Jedro

Tožena stranka ne odgovarja za to, da novi delodajalec tožniku ni izplačeval plače, ki bi mu šla za delovno mesto, na katerega je bil razporejen oziroma ki ga je opravljal. Morebitno razliko bi moral tožnik izterjati od novega delodajalca, ki je samostojna pravna oseba in kot taka odgovorna za poslovanje in izplačevanje plač zaposlenim v skladu s predpisi in pogodbami o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glede denarnega zahtevka (točka 2. in 3. izreka prvostopne sodbe) pritožba tožnika zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu se revizija zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 16. 11. 1992, temveč 12. 7. 1995. Toženi stranki je naložilo plačilo razlike v plači in sicer za čas od 16. 11. 1992 do 14. 9. 1993 med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki in nadomestilom za čas brezposelnosti, za čas od 16. 9. 1993 do 12. 7. 1995 pa med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki in dohodki, ki bi jih moral prejemati v firmi M. E., d.o.o., vse pa pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Višji tožbeni zahtevek za drugo obdobje je zavrnilo, postopek glede zahtevkov za čas po 12. 7. 1995 pa je zaradi umika tožbe ustavilo. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil sklep delavskega sveta z dne 9. 11. 1990, s katerim je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za varstvo pravic, tožniku vročen pred 12. 7. 1993. Šele od tega dne dalje je dokončni sklep začel učinkovati in začne teči tudi odpovedni rok. Pri izračunu razlike plače za obdobje po 15. 9. 1993 je sodišče upoštevalo dohodke, ki bi jih tožnik moral prejemati pri družbi M. E.. Morebitno razliko med plačo, ki bi jo pri tej družbi moral prejemati, in med plačo, ki jo je dejansko prejemal, lahko tožnik terja od novega delodajalca in plačila te razlike ni mogoče naprtiti toženi stranki. Pri tem ni pomembno, da je bil tožnik lastnik družbe in da plače ni izplačeval, ker ni dosegal nobenega dobička. Zaposlen je bil v gospodarski družbi kot direktor s sedmo stopnjo izobrazbe, in za to delovno mesto bi mu družba morala izplačevati plačo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo glede trajanja delovnega razmerja. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Ugodilo pa je pritožbi tožnika glede višine denarnega zahtevka za čas od 15. 9. 1993 do 12. 7. 1995 in mu priznalo razliko od plače, ki jo je dejansko prejemal v družbi M. E.. Presodilo je, da se upoštevajo le dejanski prejemki tudi v primeru, ko gre za samozaposlitev tožnika kot direktorja v družbi z omejeno odgovornostjo, ki jo je sam ustanovil. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je tožnik zaradi slabih poslovnih rezultatov dejansko prejemal nižjo plačo kot pa bi mu šla po kolektivni pogodbi za VII. tarifni razred. Tožena stranka je povzročila nezakonito prenehanje delovnega razmerja, zato mora tožniku povrniti prikrajšanje pri plači v celoti in s tem vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo, pri čemer ne navaja nobenega revizijskega razloga. Sklicuje se le na 31. člen ZDSS (pravilno ZDSS-1) in 367. člen ZPP in navaja, da je stališče prvostopnega in drugostopnega sodišča napačno. Ne glede na take navedbe pa podrejeno predlaga, da se vzdrži v veljavi odločitev prvostopnega sodišča glede denarnih zahtevkov za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Navaja, da je v postopku dokazala, da je bila tako prvostopna kot drugostopna odločba tožniku vročena in je zanju vedel. Na podlagi teh odločb se je prijavil na Zavodu za zaposlovanje, česar ne bi mogel storiti, če mu odločbi ne bi bili vročeni. Tožena stranka je lahko odgovorna izključno za škodo, to je izgubo zaslužka, ki jo tožnik objektivno ne bi mogel doseči. Nikakor pa se v breme tožene stranke kot pravno priznana škoda ne more obravnavati izguba, ki bi nastala tožniku zaradi opustitve izterjave prejemkov iz delovnega razmerja do novega delodajalca. Tožena stranka ne more biti odgovorna, če novi delodajalec tožniku ni izplačal vseh prejemkov, ki bi jih moral. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je deloma utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka ne izrecno ne smiselno ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Tožena stranka se je pritožila tudi zoper odločitev v prvi točki sodbe sodišča prve stopnje, to je odločitev o datumu prenehanja delovnega razmerja tožniku. V tem delu je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo, torej je odločilo po vsebini. Revizijske navedbe v zvezi s to odločitvijo se nanašajo le na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka pri tem izhaja iz zmotnega prepričanja o tem, katera odločilna dejstva so bila podlaga za odločitev. Bistvena dejanska okoliščina je bila ugotovitev obeh sodišč, da tožena stranka ni dokazala, da bi dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku vročila pred 12. 7. 1993. Na tako dejansko ugotovitev je vezano tudi revizijsko sodišče. Na podlagi take ugotovitve pa je pravilna (in tudi neizpodbijana) odločitev, da je šele z vročitvijo dokončnega sklepa začel teči dveletni odpovedni rok in da je torej tožniku delovno razmerje prenehalo šele z njegovim iztekom (12. 7. 1995). V tem delu je revizijsko sodišče zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Utemeljena pa je revizija v delu, kjer je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o višini razlike v plači za obdobje od 16. 9. 1993 do 12. 7. 1995. Gre za vprašanje, ali se pri izračunu razlike upoštevajo dohodki, ki jih je tožnik dejansko prejel pri družbi M. E., d.o.o., ali pa dohodki (plača), ki bi jo moral prejemati.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more odgovarjati za to, da novi delodajalec tožniku ni izplačeval plače, ki bi mu šla za delovno mesto, na katerega je bil razporejen oziroma ki ga je opravljal. Morebitno razliko bi moral tožnik izterjati od novega delodajalca, ki je samostojna pravna oseba in kot taka odgovorna za poslovanje in izplačevanje plač zaposlenih v skladu s predpisi in pogodbami o zaposlitvi. Dejstvo, da je bil tožnik tudi ustanovitelj oziroma (so)lastnik družbe in njen direktor, na to ne vpliva. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožena stranka kakorkoli odgovorna za slabe poslovne rezultate družbe M. E. ali za to, da ta družba tožniku ni izplačevala plače v ustrezni višini. Ker tako ni vzročne zveze med škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi tega, manjka eden od bistvenih elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Res je sicer, da je tožena stranka odgovorna za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Toda pri ugotavljanju obsega povrnitve gmotne škode je treba upoštevati tudi, za kakšno škodo gre. Tožnik je zahteval povrnitev izgubljenega dobička zaradi izgube zaposlitve. Po določbi 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, ki ga je v sporni zadevi še treba uporabiti), se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Če bi bilo po normalnem teku stvari mogoče pričakovati, da bo tožnik pri novem delodajalcu prejel plačo v skladu s predpisi, pa ni dejanske podlage za ugotovitev, da tega ni dosegel zaradi dejanja ali opustitve tožene stranke. Vzročne zveze med nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in izplačevanjem prenizke plače pri novem delodajalcu namreč ni.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki 2. in 3. izreka (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).