Jedro

Kot družbenik in dober gospodarstvenik bi moral družbenik "svoji" družbi zagotoviti tolikšen lastni kapital, da bi bila ta sposobna poravnavati svoje obveznosti iz rednega poslovanja. Če je sam poplačeval upnike družbe dolžnika in s tem sam postal upnik, gre v gospodarskem smislu za povsem identično situacijo, kot če bi družbi dolžniku dal namensko posojilo za poplačilo točno določenega upnika.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 20.4.1999 se v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do stečajnega dolžnika N. d.o.o. - v stečaju v višini 44,685.876,58 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1995 dalje do plačila zavrne.

2. V preostalem delu (1. točka izreka sodbe) se pritožba zavrne in se potrdi v tem delu sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom, opr. št. ... z dne ....

3. V stroškovnem delu se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 697.191,00 SIT pravdnih stroškov v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj tožničine terjatve do stečajnega dolžnika N. d.o.o. v znesku 49,159.744,92 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1995 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 71,747.776,79 SIT s pripadajočimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške (3. točka izreka sodbe).

Zoper odločitev v 1. točki in posledično v 3. točki izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz "vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Prvostopnemu sodišču je očitala absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, ker seštevek priznanih terjatev iz obrazložitve sodbe ni identičen z zneskom v izreku sodbe. Take sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Kar zadeva posojilo po pogodbi št. 051/93-195 je neutemeljen očitek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni navajala dejstev o prezadolženosti ali insolventnosti družbe hčere, saj je že v odgovoru na tožbo navajala, da je za prezadolženost hčere kriva sama tožeča stranka, zaradi česar se sanacijski denar ne more tretirati kot posojilo, pač pa le kot lastni vložek v smislu 433. čl. ZGD. Citirano določilo pa kot merilo določa presojo dobrih gospodarstvenikov. V ta krog pa sodijo tudi navedbe tožeče stranke, da je zamenjala poslovodsko ekipo, da bi sanirala neugodno finančno stanje hčere. Ob notornem dejstvu, da je bila hčera ves čas blokirana, bi dano posojilo moralo predstavljati premoženje družbe. Pogodba št. 051/94-33 sama izrecno določa, da je bila sklenjena, ker družba N. sama ni bila zmožna izpolniti svojih obveznosti. Tudi poravnavanje obveznosti družbe hčere pa gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila v smislu tretjega odst. 433. čl. ZGD. Niti sodišče, niti tožeča stranka nista sledila navodilu Višjega sodišča v Ljubljani, da tožeča stranka izkaže stvarnopravno izročitev sredstev.

Ker tega tožeča stranka ni storila, je bilo potrebno njen tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožbi prilaga pogodbo o odkupu terjatev z dne 21.1.1994, ki dokazuje, da je tožeča stranka zagotovila hčeri le 15,100.000,00 SIT. Te pogodbe v predhodnem postopku ni bilo mogoče pribaviti. Plačilo dolga družbe hčere je gospodarsko povsem enakovredno zagotovitvi lastnega kapitala hčeri. Knjigovodsko se sicer obveznosti hčere ne zmanjšajo, gospodarsko pa je za plačani dolg povečana aktiva hčere zaradi dolžnosti matere zagotoviti obratni kapital. Priglasila je pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglasila stroške odgovora.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v pritožbi očitano bistveno postopkovno kršitev iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, ker naj bi seštevek priznanih terjatev iz obrazložitve sodbe ne bil identičen z zneskom v izreku sodbe, prvostopno sodišče saniralo z izdajo popravnega sklepa, opr. št. ... z dne .... Zoper ta sklep se pravdni stranki nista pritožili. Presoja očitane postopkovne kršitve zato v pritožbenem postopku ni več aktualna.

Glede uveljavljane terjatve v znesku 44,695.876,58 SIT s pp, izvirajoče iz pogodbe o ureditvi in prenovitvi medsebojnih razmerij št. 051/94-33 z dne 31.3.1994, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče zmotno tolmačilo določilo 433. čl. ZGD. Pri tem je kot odločilno štelo ugotovljeno dejstvo, da tožeča stranka ni stvarno pravno nakazala sredstva po tej pogodbi družbi N. d.o.o., s tem pa slednja ni pridobila svežega kapitala. Po ugotovitvi prvostopnega sodišča, izhajajoč iz vsebine navedene pogodbe, je kreditno razmerje med tožečo stranko in družbo N. d.o.o. nastalo zato, ker je tožeča stranka poravnala dolg N. d.o.o. do družbe S. d.d. Ljubljana, s tem pa je prišlo le do spremembe upnika glede prejšnjih obveznosti. Tako tolmačenje je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Tretji odst. 433. čl. ZGD glede učinkov oz. usode terjatev družbenika do družbe v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave z danim posojilom družbenika izenačuje tudi druga pravna dejanja družbe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila. S tem določilom je onemogočeno družbeniku, da bi z drugimi pravnimi dejanji, ki jih pravno ni mogoče opredeliti kot posojilo, izigral smisel določbe prvega odst. 433. čl. ZGD. Družbenik, ki bi kot dober gospodarstvenik moral družbi zagotoviti lasten kapital v obsegu, ki zagotavlja nemoteno poslovanje družbe, naj bi s svojimi terjatvami iz posojilnih pogodb ali drugih pravnih poslov, ki gospodarsko ustrezajo posojilu, v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave kot upnik ne nastopal enakovredno z ostalimi upniki družbe dolžnika.

Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je tožeča stranka kot družbenik družbe N. d.o.o. poravnala dolg slednje do družbe S. d.d..

Pritrditi je tudi prvostopnemu sodišču, da je s tem prišlo do spremembe upnika. V pravice prejšnjega upnika do družbe dolžnika je vstopil po njegovem poplačilu družbenik - tožeča stranka. Pri tem ni pomembno, s kakšnimi pravnimi dejanji si je družbenik uspel kot upnik pridobiti pravice prejšnjega upnika. Kot družbenik in dober gospodarstvenik bi moral "svoji" družbi zagotoviti tolikšen lastni kapital, da bi bila ta sposobna poravnavati svoje obveznosti iz rednega poslovanja. Če je sam poplačeval upnike družbe dolžnika in s tem sam postal upnik, gre v gospodarskem smislu za povsem identično situacijo, kot če bi družbi dolžniku dal namensko posojilo za poplačilo točno določenega upnika. Glede na povedano je šteti, da je tožeča stranka kot družbenik z dnem poplačila družbe S. d.d. Ljubljana 21.1.1994, kot izhaja iz 2. člena pogodbe o ureditvi in prenovitvi medsebojnih razmerjih št. O51/94-33 (priloga A5) družbi N. d.o.o. izročila sredstva, ki bi jih sicer morala zagotoviti kot lasten kapital "svoji" družbi. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja na zgoraj citirano določilo navedene pogodbe, v katerem pogodbeni stranki ugotavljata, da družba N. d.o.o. ni več zmožna izpolniti svoje obveznosti do družbe S. d.d. Ljubljana, kar kaže na tako neugodno finančno situacijo pri N. d.o.o., da brez finančne podpore z zagotovitvijo ustrezne višine lastnega kapitala ta družba ni bila več sposobna normalno in nemoteno poslovati naprej. Glede na zmotno uporabo materialnega prava in zmotno presojo prvostopnega sodišča o vsebini zgoraj citirane pogodbe je pritožbeno sodišče na podlagi 2. in 4. tč. 373. čl. ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 44,695.876,58 SIT s pp, izvirajoče iz omenjene pogodbe, zavrnilo. Pri tem ni presojalo šele v pritožbi navedenega dejstva in pritožbi priložene listine (priloga B2), da je tožeča stranka zagotovila družbi N. le 15,100.000,00 SIT. Navedena trditev in predloženi dokaz so namreč nedovoljene pritožbene novote (prim. prvi odst. 496.a čl. ZPP), saj tožena stranka ni pojasnila razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti in predložiti že v prvostopnem postopku.

V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču, da ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča glede ugotovitve datumov stvarnopravne izročitve posojil. Prvostopno sodišče je namreč v izpodbijani sodbi ugotovilo na podlagi predloženih listin tožeče stranke, da je bilo posojilo po pogodbi št. 051/93-195 z dne 2.8.1993 v skupnem znesku 2,366.768,87 SIT družbi N. d.o.o. nakazano 2.8.1993 in 4.8.1993, posojilo po pogodbi št. 20/12-92/218-1 z dne 17.2.1992 (v sedaj še spornem znesku 920.016,94 SIT) pa dne 18.5.1993 in 13.7.1993. Pritrditi pa je nadaljnjim razlogovanjem prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je bila družba N. d.o.o. že v tem obdobju (od maja 1993 do avgusta 1993) v tako težkem ekonomsko finančnem položaju, da bi ji iz njega lahko pomagal le dotok svežega lastnega kapitala, ki bi ji ga morala zagotoviti tožeča stranka kot lastnica in družbenica. Blokada žiro računa družbe N. d.o.o. že v navedenem obdobju ni notorno (splošno znano) dejstvo. To dejstvo, v kolikor se tožena stranka nanj sklicuje, bi morala tudi dokazati (prim. 219. čl. ZPP), povedano pa velja tudi za zatrjevano prezadolženost družbe N. d.o.o.. Protispisna pa je tudi pritožbena trditev o navedbah tožeče stranke, da je z namenom sanacije neugodne finančne situacije družbe hčere zamenjala celotno poslovodsko ekipo.

Teh dejstev v navedbah tožeče stranke namreč ni zaslediti. Glede na navedeno je v preostalem delu prvostopno sodišče upoštevaje razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi materialnopravno pravilno odločilo.

Ker pri tem ni zagrešilo uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz drugega odst. 354. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 20.4.1999 (368. čl. ZPP).

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka (drugi odst. 166. čl. ZPP). Pri odločanju o povračilu stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo uspeh pravdnih strank (prvi odst. 154. čl. ZPP). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uspela za znesek 29,319.492,16 SIT s pp, tožena stranka pa je v pravdi uspela izpodbiti tožbeni zahtevek v znesku 116,443.653,37 SIT s pp. Sodišče je glede na dosežen uspeh pravdnima strankama tudi odmerilo stroške.

Tožeči stranki tako gredo sodne takse za tožbo po tar. št. 1/1 ZST 440.000,00 SIT, za sodbo po tar. št. 2/1 ZST 440.000,00 SIT, za pritožbo po tar. št. 3/1 ZST 89.277,00 ter nagrada pooblaščencu, odmerjena po odvetniški tarifi za sestavo tožbe po tar. št. 13/1 OT 139.840,00 SIT, za pripravljalno vlogo z dne 11.4.1996 po tar. št. 14/1 OT 139.840,00 SIT, za drugo pripravljalno vlogo z dne 6.4.1996 po tar. št. 14/2 OT 104.880,00 SIT, za pristop na obravnavo 15.3.1996, 12.4.1996 in 10.5.1996 po tar. št. 15/2 OT (3x34.960,00 SIT) 104.880,00 SIT, za obravnavo 7.6.1996 po tar. št. 15/1 OT 69.920,00 SIT, za odsotnost iz pisarne po čl. 13/3 OT (4x 1.748,00 SIT) 6.992,00 SIT, za sestavo pritožbe po tar. št. 16/1 OT 87.400,00 SIT, za obravnavo dne 6.11.1998 po tar. št. 15/2 OT 17.480,00 SIT, za obravnavo dne 11.12.1998 po tar. št. 15/1 OT 34.960,00 SIT in za pripravljalno vlogo 12.11.1998 po tar. št. 14/2 OT 52.440,00 SIT.

Stroškov odgovora na pritožbo ji pritožbeno sodišče ni priznalo, ker z odgovorom ni prispevala k boljši razjasnitvi zadeve. Skupno je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1,727.909,00 SIT pravdnih stroškov.

Toženi stranki pa gredo stroški sodne takse za odgovor na tožbo po tar. št. 1/2 ZST 220.000,00 SIT, za pritožbo po tar. št. 3/1 in 3/6 ZST 1,200.000,00 SIT, za sestavo odgovora na tožbo po tar. št. 14/1 OT 174.800,00 SIT, za pripravljalni spis z dne 10.5.1996 in 11.12.1998 po tar. št. 14/2 OT (2x 131.100,00 SIT) 262.200,00 SIT, za zastopanje na obravnavah 15.3.1996, 12.4.1996, 10.5.1996 in 6.11.1998 po tar. št. 15/2 OT (4x 43.700,00 SIT) 174.800,00 SIT, za zastopanje na obravnavi dne 7.6.1996 in 11.12.1998 po tar. št. 15/1 OT (2x 87.400,00 SIT) 174.800,00 SIT ter za sestavo pritožbe po tar. št. 16/1 OT 218.500,00 SIT. Navedene stroške v skupnem znesku 2,425.100,00 SIT je toženi stranki dolžna povrniti tožena stranka. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je torej tožeča stranka dolžna toženi povrniti še 697.191,00 SIT pravdnih stroškov v 8 dneh.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prvega odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).