Jedro

Niso izpolnjeni pogoji iz 1. člena ZUSDDD, če tožnik ni opravljal nobenih bistvenih življenjskih aktivnosti, ki bi kazale na "dejansko življenje" v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1599/2000-12 z dne 20.11.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.8.2000. Z navedeno odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Po presoji tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 61/99, ZUSDDD). Navaja, da iz prošnje tožnika izhaja, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji že 13.7.1976 in je bil do leta 1992 v Sloveniji zaposlen. Dne 22.4.1992 je odšel v Bosno in Hercegovino z namenom, da bi v Republiko Slovenijo pripeljal ženo in otroka. Zaradi vojne se ni mogel vrniti, zato mu je delovno razmerje prenehalo, sedaj pa živi v Nemčiji kot begunec. Iz uradnih evidenc pa izhaja, da je imel tožnik do 26.2.1992 prijavljeno stalno prebivališče Republiki Sloveniji, po tem datumu pa si statusa ni urejal. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je tožnik s tem, ko je 22.4.1992 odšel v Bosno in Hercegovino in se do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni vrnil v Republiko Slovenijo, za dalj časa prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZUSDDD.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Povzema tožbene navedbe in navaja, da tudi če je po letu 1992 res kdaj bival v Nemčiji in tam zaprosil za status begunca, to dejstvo ne more biti odločilno za zavrnitev njegove vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožnik je dejansko ves sporni čas prebival v Republiki Sloveniji, večinoma pri bratu M.P. v V., kar bi bilo mogoče dokazati z listinami. V Nemčijo je odhajal le za krajše obdobje. Dejstva, ki jih je navajal med postopkom, je navajal kot prava neuka stranka, saj ni imel pooblaščenca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz 1. člena ZUSDDD. Po navedeni določbi se državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ (tujec), ki je na dan 23. decembra 1990 imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. junija 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določila Zakona o tujcih, izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene z ZUSDDD. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo v obravnavani zadevi odločilno dejstvo, da je tožnik aprila 1992 odšel v Bosno in Hercegovino ter se do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni vrnil v Republiko Slovenijo. Pravilno je presodilo, da tožnik v času odsotnosti v Republiki Sloveniji ni opravljal nobenih bistvenih življenjskih dejavnosti, ki bi kazale na "dejansko življenje" v njej. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 1. člena ZUSDDD in je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Navajanje dejstva, da je tožnik v spornem obdobju ves čas prebival pri bratu v V., pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 71. člena ZUS). Tožnik tudi ni verjetno izkazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor, da je tožnik prava neuka stranka in je zato nepravilno navajal dejstva glede svojega prebivanja v Nemčiji. Za pravo neuko stranko se šteje oseba, ki iz nevednosti ne uveljavlja pravic, ki jih ima po zakonu, ne pa oseba, ki navaja neresnične podatke o kraju svojega bivanja v za odločitev v kritičnem obdobju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Glede na določbo 3. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah o oprostitvi plačila sodnih taks odloča sodišče prve stopnje na predlog stranke. Zato bo tudi o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je dal v pritožbi, odločalo prvostopno sodišče.