Jedro

Določbo 1. odstavka 424. člena ZKP si je treba razlagati tako, da mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve tudi utemeljiti. Zgolj posplošeno zatrjevanje brez navedbe okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, ali je zatrjevana kršitev sploh podana, ne zadošča.

Izrek

Zahteva zagovornice st. mld. B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodnik za mladoletnike Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 04.07.2003 na podlagi 472. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper st. mld. B.K. odredil pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki teče od 02.07.2003 od 10.30 ure dalje, ko je bila mladoletniku odvzeta prostost. Senat za mladoletnike Višjega sodišča v Celju je s sklepom z dne 08.07.2003 pritožbo mladoletnikove zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica, ne da bi izrečno navedla katero kršitev zakona uveljavlja, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja samo to, da pričakuje tehtno obrazložitev instituta hišnega pripora, ki da ga je brez dvoma moč uporabiti v konkretnem primeru. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da pripor zoper st. mld. B.K. odpravi, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom, skrajno podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodniku za mladoletnike v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da zahteva ni utemeljena. Sodnik za mladoletnike, ki je pripor odredil, kot tudi pritožbeno sodišče, ki je obravnavalo pritožbo zagovornice, sta se določno opredelila do tega, da z milejšim ukrepom varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve tudi utemeljiti. Zgolj posplošeno zatrjevanje brez navedbe okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, ali je zatrjevana kršitev sploh podana, ne zadošča. Obrazložitev zahteve je v tolikšni meri nedoločna, da iz nje niti ni mogoče razbrati, katero kršitev vložnica uveljavlja. Iz navedbe, da pričakuje tehtno obrazložitev instituta hišnega pripora, tako ni mogoče razbrati, ali mladoletnikova zagovornica pravnomočno odločbo izpodbija, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je mogoče presojati, ali je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, ali pa da se s presojo dejstev, na podlagi katerih je sodišče sprejelo sklep, da je pri st. mld. B.K. tudi ta pogoj za pripor podan, ne strinja. Glede na tako skrajno splošne navedbe v zahtevi je treba ugotoviti, da je ta v tolikšni meri nekonkretizirana, da utemeljenost vložničinih trditev sploh ni mogoče preizkusiti.

Sicer pa se je treba strinjati z navedbami vrhovne državne tožilke, da sta sodišči prve in druge stopnje dovolj natančno obrazložili utemeljenost suma, da je mladoletni storilec storil očitano mu kaznivo dejanje, kot tudi okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Prav tako tudi, zakaj gre za tako izjemen primer, da je potrebno zoper mladoletnika odrediti pripor in zakaj ocenjuje, da varnosti ljudi, ki bi bila s ponovitvijo istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje ogrožena, z milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica st. mld. B.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je njeno zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.