Jedro

Lastnik avtomobila, ki ne sklene obveznega zavarovanja, bi po 17. členu ZOZP sicer imel pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo, a jo po 41. členu izgubi, ker jo mora povrniti zavarovalnemu biroju. Sodišče je pravilno razložilo zavrnitev tožbenega zahtevka proti drugi toženi stranki, da „ni v skladu z duhom ZOZP“ da bi se lastnik avtomobila, ki je kršil določila o obveznem zavarovanju v prometu, skliceval na to, da vozilo ni bilo zavarovano, če je sam opustil osnovno obveznost zavarovanja vozila in dovolil njegovo uporabo v prometu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, s katerim je sodišče ugodilo pritožbi in odločilo, da mora druga tožena stranka solidarno s prvo toženo stranko plačati tožniku 70.105,15 euro in zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 21. 9. 2006 dalje, in mu povrniti pravdne stroške, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod 1. razsodilo, da mora prva tožena stranka (v nadaljevanju toženec) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) iz naslova nepremoženjske škode 35.052,58 euro (prej 8,400.000 tolarjev). V preostalem delu je pod 2. njegov zahtevek zavrnilo. Poleg tega je pod 3. v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki (v nadaljevanju: zavarovalno združenje) in pod 4. in 5. odločilo o stroških pravdnega postopka.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe se je tožnik pritožil in sodišče druge stopnje, ki je pritožbi delno ugodilo, je izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožencu naložilo še plačilo 35.052,57 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 9. 2006 dalje, zavarovalnemu združenju pa je naložilo, da mora plačati solidarno s tožencem 70.105,15 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 9. 2006 dalje. Sicer je pritožbo zavrnilo. Spremenilo je tudi izrek o povrnitvi pravdnih stroškov.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je zavarovalno združenje pravočasno vložilo revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek proti zavarovalnemu združenju v celoti zavrne in mu prisodi povrnitev pravdnih stroškov, vključno z revizijskimi. Ne strinja se s presojo višjega sodišča, ki je določila ZOZP uporabilo ločeno, namesto da bi jih presodilo hkrati in v skladu z namenom zakona. Namen ZOZP je v zagotovitvi likvidnega plačnika žrtvam prometnih nesreč. Tak plačnik je zavarovalnica ali škodni sklad, ki ga upravlja zavarovalno združenje. Ni sporno, da je na podlagi 17., 34. in 38. člena ZOZP tudi lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, upravičen do plačila odškodnine, tudi kadar vozilo ni bilo zavarovano. Toda med položajem, ko je plačnik zavarovalnica ali zavarovalno združenje, je bistvena razlika. Zavarovalno združenje oziroma odškodninski sklad je „likvidnostna blagajna“, iz katere se oškodovancem izplača odškodnina, ki se nato po 41. členu zakona izterja od lastnika vozila. Škodni sklad je torej posrednik med oškodovancem in lastnikom vozila, ki je končni plačnik škode. Kadar pa sta oškodovanec in lastnik vozila ista oseba (kot v obravnavanem primeru), bi ločeno obravnavanje posameznih členov privedlo do tega, da bi moralo zavarovalno združenje najprej izplačati odškodnino, nato zahtevati vrnitev in položaj bi bil tak, kot da odškodnine ne bi dobil. Ker tak oškodovanec odškodnine ne more obdržati, do nje ni upravičen. Revizija meni, da je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker navedenih členov ZOZP ni obravnavalo celovito in ni upoštevalo namena zakona. Pri tem se revident upira uporabi 7. člena ZOZP, ki ureja razmerje med zavarovalnico in njenim zavarovancem, torej položaj, ko je bilo vozilo zavarovano, kar v obravnavanem primeru ni bilo. Bistveno kršitev določil procesnega zakona očita sodišču druge stopnje zato, ker ni navedlo prepričljivega razloga, zakaj je zmotno stališče okrožnega sodišča, da bi bilo plačilo odškodnine v nasprotju z „duhom ZOZP“, saj je tožnik odgovoren za to, da vozilo ni bilo zavarovano. Pritožbene sodišče se zgolj sklicuje na 34. člen ZOZP in ne pojasni razlogov za spremembo sodbe.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožniku in prvemu tožencu, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Dne 9. 8. 1999, ko se je zgodila prometna nesreča, je bil uveljavljen Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP),(3) ki je določal obvezna zavarovanja v prometu, med drugimi tudi zavarovanje lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - zavarovanje avtomobilske odgovornosti (1. člen ZOZP). V 2. členu je zakonodajalec določil, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje, preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu.

7. Namen zakona je v socializaciji rizikov, zato je v 7. členu ZOZP določeno, da zavarovalnica proti oškodovancem ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi ali zavarovalnih pogojih. Škodo mora poravnati in nato sme zahtevati povrnitev plačanega od sklenitelja zavarovanja ali odgovorne osebe. Zakonodajalec je dosledneje kot v prejšnjem zakonu, izpeljal sistem socializacije rizika v 17. členu, kjer je v 1. točki izrecno izločil voznika vozila, v 2. točki pa je izločil sklenitelja zavarovanja, solastnika ali skupnega lastnika avtomobila, s katerim je bila povzročena škoda, in sicer škoda na stvareh. V ZOZP je predvidel tudi plačilo odškodnine za tiste primere, ko je škoda povzročena z nezavarovanim vozilom ali z neznanim vozilom, saj je v 34. in 35. členu predvidel ustanovitev škodnega sklada, v katerega plačujejo prispevek vse zavarovalnice, in v 37. členu omogočil oškodovancem, da vložijo zahtevek pri Slovenskem zavarovalnem biroju.

8. Čeprav ZOZP pomaga oškodovancem, da pridejo do plačila odškodnine, pa vsebuje zahteve do oseb, ki imajo koristi od vozil kot nevarnih stvari. V 1. členu so določene vrste obveznih zavarovanj v prometu in v 2. členu je zakonodajalec določil, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje, preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu, v 15. in naslednjih členih pa je opredeljena dolžnost sklenitve zavarovanja za določene rizike. V ZOZP so določene tudi sankcije za opustitev dolžnosti sklenitve obveznega zavarovanja. Tako je v 45. členu določena denarna kazen za prekršek lastnika vozila, ki ne sklene obveznega zavarovanja. Za obravnavani primer pa je predvsem pomembno določilo 41. člena ZOZP, ki tedaj, ko obvezno zavarovanje ni sklenjeno, določa dolžnost povrnitve odškodnine (z obrestmi in stroški) od lastnika vozila ali od povzročitelja škodnega dogodka. Gre za povračilni zahtevek (v praksi je pogosto poimenovan regres), ki temelji na kršitvi pravil o sklenitvi zavarovalne pogodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sodilo, da bi lastnik avtomobila, ki ne sklene obveznega zavarovanja, po 17. členu ZOZP sicer imel pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo, a jo po 41. členu izgubi, ker jo mora povrniti zavarovalnemu biroju. Pravilno je razložilo zavrnitev tožbenega zahtevka proti drugi toženi stranki, da „ni v skladu z duhom ZOZP“ da bi se lastnik avtomobila, ki je kršil določila o obveznem zavarovanju v prometu, skliceval na to, da vozilo ni bilo zavarovano, če je sam opustil osnovno obveznost zavarovanja vozila in dovolil njegovo uporabo v prometu.

9. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je samo omenilo vsebino 41. člena ZOZP in jo zmotno povezalo s 7. členom ZOZP. Zavarovalno združenje pravilno opozarja, da 7. člen ZOZP velja za zavarovalnico, pri kateri je zavarovano vozilo in se ne naša na nezavarovano vozilo. Pa še tu je v drugem odstavku predvideno, da ima zavarovalnica pravico uveljavljati ugovore v zvezi z zavarovalno pogodbo – teoretično tudi to, da zavarovalne pogodbe sploh ni.

10. Tako se izkaže, da revizija utemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker ni upoštevalo namena ZOZP in ker posameznih členov, ki jih je navedlo, ni povezalo v celoto. Zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v tistem delu, s katerim je zavarovalno združenje izpodbijalo svojo (solidarno) odgovornost. Za spremembo sodbe po prvem odstavku 380. člena ni bilo pogojev, ker se sodišču druge stopnje ni zdelo odločilno, kdo je lastnik vozila in ni presodilo dejanskih ugotovitev v zvezi utemeljitvijo prvega sodišča o lastništvu vozila.

11. Vrhovno sodišče je razveljavilo tudi odločitev pritožbenega sodišča v zvezi s pravdnimi stroški, odločitev o stroških revizije pa je pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 70/1994