Jedro

V premoženjskem individualnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožnik bi moral ustrezno zatrjevati in dokazati, da mu je toženka dolžna plačati delo po tarifi, ki velja za Avstrijo (oziroma Nemčijo), česar pa ni uspel, saj ni podal trditev o tem, kateri izmed opravljenih prevozov so bili taki, da je štel za napotenega delavca, in kateri ne. Njegovo neutemeljeno vztrajanje, da so bili taki vsi prevozi, ne more privesti do prenosa dokaznega bremena na toženko, ki je zatrjevala in dokazala, da niso bili vsi prevozi taki.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Tožnik sam krije stroške pritožbe, toženki pa je v roku 15 dni dolžan povrniti 466,65 EUR stroškov za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači, dodatkov za nočno delo, razliko v dnevnicah, plače 870,00 EUR in povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik toženki dolžan povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2.Zoper del sodbe, ki se nanaša na zahtevek glede prikrajšanja pri plači 13.844,12 EUR in neplačilo nočnega dela 3.765,6 EUR se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev določb postopka zaradi neustreznega materialnega procesnega vodstva, zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem A.A., B.B., C.C., D.D. ter sodnega izvedenca, zato, ker sodišče prve stopnje toženki ni naložilo predložitve izpisov tahografa, in zato, ker gre za sodbo presenečenja. Meni, da mu je bilo onemogočeno dokazovanje in zaradi napačno uporabljenih pravil o dokaznem bremenu kršena pravica iz 22. člena Ustave. Sklicuje se na načelo materialne resnice. Vztraja, da je bil vseskozi napoteni delavec, saj je celotno vtoževano obdobje tovor pretežno nalagal v Avstriji in razkladal v Nemčiji, nato se je večinoma vračal v Avstrijo. Trdi, da je zahtevek za plačilo po avstrijski tarifi za vse dni utemeljil na navedenih dejstvih v tožbi in vlogah, zato njegov zahtevek ni nesklepčen, nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral jasno in določno opredeliti, za katere dni v posameznem mesecu so izpolnjeni pogoji za napotenega delavca. Sklicuje se na tahografske podatke o načinu vožnje po dnevih in mesecih, povzete v vlogi 9. 10. 2023, ter na napačno povzete trditve iz vloge z dne 11. 3. 2024. Nasprotuje dokazni oceni izvedenskega mnenja, pisnih izjav prič in izpiskov iz tahografa ter upoštevanju toženkinih mesečnih potnih nalogov, ki so bili naknadno izdelani na podlagi podatkov, zabeleženih v sistemu toženke, na katere voznik nima vpliva. Navaja, da je uporabil dejansko podlago, ki mu je bila dostopna, tj. s pomočjo tahografa zapisane podatke na voznikovi kartici. Pove, da je toženka izpodbijala le posamezne postavke glede vpisov na določene datume, njegov zahtevek je tako vsaj delno utemeljen. Sklicuje se na ugotovitve izvedenca, da nobena stranka ni vodila dokumentacije na ustrezen način; ker mora evidence voditi delodajalec, pomanjkljivosti ne morejo biti v škodo tožniku. Meni, da je glede nočnega dela navedel parametre glede višine zahtevka, natančno je navedel izračun za februar 2019 ter za vse ostale mesece navedel število ur, ki izhaja iz zapisa na tahografu. Navaja, da bi višino lahko izračunalo sodišče prve stopnje oziroma to naložilo izvedencu ekonomske stroke; če zaradi različne dokumentacije ni mogoče ugotoviti števila ur, pa bi se morali uporabiti nesporni podatki ali pa bi sodišče odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Meni, da bi izvedenec lahko podal enoznačne podatke na podlagi izpisa tahografa, ki naj ga predloži toženka. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo avstrijskih kogentnih predpisov. Navaja, da mu je bila plača obračunana pavšalno brez upoštevanja dejanskih ur, zato zahtevka ni mogel oblikovati drugače. Ker nima in ne more imeti natančnih podatkov, naj bi mu bilo naloženo neenako in pretežko dokazno breme. Nasprotuje ugotovitvi, da si je sam odrejal nočno delo, to je opravljal po odredbi in vednosti disponenta; do plačila dodatka pa bi bil upravičen tudi, če bi mu toženka prepuščala, da po lastni oceni vozi ponoči. Navaja, da mu je toženka protipravno pavšalno mesečno obračunavala nočno delo. Predlaga spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), Zakona o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS), Direktive o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (Direktiva 96/71/ES1) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, dodatku za nočno delo, dnevnicah ter plačilo plače za maj oziroma april 2022, saj je ugotovilo, da tožnikova tožba ni sklepčna. Štelo je, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede statusa napotenega delavca ter glede višine prikrajšanja pri plači in dodatku za nočno delo. Na podlagi dejstva, da izvedenec prometne stroke E.E. na podlagi zbranega dokaznega gradiva ni mogel podati izvida o obsegu tožnikovega dela v skladu s pravili za napotenega delavca, je sklenilo, da so ostale nedokazane tožnikove trditve, da mu pripada urna postavka avstrijskega oziroma nemškega voznika, ter glede višine zahtevanih plačil iz naslova razlike v plači. Zahtevek za plačilo dodatka za nočno delo je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik večino nočnih ur opravil na lastno željo in po lastni izbiri, in ne na zahtevo toženke. Tudi glede tega dela zahtevka je štelo, da je tožba nesklepčna.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijanega dela sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa ni nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno odločilnih trditev in izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče je sodbo lahko preizkusilo. Tožnikovo drugačno zatrjevanje temelji na nestrinjanju z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi stališči, ki pa tudi ni utemeljeno.

8.Neutemeljeno se uveljavlja tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Tožnik to kršitev zmotno utemeljuje z domnevnim nasprotjem med vsebino njegovih vlog in presojo sodišča prve stopnje o nesklepčnosti zahtevka, ki jih je oprlo tudi na ugotovitve izvedenca ustrezne stroke.

9.Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da je t. i. sodba presenečenja.2 Tožnik ne zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje uporabilo pravno podlago, na katero ni mogel računati (nenazadnje je toženka od vsega začetka opozarjala na nesklepčnost zahtevka), sklicevanje na presenečenje, ker sodni izvedenec ni bil zaslišan, pa te kršitve ne utemeljuje. Prepoved sodbe presenečenja stranke varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva pravic. To možnost je tožnik v postopku imel, sodišče prve stopnje je z ustreznim materialnim procesnim vodstvom (285. člen ZPP) ob upoštevanju načel enakega obravnavanja strank in nepristranskosti delovalo v smeri odprave pomanjkljivosti tožnikovih navedb o pravno pomembnih dejstvih.

10.Pritožba se zgrešeno sklicuje na načelo materialne resnice. Za individualne delovne spore ZDSS-1 ne določa načela materialne resnice, takšne določbe pa ne vsebuje niti ZPP.

11.V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da njegova tožba v delu, ki se nanaša na plačilo napotenemu delavcu in plačilu dodatka za nočno delo, ni sklepčna. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, trditve, ki jih je podal tožnik v tem postopku, ne omogočajo zaključka, da ga je treba obravnavati kot napotenega delavca. Skladno z Direktivo 2020/1057 bi moral za prevoze, ki jih je v spornem obdobju opravljal, dokazati, da je šlo ali za navzkrižne trgovinske operacije3 ali za kabotažo,4 ne pa za: mednarodne dvostranske prevoze,5 omejene dodatne dejavnosti natovarjanja ali raztovarjanja,6 tranzit7 oziroma začetni ali končni del kombiniranega prevoza, če cestni del sam po sebi predstavlja mednarodni dvostranski prevoz, saj se vozniki, ki opravljajo slednje ne obravnavajo kot napoteni delavci.

12.Ker gre za individualni delovni spor glede denarnega zahtevka, je trditveno in z njim povezano dokazno breme, da mu je toženka dolžna plačati višje plačilo za delo in dodatek na nočno delo, na tožniku; šele če bi dokazal, da mu toženka navedeno dolguje, bi dokazno breme, da je dolgovano plačala, prešlo na toženko.8 Tožnik je sicer vseskozi splošno navajal in to ponavlja tudi v pritožbi, da je celotno vtoževano obdobje tovor nalagal v Avstriji in razkladal v Nemčiji ter se vračal nazaj v Avstrijo. Glede na ugovor toženke, da to ne drži, kar potrjujejo predloženi potni nalogi (dejansko naknadni izpisi iz GPS sistema za vožnje tovornega vozila (B 4), ki ga je vozil tožnik), je bilo na njem trditveno (in dokazno) breme, da so bili posamezni prevozi v spornem obdobju navzkrižne trgovinske operacije ali kabotaža, kar bi za dneve teh prevozov utemeljilo njegov status napotenega delavca in posledično plačilo po tujih predpisih. Ne zadostuje le zatrjevanje o vožnjah po Avstriji in Nemčiji, ki izhaja iz izpisov tahografa; tudi sicer je bil tožnik kot voznik tisti, ki je vnašal podatek o državi v tahograf.

13.Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, bi tožnik moral opisati dejstva, ki kažejo stopnjo povezave z ozemljem držav, v katerih je opravljal posamezne prevoze, torej scenarije prevozov (začetek in konec prevoza, kraja na- in raztovarjanja ipd.), da bi se lahko za posamezne dneve ugotovilo, ali je bil kot napoteni delavec prikrajšan pri plačilu za delo. Tožnik tega trditvenega bremena ni zmogel, kot vzrok za to pa je smiselno navajal, da je na podlagi dokumentacije, ki mu je dostopna (predvsem s pomočjo tahografa zapisanimi podatki na njegovi voznikovi kartici), ugotovitev vrste prevozov in posledični izračun prikrajšanja pri plači za dneve, ko je bil napoteni delavec, zanj prezahtevno delo. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno dopustilo t. i. informativni dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca prometne stroke E.E., ki mu je na podlagi pregleda spisa in dokumentacije v njem naložilo ugotovitev vrste posameznega prevoza tožnika in izračune tožnikovega prikrajšanja za vsak mesec spornega obdobja posebej (sklep z dne 22. 4. 2025). Vendar pa sodni izvedenec naložene naloge ni mogel izpolniti, ker je ugotovil, da glede na dokumentacijo v spisu ni mogoče podati mnenja o vrsti posameznega prevoza, ki bi nakazovala oziroma opredeljevala, ali gre v določenem primeru za napotenega delavca (prim. stran 21 mnenja na list. št. 233). Ugotovil je namreč, da je tožnik v spis vložil tahografska izpisa z voznikove kartice za obdobje od 1. 7. do 29. 8. 2019 in obdobje od 1. 7. 2019 do 23. 12. 2020 (listine A 3, A 5, A 7), pri čemer za te izpise ni podatka, ali so bili preverjeni, saj na njih ni digitalnega podpisa, ki bi zagotavljal njihovo verodostojnost. Enako velja za poročila o dejavnosti (A 5 za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2021 in B 10 za obdobje od 1. 1. 2019 do 21. 3. 2022), ki sta jih predložili obe stranki, in dokumentacijo za nočno delo za obdobje od 8. 1. 2019 do 8. 9. 2019 (A 6). Pregledal je še plačilne liste za celotno obdobje10 in potne naloge za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 3. 2022 (B 4), iz katerih izhajajo med drugim tudi časi postankov v posameznem kraju, za katere pa ni jasno, na kaj se nanašajo (v posameznih krajih je lahko zabeleženih več različnih časov zaporedoma), niti niso navedene stranke ali namen poti. Ugotovil je, da to niso klasični potni nalogi, temveč naknadno na mesečni ravni izdelani izpisi podatkov, zabeleženih v sistemu GPS za vozilo, ki ga je nesporno vozil tožnik. V zvezi z nekaj mednarodnimi tovornimi listi (CMR), ki jih je predložila toženka (B 16), pa je ugotovil, da se: ali ne nanašajo na toženko ali ni mogoče ugotoviti voznika ali pa je iz njih nemogoče opredeliti vrsto prevoza, ker gre le za manjše količine blaga, ki so dopolnile glavni tovor. Sodišče prve stopnje je izdelano izvedensko mnenje pravilno štelo za prepričljivo in nanj oprlo svojo ugotovitev, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena za zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, ker mu toženka prejemkov ni plačevala kot v Avstrijo (oziroma Nemčijo) napotenemu delavcu.

14.V pritožbi tožnik zatrjuje kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo sodnega izvedenca prometne stroke. Potrebo po zaslišanju izvedenca, ki je svoje mnenje podal pisno, je nujno treba presojati od primera do primera, saj absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, ki je pred tem pisno odgovoril na vsa pravno relevantna vprašanja in pripombe, ni.11 V obravnavani zadevi je postavljeni izvedenec brezpogojno in argumentirano zapisal, da na zastavljena vprašanja ne more odgovoriti zaradi pomanjkljive in neverodostojne dokumentacije v spisu, tak njegov odgovor je povsem nedvoumen, razumljiv, jasen in strokoven. Njegovo zaslišanje tako k izidu postopka ne bi moglo vplivati, še posebej glede na dejstvo, da niti z izvedbo tega informativnega dokaza ni bilo mogoče dopolniti trditvene podlage tožnikovega zahtevka tako, da bi bil sklepčen. Tožnikove pripombe na izvedensko mnenje niso bile take, da bi z odgovori nanje izvedenec lahko na podlagi predložene listinske dokumentacije odgovoril na vprašanja sodišča12 oziroma bi omogočili sklepčen zahtevek.

1.Zavrniti je treba tudi zatrjevano kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja vseh predlaganih prič in ker ni toženki naložilo, naj izvedencu predloži izpise tahografa, na podlagi katerih bi ta lahko podal izvid in mnenje. Sodišče prve stopnje za potrditev zatrjevane napotitve tožnika na delo v Avstrijo (in Nemčijo) pravilno ni zaslišalo prič B.B. in C.C.,13 saj tožnik ni zatrjeval, da bi bili navedeni v spornem obdobju njegovi sovozniki v tovornem vozilu (toženka je to izrecno prerekala), kar pomeni, da neposredno niso imeli možnosti zaznati odločilnih dejstev, zato o spornih vprašanjih ne bi mogli izpovedovati. Enako velja za pričo D.D., katerega zaslišanje je tožnik predlagal za razlago podatkov na voznikovi kartici (npr. števila opravljenih nočnih ur), v zvezi s čimer pa je sodišče prve stopnje izvedlo ustrezen dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi morala toženka sodnemu izvedencu izročiti izpis tahografa (da bi lahko na tej podlagi odgovoril na zastavljena vprašanja). Že v vlogi z dne 21. 9. 2023 je tožnik navedel, da mu je po elektronski poti toženka posredovala datoteko z izpiski tahografa (kar po vsebini izhaja tudi iz pritožbe), tako da bi navedeno lahko sam pravočasno predložil v spis, da bi na njeni podlagi izvedenec odgovoril na zastavljena vprašanja, pa tega ni storil. Na naroku 19. 9. 2024 (torej še pred sprejetjem sklepa o postavitvi izvedenca) pa je sodišče prve stopnje celo izrecno ugotovilo (prim. zapisnik naroka, list. št. 122), da je toženka v spis predložila vse listine, ki jih je zahteval tožnik, čemur tožnik ni oporekal ne tedaj ne kasneje v postopku. Glede na navedeno kršitve določb ZPP niso podane.

2.Tožnik neutemeljeno nasprotuje pravilnosti uporabe določb o trditvenem in dokaznem bremenu. Kot je bilo že pojasnjeno, v premoženjskem individualnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožnik bi moral ustrezno zatrjevati in dokazati, da mu je toženka dolžna plačati delo po tarifi, ki velja za Avstrijo (oziroma Nemčijo), česar pa ni uspel, saj ni podal trditev o tem, kateri izmed opravljenih prevozov so bili taki, da je štel za napotenega delavca, in kateri ne. Njegovo neutemeljeno vztrajanje, da so bili taki vsi prevozi, ne more privesti do prenosa dokaznega bremena na toženko, ki je zatrjevala in dokazala, da niso bili vsi prevozi taki. Enako velja za njegovo sklicevanje na trditveno in dokazno stisko, ki je tudi posledica dejstva, da toženka ni ustrezno vodila evidenc delovnega časa, kar je nesporno njena zakonska obveznost. V veljavni zakonodaji ni podlage za to, da bi v takem primeru lahko sodišče obravnavalo nesklepčen tožbeni zahtevek. Tudi če bi zahtevek štelo za sklepčen, pa mu glede na to, da dokazno breme glede obstoja obveznosti višjega plačila dela delavca ni obrnjeno, niti na podlagi 215. člena ZPP sodišče ne bi moglo ugoditi.

3.V pritožbi tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, a neutemeljeno. Svojo odločitev je pravilno in argumentirano oprlo zlasti na izvedensko mnenje, ki je utemeljeno na predloženih listinskih dokazih, prepričljivo, strokovno in v njegovo pravilnost tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. V zvezi z ugotovitvijo, da tožniku toženka ni odrejala nočnega dela (razen iz plačilnih list izhajajočih odrejenih in plačanih ur), je odločitev obrazloženo oprta na izpovedi priče F.F. in zakonitega zastopnika toženke, da tožnik ni bil "posojen" družbi G. d. o. o., da mu torej disponenti te družbe niso odrejali dela, tako tudi nočnih voženj ne. Tej ugotovitvi tožnik v pritožbi ne nasprotuje, v prvostopenjskem postopku pa ni podal konkretnih trditev, da bi mu disponenti toženke odrejali nočno delo.

4.V pritožbi se tožnik zavzema za to, da mu pripada plačilo dodatka za nočno delo tudi, če mu je toženka prepuščala, da po lastni oceni vozi ponoči. Glede na v pritožbi neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje, da ga je toženka opozarjala na to, da si ne more sam izbirati delovnega časa, s tako pritožbeno navedbo ne more uspeti. Tudi sicer pa je bil zahtevek za plačilo dodatka za nočno delo zavrnjen že po temelju, saj je sodišče prve stopnje tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker se zatrjevano število ur nočnega dela ne sklada s številom ur nočnega dela, kot (v različni višini) izhaja iz predloženih dokazov. Zavrniti je treba tudi pritožbeno zavzemanje za to, da bi sodni izvedenec izračunal "nesporno" število opravljenih ur dela ponoči na podlagi podatkov, za katere je ugotovil, da se v različnih listinah ujemajo. Odločilna je izvedenčeva ugotovitev, da noben od predloženih izpisov voznikove kartice iz tahografa ni digitalno podpisan in torej njegova verodostojnost ni izkazana. Posledično iz takih podatkov ni mogoče sklepati na obstoj pravno odločilnih dejstev. Tudi sicer zgolj iz ujemanja nekaterih podatkov v obeh izpisih oziroma poročilih (kot take pritožba izpostavlja čas začetka in zaključka dela ter število ur dela) izvedenec kot strokovnjak predmetne stroke ni mogel odgovoriti na zastavljena vprašanja niti v zvezi s številom opravljenih nočnih ur, kar je sodišče prve stopnje, ki tega strokovnega znanja nima, upoštevalo. Glede na vse navedeno je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v celoti.

5.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

6.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je skladno z Odvetniško tarifo (OT) dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (625 točk za njegovo sestavo, 2-odstotne materialne stroške in 22-odstotni DDV) v skupni višini 466,65 EUR.