Jedro

Podlaga tožbi je 284. členu ZOR, po katerem v primeru, če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, izgubi to pravno dejanje učinek proti tožniku za toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove denarne terjatve. Predlagateljica torej v pravdi šele uveljavlja izpodbojnost pravnega posla, kar naj bi imelo za posledico pravico do poplačila to pa pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za spor o pridobitvi stvarne pravice na nepremičnini, ki je pogoj za zaznambo spora po 1. odst. 44. člena ZZK.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru S.K. in sklep sodišča z dne 29.11.2002 Dn. št. 2012/02, ki ga je izdala zemljiškoknjižna referentka, razveljavilo. Ugotovilo je, da tožba, katere zaznambo je predlagala Z. d.d., ni take narave, da bi bili podani pogoji za zaznambo spora po 44. členu ZZK/95. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica po pooblaščencu. V pritožbi opozarja na vsebino svoje tožbe. Z njo zahteva ugotovitev, da darilna pogodba, sklenjena med toženima strankama, napram njej nima pravnega učinka, kot je to predvideno v 284. členu ZOR. Na neveljavnost vknjižbe po 2. odst. 44. člena ZZK/95 ni mogla tožiti, ker ima samo ona kot upnica darovalca specifičen zahtevek. Tožbeni zahtevek se nanaša tudi na ugotovitev, da se ima pravico poplačati iz nepremičnin, navedenih v zemljiškoknjižnem predlogu. Pravica poplačati se iz tuje nepremičnine pa je zastavna pravica. To je določeno v 966. členu ZOR podobno pa v 128. in 129. ter 134. in 135. členih SPZ. Zato tudi določba zakona, da pravni posel, ki pomeni oškodovanje upnikov, zoper upnika nima pravnega učinka in ima upnik pravico poplačati se iz nepremičnine, ki je bila predmet takega pravnega posla, ne pomeni nič drugega kot to, da je upnik na nepremičnini pridobil zastavno pravico. Predlagateljica z zahtevkom za zaznambo spora ne zahteva nič drugega kot zaznambo spora o tem, da je na nepremičnini, ki je predmet oškodovanja upnikov, pridobila pravico do poplačila. Spor o taki pravici je sodišče dolžno zaznamovati v zemljiški knjigi. Stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek ni stvarnopravni, ni pravilno. Posledica stališča sodišča prve stopnje je, da bi lahko nepremičnina prešla na tretje, ki niso seznanjeni s sporom in lahko dobroverno pridobijo stvarno pravico. Prav to pa je potrebno z zaznambo preprečiti. Sodišče bi moralo torej upoštevati vsebino pravice, ki jo uveljavlja pritožnica.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je zemljiškoknjižna referentka v obravnavani zadevi prvi sklep izdala še v času veljavnosti Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 (Ur. l. RS, št. 33/95) sta tudi zemljiškoknjižna sodnica in pritožbeno sodišče glede na vsebino prehodne določbe iz 246. člena ZZK-1 za obravnavano razmerje uporabila zakon iz leta 1995. Ta je v 1. odst. 44. člena ZZK, za katerega predlagatelj zatrjuje, da ima v njem podlago za zaznambo spora, ki ga vodi zoper B. in S.K., določal, da se zaznamba spora dovoli, če teče sodni postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini. V obravnavanem primeru je podlaga tožbi 284. členu ZOR po katerem v primeru, če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, izgubi to pravno dejanje učinek proti tožniku za toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove denarne terjatve. Predlagateljica torej v pravdi šele uveljavlja izpodbojnost pravnega posla, kar naj bi imelo za posledico pravico do poplačila to pa pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za spor o pridobitvi stvarne pravice na nepremičnini, ki je pogoj za zaznambo spora po 1. odst. 44. člena ZZK. Da bi bila zaznamba spora dovoljena, bi namreč moral predlagatelj sprožiti postopek o tem, da je stvarno pravico že pridobil. Sodišče prve stopnje je torej pravilno opozorilo, da teče postopek o pridobitvi, spremembi oz. prenehanju stvarne pravice na nepremičnini le tedaj, ko tožeča stranka toži na ugotovitev, da je po zakonu ali na podlagi sodne odločbe pridobila tako pravico na nepremičnini oz. da je taka pravica prenehala.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 95. člena ZZK/95).