Jedro

Glede na to, da je pretres možganov med poškodbami, ki jih izvedenci ocenjujejo enkrat kot lahke, v drugih primerih pa kot hude in glede na različna mnenja zdravnikov o posledicah obravnavane poškodbe v konkretnem primeru, to je o posledicah, ki so sestavni del opisa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZS, se je senatu vrhovnega sodišča vzbudil precejšen dvom o resničnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenih posledic. Vsi štirje obtoženci so oškodovanca skupno pretepli tako, da so ga udarjali z rokami in nogami, dokler ga niso zbili na tla, nakar so ga brcali še na tleh ležečega, torej so ga fizično maltretirali z namenom, da ga telesno poškodujejo, pri čemer so se vsi zavedali, da delujejo skupno ter da iz njihove dejavnosti pride do telesne poškodbe oškodovanca, zato jih je treba šteti za sostorilce hude ali pa lahke telesne poškodbe, ne pa za udeležence v pretepu.

Izrek

Ob reševanju zahtev zagovornikov štirih obsojencev za izreden preizkus pravnomočne sodbe se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo so bili trije obsojenci spoznani za krive kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po čl. 53/I KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ. Obsojeni so bili na zaporne kazni in na plačilo kazenskega postopka.

V zahtevah za izreden preizkus pravnomočne sodbe zagovorniki vseh štirih obsojencev uveljavljajo razloge po čl. 427 tč. 1 in 3 ZKP, zagovornik eden od obs. pa še razlog po čl. 427 tč. 2 ZKP. Vsi predlagajo razveljavitev napadene pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremembo pravnomočne sodbe in oprostitev obsojencev, le zagovornik eden od obs. v tej zvezi predlaga spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja.

Ob reševanju zahtev za izreden preizkus pravnomočne sodbe je bilo treba sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje se je pri svojem opredeljevanju, da gre pri poškodbah oškodovanca: pretres možganov z izgubo zavesti, udarnine prsnega koša, odrgnine obeh kolen in razmajanje dveh zob spodnje čeljusti - za hudo telesno poškodbo, oprlo na mnenje izvedenca kirurga ter izvedenca nevropsihiatra, saj naj bi bil oškodovanec zaradi njih začasno nezmožen za vsakršno delo in je bila začasno znatno oslabljena njegova glava kot pomemben del telesa. Iz zahtevam zagovornikov prvega in četrtega obs. priloženih strokovnih mnenj dveh zdravnikov, ki seveda v tem postopku ne nastopata kot izvedenca, saj ju ni postavilo sodišče (čl. 242 ZKP), marveč sta dala svoji mnenji na zaprosilo zagovornikov, pa nasprotno izhaja, da je skupni učinek poškodb oškodovanca le začasna okvara zdravja oziroma začasna oslabitev dela oškodovančevega telesa ter začasna zmanjšana zmožnost za delo (oba omenjena strokovnjaka). Take posledice pa ustrezajo le pravni opredelitvi dejanja obsojencev kot kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, za kar se je obramba (podrejeno sicer, saj je v prvi vrsti izpodbijala vsakršno krivdo obsojencev za dejanje) zavzemala že v rednem postopku, predvsem v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ( list. št...) opirajoč se pri tem tudi na sprejemno zdravstveno dokumentacijo, po kateri naj bi šlo pri oškodovancu za pretres možganov lahke stopnje (list. št. ..). Glede na to, da je pretres možganov med poškodbami, ki jih izvedenci v nekaterih primerih ocenjujejo kot lahke, v drugih pa kot hude, pri čemer gre za lahko, kadar je bila nezavest kratka, ostali simptomi neznatni, posledice nepomembne in prehodne (dr. Janez Milčinski: Medicinsko izvedenstvo, Univerza v Ljubljani, 1970, str. 43), se je senatu Vrhovnega sodišča RS glede na zgoraj navedena različna mnenja zdravnikov o posledicah obravnavane poškodbe, to je o posledicah, ki so sestavni del opisa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po čl. 53/I KZ RS, pojavil precejšen dvom o resničnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenih posledic, to je ali gre res za začasno nezmožnost oškodovanca za vsakršno delo in da je bila začasno znatno oslabljena njegova glava kot pomemben del telesa. Ker gre za odločilna dejstva, saj so navedene posledice znak kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po čl. 53/I KZ RS, ni bilo mogoče odločiti o zahtevah zagovornikov obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki so izpodbijale prav pravno opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja kot hude telesne poškodbe po čl. 53/I KZ RS. Zato je bilo treba ob reševanju omenjenih zahtev sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 429 v zvezi s čl. 423/I ZKP). Glede obs. katerega zagovornik v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni izpodbijal pravne opredelitve dejanja kot hude telesne poškodbe (ker je uveljavljal, da ta obsojenec dejanja sploh ni storil), pa je bilo treba z uporabo načela beneficium cohaesionis, razveljaviti napadeno pravnomočno sodbo po uradni dolžnosti (čl. 429 v zvezi s čl. 420/II ZKP). Razlogi, zaradi katerih je razveljavilo napadeno odločbo glede obsojencev, so namreč tudi v njegovo korist, ker gre za dejanje, ki so ga storili v sostorilstvu.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o omenjenih nejasnostih o posledicah oškodovančeve poškodbe ponovno zaslišati izvedenca, po potrebi pa tudi drugega izvedenca medicinske stroke (čl. 251 ZKP). Šele nato se bo lahko utemeljeno odločilo, ali gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po čl. 53/I KZ RS ali pa le za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po čl. 54 KZ RS.

Glede drugih uveljavljanih kršitev določb materialnega in procesnega prava pa tole.

Zagovorniki nimajo prav, ko menijo, da bi morala biti v opisu kaznivega dejanja opredeljena vloga vsakega med obsojenci, kaj je vsakdo med njimi počel in s čim je konkretno prispeval k nastanku prepovedane posledice. Šlo je namreč za dejanje, v katerem so vsi štirje obsojenci kot napadalci oškodovanca skupno pretepli tako, da so ga udarjali z rokami in nogami, dokler ga niso zbili na tla, nakar so ga brcali še ležečega na tleh, torej so ga fizično maltretirali z namenom, da ga telesno poškodujejo, pri čemer so se zavedali, da delujejo skupno ter da iz njihove dejavnosti pride do telesne poškodbe oškodovanca. Zato jih je treba šteti za sostorilce pri kaznivem dejanju telesne poškodbe (pri čemer bo v nadaljnjem sojenju ugotovljeno, ali gre za hudo ali za lahko telesno poškodbo), ne pa za udeležence pri pretepu (čl. 55 KZ RS, kot se to tudi uveljavlja v zahtevah), ne glede na to, da v postopku ni bilo konkretno ugotovljeno, kdo od obsojencev je z udarcem povzročil telesno poškodbo (primerjaj mr. Mitja Deisinger: Kazenski zakon SRS s komentarjem in sodno prakso, II. izdaja, Lj. 1985, str. 207).

Prav tako zagovorniki nimajo prav, ko uveljavljajo, da je bila kršena določba čl. 68/I ZKP, ker so vsi štirje obsojenci imeli skupnega zagovornika. Škodljivost za njihovo obrambo zaradi skupnega zagovornika se namreč ne predpostavlja, saj bi drugače zakon sploh prepovedoval skupnega zagovornika za več obdolžencev, marveč mora biti ta škodljivost konkretno izkazana. Prav glede tega pa v zahtevah ni navedena nobena konkretna okoliščina, ki bi kazala na to, da je dejstvo, da so imeli obdolženci skupnega zagovornika, škodovalo njihovi obrambi. Zgolj navedba, da je šlo za sostorilstvo, ni taka konkretizacija. Tudi glede obs., pri katerem zagovornik izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, češ da ta obsojenec pri dejanju ni bil udeležen in kjer se za podkrepitev teze, da je skupna obramba škodovala interesom tega obsojenca, navaja del pričevanja ene od prič na glavni obravnavi (list. št. 103), iz katerega naj bi izhajalo, da eden od obs. pri dejanju ni sodeloval, senat Vrhovnega sodišča RS ni ugotovil zatrjevane kršitve čl. 68/I ZKP. To pričevanje je treba namreč ocenjevati v celoti, torej tudi v delu, ki ga zahteva ne povzema (list. št. 103): "... Oškodovanca so zrušili, ko se je odvijal drugi del dogodka in oni so bili na njem, ko je oškodovanec ležal. Drugo obs. pa je pristopil kasneje, tepli so ga z rokami in takrat je oškodovanec dobil udarec v glavo od prvega in drugega obs.." Ne glede na tako pričevanje, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da so pri dejanju sodelovali vsi štirje obsojenci, pa velja še opozoriti, da je skupni zagovornik vestno pazil na interese vsakega med njimi. Tako je v pritožbi izrečno opozarjal na drugačno vlogo dveh od obsojenih, ki naj bi izhajala iz zagovorov obsojencev, ki si niso bili v nasprotju, in iz zagovornikovega dojemanja izvedenega dokaznega postopka. Po povedanem kolizije interesov z ostalimi obsojenci ni bilo.

Končno je treba še povedati, da tistih delov zahtev, ki se nanašajo na to, da naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno: - da je prišlo do poškodovančevega pretresa možganov zaradi padca po tleh (zahteve zagovornikov), - da ni dokazov, da bi četrti obs. poškodoval oškodovanca (zahteva njegovega zagovornika), ali pa, ki uveljavljajo kršitev čl. 364/I tč. 11 ZKP: - da je obrazložitev prvostopenjske sodbe v nasprotju z vsebino zapisnikov o zaslišanju priče (da so oškodovanca teple tri osebe) ter (da je eden od obsojencev vlekel drugega stran, ko je ta zamahnil proti oškodovancu), - da v sodbi ni navedeno, zakaj sodišče šteje poškodbo za hudo pa je treba povedati, da se teh navedb v tem postopku ne more obravnavati, saj zmotna ugotovitev dejanskega stanja ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz čl. 364/I tč. 11 ZKP nista navedena med razlogi, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Predpisi prejšnje Jugoslavije so bili v tej odločbi uporabljeni v zvezi s čl. 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).