Jedro

Medicinska sestra v dežurni ambulanti nima pooblastila za samostojno odločanje o oskrbi pacientov, ampak ji mora delo odrediti dežurna zdravnica, tožnica - medicinska sestra pa mora le opraviti odrejeno delo. S tem, ko je tožnica sama opravila delo, ki ga zdravnik ni odredil (odstranitev odmrlega tkiva pri pacientki brez posvetovanja z zdravnikom), je prekoračila svoja pooblastila, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločba disciplinske komisije tožene stranke z dne 5.3.1996 (pisni odpravek dne 13.3.1996), potrjen s sklepom komisije za varstvo pravic z dne 12.4.1996 (pisni odpravek dne 17.4.1996), v 5. točki izreka spremeni tako, da se besede "odklonila nujno medicinsko pomoč" nadomestijo z besedami "neupravičeno odklonila odrejeno delo", besede " s čimer je storila hujšo kršitev delovne obveznosti po 8., 14., 24. in 27. tč. 28. čl. pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti ZD X., pa se nadomestijo z besedami "s čimer je storila hujše kršitve delovne obveznosti po 14. in 24. tč. 28. čl., 7. tč. 55. čl. in 4. alinei 56. čl. ter lažjo kršitev delovnih obveznosti po 3. tč. 27. čl. pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti ZD X.". Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, obenem pa je sklenilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ni neupravičeno izostala z dela dne 8.12.1995, 11.12.1995 in 12.12.1995, saj ji je bolniški stalež odobril dr. K.. Nadalje navaja, da ni prekoračila pooblastila, ker naj bi sama opravila nekrektomijo pri pacientki N., saj je šlo v tem primeru le za mehanično odstranjevanje odmrlega dermisa, ki se ji je ločil od rane spontano, kar je predvideno ob dnevnih prevezah z nekrvavo nekrektomijo. Predlaga pridobitev izvedenskega mnenja medicinske stroke. Očitano kršitev, da je z vstopom skozi okno pokazala na neprimeren odnos do sodelavcev in pacientov, nikakor ne sprejema, saj je ravnala pristojno. Te njene trditve lahko potrdi medicinska sestra N.K.. Ne priznava tudi očitka, da je dne 28.11.1995 žalila zdravnico M. in da ji je očitala kaznivo dejanje v zvezi z zdravniško službo. Zdravnici je dejansko ob prisotnosti medicinskih sester N.H.I., I.P. in M.T. dejala, da jo napada že nekaj časa, ni ji pa očitala kaznivega dejanja. Tudi ni odklonila nujno medicinsko pomoč, zato predlaga zaslišanje prič A.L., M.J., Z.P. in J.O.. Na koncu navaja, da ni kriva in da je postala žrtev, ker se pri toženi stranki bori za red in disciplino. Njena opozorila na nered so pač uporabili za napad na njo, ki se je postopno stopnjeval. To je postalo izrazito takrat, ko je zahtevala strokovni nadzor M. za z. in Z.z., kot ga predvideva zakonodaja. Ker je bil pritisk zelo hud, se je odločila zapustiti ta kolektiv tako, da ima sedaj koncesijo za izvajanje zasebnega patronažnega varstva na območju občine X..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. tedaj veljavnega zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi pravnimi stališči sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izostala z dela neupravičeno v dneh 8.12.1995, 11.12.1995 in 12.12.1995, saj ji navedene dni ni bil odobren bolniški stalež, prav tako ji tudi ni bil odobren letni dopust. Tožnica je tudi sama navedla, da ji je zdravniška komisija odobrila bolniški stalež šele od 13.12.1995 dalje. Zato ni utemeljena njena pritožbena navedba, da je bila z dela upravičeno odsotna, saj ji ni tudi zdravnik dr. K. priznal bolniški stalež, kot zmotno trdi pritožba (dokaz: izvid - B/10). S takšnim svojim ravnanjem je tožnica storila hujšo kršitev delovne obveznosti po 14. tč. 28. čl. pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: pravilnik), saj citirana določba namreč kot hujšo kršitev delovne obveznosti določa neopravičeno izostajanje z dela od dveh do 5 delovnih dni, tožnica pa je neupravičeno izostala z dela 3 delovne dni. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica prekoračila pooblastila, saj je tožnica opravila dne 25.11.1995 odstranitev odmrlega tkiva pri pacientki N. brez posveta z zdravnico. Da je tožnica prekoračila svoja pooblastila izhaja tudi iz stališč in zaključkov komisije M. z., ki je 8.5.1993 opravila nadzor pri toženi stranki. Ta komisija tudi ugotavlja, da gre pri oskrbi v dežurni ambulanti za zdravljenje, zato mora to delo odrediti zdravnik, medicinska sestra pa samo izvede naročeno storitev. Neupoštevanje tega reda pa je povzročilo tudi nepravilnost tožničinega ravnanja, to je sprememba odredbe lečeče zdravnice J.M., glede vsakodnevnega prevezovanja rane in s tako ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. S takšnim ravnanjem je tožnica, kot to pravno pravilno ugotavlja in zaključuje sodišče prve stopnje, prekoračila svoja pooblastila, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po 7. tč. 55. čl. pravilnika, za katero se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tako tožnica v dežurni ambulanti ni imela pooblastila, da samostojno odloča o oskrbi pacientke, ampak bi delo morala odrediti dežurna zdravnica, tožnica pa bi potem izvedla le naročeno storitev. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica dne 30.11.1995 vstopila skozi okno v sobo za intervencije v ambulanti št. 4, kjer je tedaj potekala intervencija pri bolnici, drug bolnik pa je v tej sobi čakal na poseg, šla do kartotečne omare, jo odprla, brskala po kartotekah, ne da bi jih vprašala za dovoljenje zdravnico, ter po določenem času skozi okno znova zapustila sobo, kar naj bi vznemirilo tako pacienta, kakor tudi prisotne svojce in otežilo delo zdravnici R.. Tako je tožnica, kot tudi pravno pravilno ugotavlja in zaključuje sodišče prve stopnje, s svojim nenavadnim nastopom, ko je brez vsakega pozdrava vstopila v sobo za intervencije, tam pobrskala po kartoteki in nato brez pozdrava odšla skozi okno, zmotila nudenje zdravstvene pomoči pacientom, saj sta bili takrat tam dve osebi, pri katerih je bilo potrebno opraviti zdravstveni poseg. Tako tožnica ni bila pooblaščena sama sporočati podatke iz kartotek. Vse to izhaja tudi iz stališč in zaključkov komisije M.z. z dne 3.6.1996, ki ugotavlja, da patronažna medicinska sestra, kar je bila tožnica, ne more in ne sme brskati po zdravstvenih kartonih ter da potrebne informacije lahko dobi samo od osebnega zdravnika. Tožnica je s takim ravnanjem prekoračila svoja pooblastila, kar tudi pravno pravilno ugotavlja in zaključuje tudi sodišče prve stopnje, kar je hujša kršitev delovne obveznosti po 7. tč. 55. čl. pravilnika tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je tudi sam tožničin vstop v sobo za intervencijo med zdravniškim posegom opredelilo kot lažjo kršitev delovne obveznosti po 3. tč. 27. čl. tega pravilnika, s čimer tudi soglaša pritožbeno sodišče. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica dne 28.11.1995 žalila zdravnico J.M. in ji očitala kaznivo dejanje v zvezi z zdravniško službo, kar sta tudi ugotovila disciplinska organa tožene stranke. Takšen nastop tožnice je sodišče prve stopnje pravilno pravno kvalificiralo kot povzročanje nereda v zavodu, kar je hujša kršitev delovne obveznosti po 4. alinei 56. čl. pravilnika tožene stranke, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi ugotovilo, da je tožnica dne 31.1.1996 odklonila odvzem krvi zavarovancu J.B. za biokemične preiskave in njeno ravnanje pravilno pravno okvalificiralo kot hujšo kršitev delovne obveznosti, t.j. neopravičeno odklonitev izvršitve delovnih in drugih nalogov po 24. tč. 28. čl. pravilnika, in je svojo ugotovitev ter zaključke v zvezi s to hujšo kršitvijo delovne obveznosti pravno pravilno in prepričljivo obrazložilo ter s takimi zaključki in s tako obrazložitvijo soglaša pritožbeno sodišče. Tako ugotavlja pritožbeno sodišče, da za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni odločilna pravna opredelitev - kvalifikacija, ampak opis storjenega dejanja, zato je sodišče prve stopnje pravno pravilno ravnalo, ko je izvedlo pravno opredelitev - kvalifikacijo - na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Na pravno opredelitev organi niso vezani, vezani so le na opis kršitve delovne obveznosti. Po napotilni normi iz 2. in 3. odst. 58. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) ima tožena stranka vsa pooblastila, da v splošnem aktu v skladu z njeno naravo dejavnosti oz. z naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec, določi posebno hude kršitve, katerih storitev je vedno sankcionirana z izrekom najstrožjega ukrepa. V pravni kvalifikaciji tako določene posebno hude oblike kršitve delovne obveznosti so okoliščine in pogoji iz 89. čl. zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), zajeti že s samo disciplinsko kršitvijo, vendar pa morajo biti take kršitve s pravno normo določene v naprej, kar pa je tožena stranka storila v 55. čl. pravilnika (B/12). Po določbi 89. čl. ZDR se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovne obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. Po tej zakonski normi se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovne obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oz. pri delodajalcu, ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oz. delodajalca. Pojem hujša posledica praviloma pomeni, da je iz osnovne oblike kršitve nastala istovrstna posledica v večjem obsegu ali v hujši obliki, ali pa nastala kakšna druga posledica, ki se po naravi stvari lahko pričakuje. V obeh primerih mora biti podana vzročna zveza med temeljnim dejanjem in nastalo hujšo posledico.

Znake nastalih posledic pa je treba kot dejstvo ugotoviti v disciplinskem postopku, kar pa je storila tožena stranka. Tožena stranka je v 56. čl. pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti določila, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče tudi za hujše kršitve delovne obveznosti, če je bistveno moten delovni proces, kar sta tudi ugotovila disciplinska organa tožene stranke. Tako pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je tožena stranka izrekla tožnici zakonito najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in s tako ugotovitvijo soglaša tudi v celoti pritožbeno sodišče. Izvršitev tega disciplinskega ukrepa pa je že tožena stranka sama odložila za dobo enega leta in je takšno odložitev izvršitve ukrepa tudi potrdilo sodišče prve stopnje.

Zato iz zgoraj navedenih dejanskih in pravnih razlogov niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter da bi moralo zaslišati nove priče, navedene v pritožbi, postaviti tudi izvedenca, saj po stališču pritožbenega sodišča zaslišanje teh prič in postavitev izvedenca ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja in k drugačni odločitvi sodišča prve stopnje, kot je to pravilno ugotovilo in zaključilo sodišče prve stopnje. Ostale tožničine pritožbene navedbe pa so le pavšalne in niso odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Zaradi navedenega je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94-I).