15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B. - B., o. p., d. n. o., Z. pri Z., na seji senata 5. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 144/2005 z dne 23. 3. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. U 65/2003 z dne 7. 12. 2004 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Z njo je bilo v revizijskem (ponovnem) postopku odločeno, da se odpravi odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero so bili pritožnici priznani status žrtve vojnega nasilja – delovne deportiranke za čas od 1. 4. 1943 do 1. 4. 1945 ter pravici do doživljenske mesečne rente do plačila zdravstvenih storitev, ter da se pritožnici ta status in pravici ne priznajo. Vrhovno sodišče je pritrdilo presoji Upravnega sodišča in Ministrstva, da pritožnica ni izkazala niti s pisnimi dokazili niti z zaslišanjem prič ne dejanske ne pravne podlage za priznanje statusa delovne deportiranke. Štelo je, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi delo, ki ga je opravljala, temeljilo na političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogih, kar je pogoj za pridobitev statusa in pravic žrtev vojnega nasilja.

2.Pritožnica se z navedenimi ugotovitvami sodišča ne strinja in uveljavlja kršitve 2., 14., 22., 23. in 125. člena Ustave. Meni, da je Vrhovno sodišče zadevo obravnavalo nepoglobljeno, spregledalo naj bi niz njenih argumentov. Meni, da ni jasno opredelilo, kakšne vrste in kvalitete dokazov bi morala predložiti, da bi njenemu zahtevku ugodili, oziroma kaj je sodišče od nje sploh pričakovalo. Ne razume, kako lahko sodišče sploh dvomi v to, da na delo ni bila poslana proti svoji volji. Opozarja, da je prvostopenjski upravni organ zadevo dvakrat obravnaval in zahtevku ugodil, drugostopenjski upravni organ in sodišči pa so odločali le "po papirjih" in zavzeli nasprotno stališče, čeprav naj ne bi pojasnili, na podlagi kakšnih novih dejstev in dokazov so prišli do takšnega zaključka. To naj bi storilo le Vrhovno sodišče, ki pa naj za to ne bi izbralo prepričljivih razlogov. Pritožnica zahteva tudi povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Ustavno sodišče lahko v postopku ustavne pritožbe presoja le, ali izpodbijane odločitve temeljijo na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali so tako napačne ali brez razumne pravne obrazložitve, da bi to lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ki je na področju sodnih postopkov odraz splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč pritožnici natančno in razumno obrazložilo, zakaj ji ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Svojo razlago je v skladu s pravili pravne stroke oprlo na ustrezne določbe ZZVN. V zvezi z navedenim Ustavno sodišče zato tudi zavrača očitek pritožnice, da je Vrhovno sodišče nepoglobljeno obravnavalo njeno zadevo ter da ni upoštevalo vseh njenih argumentov. Vrhovno sodišče je celo izrecno navedlo dokazno gradivo, ki je bilo v postopku presojano, ter pojasnilo, na podlagi česa je sprejelo svoje sklepe. Še posebej je odgovorilo tudi na očitek, da se Upravno sodišče ni opredelilo do pritožničinega ugovora glede spornega ukrepa in izpostavilo dejstvo, da ne zadošča zgolj prisilna narava dela, temveč mora biti oseba na takšno delo poslana zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Ker pritožnica tega pogoja tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnila, je bil njen zahtevek zavrnjen. Kot neutemeljen je treba zavrniti tudi očitek o kršitvi 23. člena Ustave, saj temelji le na pritožničinem nestrinjanju z odločitvijo, da se njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrne.

4.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 2. in 125. člena Ustave. Ker navedeni ustavni določbi neposredno ne urejata kakšne človekove pravice in temeljne svoboščine, se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 in popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan