Jedro

Pravdni stranki sta se v sodni poravnavi tudi dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da to pomeni, da pravdni stranki nista dosegli drugačnega dogovora o pravdnih stroških in sta sledili določbi prvega odstavka 159. člena ZPP. S tem sta posredno druga drugi priznali enakovreden uspeh v pravdi. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi o višini takse, ki jo je tožnica dolžna plačati na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 in toženec na podlagi drugega odstavka tega člena. Toženčeva obveznost plačila polovice sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (1/2 od 2.322 EUR ob vrednosti spornega predmeta 150.000 EUR) ima podlago v drugem odstavku ob hkratnem upoštevanju četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Določba drugega odstavka tega člena namreč določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena in je v postopku uspela, plačati njen nasprotnik. Uspeh oproščene stranke je lahko delen ali popoln, kar ob jezikovni in namenski razlagi določbe pomeni, da mora ob celotnem uspehu oproščene stranke nasprotnik plačati celo sodno takso, v primeru delnega uspeha, pa jo mora plačati delno, torej v preostanku (v obsegu kot je tožnica uspela v sporu), ki je oproščena stranka v okviru četrtega odstavka 15. člena ni bila dolžna plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta pravdni stranki dolžni plačati takso za postopek pred sodiščem prve stopnje (in sicer za tožbo) tako, da tožnica in toženec plačata vsak 1.161 EUR (I. in III. točka izreka). Obenem je pravdnima strankama izdalo plačilni nalog, da sta sodno takso dolžna plačati v petnajstdnevnem roku na račun sodišča po pravnomočnosti sklepa (II. in IV. točka izreka).

2. Predmet pritožbenega preizkusa je izpodbijana III. točka izreka navedenega sklepa, pravno sredstvo zoper plačilni nalog, kot je bil toženec v pravnem pouku opozorjen, je ugovor, o katerem bo sodišče prve stopnje šele odločalo.

3. Toženec v pritožbi proti III. točki sklepa, ki ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da ni podlage za to, da se mu nalaga v plačilo kakršnakoli taksa. V zadevi je bila sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je tožnici nakazal znesek 30.000 EUR. Tožnica je tako pridobila sredstva, ki presegajo znesek sodne takse, ki bi jo morala plačati. Ni osnove, da bi moral toženec plačati razliko sodne takse. Tudi četrti odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne daje podlage za naložitev plačila takse tožencu. Po tej določbi je naloženo plačilo takse stranki, ki je bila oproščena plačila, pa je v postopku delno uspela. Sicer pa je tožnica določila vrednost spornega predmeta in s tem višino takse, na kar toženec ni imel vpliva in mu zato ni dopustno in pravično nalagati plačila takse, ki se nanaša na celotno vrednost spornega predmeta. V poravnavi je jasno določeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kamor sodi tudi sodna taksa. Sodno takso za tožbo je dolžna plačati tožnica. Napačno je stališče sodišča, da naj bi tožnica uspela s 50 %, saj pri sklenjeni sodni poravnavi ni mogoče govoriti o višini uspeha oziroma odstotkih uspeha. Ker vsaka stranka nosi svoje stroške, tožencu ni mogoče nalagati nobenih stroškov, tudi sodne takse ne. Nepravilno je nadalje stališče sodišča, da v konkretnem primeru ne pride v poštev znižanje sodne takse, ker je šlo za ponovljeni postopek. Zato predlaga razveljavitev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 3. členu ZST-1 je takso praviloma dolžan plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. V primerih, ko je vložena tožba, je to tožeča stranka. Če izpolnjuje za to predpisane pogoje, jo sodišče na njen predlog plačila takse lahko oprosti. Kdaj je to takso, ki bi jo sicer morala plačati oproščena stranka, dolžna plačati nasprotna stranka, ureja 15. člen ZST-1, ki vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Po citiranem določilu je taksa, ki bi jo morala plačati oproščena stranka, del stroškov postopka, zato se (nasprotna) stranka njenemu plačilu, če so zato izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 15. člena ZST-1, ne more upirati s trditvijo, da na vrednost spornega predmeta ni imela vpliva.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sklenitev sodne poravnave med pravdnima strankama pomeni delni uspeh tožnice v sporu.1 Ni sporno, da je toženec tožnici v skladu z vsebino sodne poravnave nakazal 30.000 EUR. Pravdni stranki sta se v sodni poravnavi tudi dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da to pomeni, da pravdni stranki nista dosegli drugačnega dogovora o pravdnih stroških in sta sledili določbi prvega odstavka 159. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). S tem sta posredno druga drugi priznali enakovreden uspeh v pravdi.2 To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi o višini takse, ki jo je tožnica dolžna plačati na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 in toženec na podlagi drugega odstavka tega člena. Toženčeva obveznost plačila polovice sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (1/2 od 2.322 EUR ob vrednosti spornega predmeta 150.000 EUR) ima podlago v drugem odstavku ob hkratnem upoštevanju četrtega odstavka 15. člena ZST-13. Določba drugega odstavka tega člena namreč določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena in je v postopku uspela, plačati njen nasprotnik. Uspeh oproščene stranke je lahko delen ali popoln, kar ob jezikovni in namenski razlagi določbe pomeni, da mora ob celotnem uspehu oproščene stranke nasprotnik plačati celo sodno takso, v primeru delnega uspeha, pa jo mora plačati delno, torej v preostanku (v obsegu kot je tožnica uspela v sporu), ki je oproščena stranka v okviru četrtega odstavka 15. člena ni bila dolžna plačati.4

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da uporaba tarifne številke 1112 ZST-1, ki določa znižanje takse zaradi sklenitve sodne poravnave pred izdajo odločbe, v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je bila v obravnavni zadevi že izdana sodba, ki je bila nato razveljavljena, nato pa v ponovljenem postopku sklenjena sodna poravnava. Do znižanja takse pride v primeru, ko postopek na prvi stopnji še ni bil izpeljan do konca, tu pa gre za drugačen primer. Zato podlage za znižanja takse ni.

8. Ker je tožnica na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 dolžna plačati polovico takse, katere plačila je bila oproščena, je toženec ob delnem uspehu oproščene stranke ob upoštevanju drugega odstavka 15. člen ZST-1 dolžan plačati drugo polovico (preostanek) sodne takse.

9. Glede na navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 Prim. odločbi VSL I Cp 802/2014 in II Cp 2877/2016. 2 Prim. isto kot pod opombo 1. 3 Ki določa, da če stranka (tu tožnica), ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega postopka pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Plačilo naloži stranki sodišče prve stopnje. 4 Prim. odločbi VSL I Cp 2016/2016 in II Cp 1808/2016.