lastnikov vl. št. 147 k.o. ... do 1/4, in DD kot lastnika vl. št. 203 k.o. ... do 1/4. Na podlagi te odločbe je bila v zemljiški knjigi na nepremičninah v vl. št. 149 vpisana lastninska pravica na splošno ljudsko premoženje. Odločba o podržavljenju nepremičnin je bila razveljavljena z odločbo z dne 14. 6. 1955, v ponovnem postopku izdana odločba z dne 20. 6. 1956 je bila razveljavljena z odločbo z dne 19. 1. 1957, nova odločba z dne 23. 1. 1967 je bila delno odpravljena z odločbo z dne 3. 6. 1967, odločba z dne 17. 1. 1989 pa je postala pravnomočna. S temi odločbami je bila na podlagi zakona o raziskanju prilastitev državnih zemljišč in zemljišč bivših agrarnih skupnosti (Uradni list SRS, št. 22/65), ki je urejal tudi prilastitev zemljišč, katera so si pred 6. 4. 1941 delili udeleženci bivše agrarne skupnosti, priznana prilastiteljem lastninska pravica na parc. št. 2328 in 2331/1, in sicer glede parc. št. 2331/1 tako, da z ostalimi zemljišči posestnik ni imel površine, ki bi presegla zemljiški maksimum. Z odločbo z dne 17. 1. 1989 je bilo tudi ugotovljeno, da je bil vpis splošnega ljudskega premoženja v zemljiški knjigi opravljen na podlagi nepravnomočne odločbe. Odločbe o priznanju lastninske pravice dotedanjim posestnikom v zemljiški knjigi niso bile izvedene, ker bi morali prilastitelji poskrbeti za delitev parcele, in bi šele delilni načrt omogočal ustrezne vpise v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi. Ne glede na to pa ni mogoče šteti, da prilastitelji niso postali lastniki in je stališče tožene stranke, da je kot dokaz o lastništvu treba upoštevati zemljiškoknjižni izpisek, zmotno. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi odločbe državnega organa, kar so navedene odločbe bile, ni bila nujna vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tega niso terjala niti pravila Občnega državljanskega zakonika (ta so določala kot pridobitni način za nepremičnine vpis v javno knjigo le za pridobitni posel, par. 431 ODZ), niti zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 6/80), ki je uzakonil do takrat veljavna in uporabljena pravna pravila stvarnega prava. Namen v letu 1996 sproženega postopka za vračilo premoženja članom agrarne skupnosti je pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, torej ista pravna posledica, katero so stranke zasledovale, ko so v postopkih, vodenih po letu 1949, izpodbijale odločbo o podržavljenju. Zato je po mnenju sodišča mogoče istovetiti prejšnje postopke za priznanje lastninske pravice na nepremičninah bivše agrarne skupnosti in sedanji postopek za vrnitev podržavljenih nepremičnin agrarne skupnosti. Iz zgoraj navedenih listin pa po mnenju sodišča lahko izhaja, da je bila pravnim prednikom sedanjih strank v postopku za vrnitev podržavljenih nepremičnin agrarne skupnosti s pravnomočno odločbo že priznana lastninska pravica na nepremičninah, ki so tudi predmet v sedanjem upravnem postopku. V odločbah se navaja, da so si prilastitelji razdelili zemljišča "po oddelkih, ki so v naravi vidni", torej po, v naravi določljivih parcelah. Če pa je bila v prejšnjih postopkih s pravnomočno odločbo strankam že priznana lastninska pravica, bi bilo treba to pravnomočno odločbo v sedanjem postopku upoštevati. S tem da so bile z odločbo z dne 6. 11. 1998 parc. št. 2328, 2331/1 in 2408 vrnjene v solastninskem deležu, bi dejansko obstajale odločbe, ki bi različno določale lastninsko pravico na parc št. 2328 in 2331/1. Zato sodišče meni, da je zaključek tožene stranke, da ni pogojev za odpravo odločbe z dne 6. 11. 1998 po nadzorstveni pravici, ki ga tožena stranka opira na vedenje tožnika o obstoju odločbe z dne 17. 1. 1989, ki pa v tem postopku niti ni relevantno dejstvo, in na zemljiškoknjižne vpise, katerih pravni učinek pa napačno razlaga, vsaj preuranjen. Tožbeni ugovor, ki se nanaša na ugotavljanje pogojev za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, je torej utemeljen. Kolikor pa tožnik ugovarja, da je bil z odločbo o vrnitvi premoženja agrarne skupnosti z dne 6. 11. 1998 očitno kršen materialni zakon, kar je razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, to na odločitev ne more vplivati, saj je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločala o odpravi odločbe po nadzorstveni pravici, ne pa o razveljavitvi odločbe, ki jo tožnik tudi ne bi mogel predlagati (drugi odstavek 264. člena ZUP/86). Ker je sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke o predlogu tožnika za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici nepravilna, se tudi ne opredeljuje do podrejenih tožbenih ugovorov, da je ta odločba nična. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju bo morala tožena stranka natančno proučiti, komu in kako je bila s prejšnjimi odločbami priznana lastninska pravica na parc. št. 2328, predvsem pa na parc št. 2331/1 (iz odločbe z dne 23. 1. 1967, točka II/3 in odločbe z dne 17. 1. 1989, točka 1 bi namreč lahko izhajalo, da lastninska pravica ni bila priznana na celotni parceli) ter prejšnje odločbe, ob predpostavki, da obstojijo, upoštevati pri presoji, koliko je z odločbo z dne 6. 11. 1998 (drugače) odločeno o lastninski pravici na istih nepremičninah. Kolikor o tem obstojajo različne odločitve, je to po mnenju sodišča razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Ker je sodišče presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.