Jedro

Obsojencu je obtožba očitala, da je protipravno premoženjsko korist pridobil obrtni zadrugi, torej ne sebi, kar ustreza kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 191. člena KZ-77. Po opisu kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja (enako tudi sedanji 4. odstavek 261. člena KZ), pa je bil lahko za izvršitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja storilec kriv le, če je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, ne pa drugemu.

Izrek

Zahtevi obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje po 3. odstavku 191. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZS) in se mu zanj po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po 3. odstavku 191. člena KZS določi kazen 10 (deset) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let, ki je začela teči s pravnomočnostjo sodbe.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22.3.1999 obsojenega J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 4. v zvezi s 3. odstavkom 261. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.1.2000 kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper uvodoma navedeno sodbo je obsojenec iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 18.5.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik navaja, da je izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv in izpodbija ugotovitev sodišča, da je storil kaznivo dejanje, saj naj sodba o tem ne bi imela razlogov oziroma so razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri v nasprotju s seboj in z izpovedbami prič. Trdi, da je bil kazenski pregon v času izreka sodbe že zastaran. Sklicuje se na pravno zmoto in izpodbija svojo kazensko odgovornost. Sodišču prve stopnje očita navedbo, da je predkaznovan. Meni, da je bilo kršeno načelo materialne resnice, saj naj sodišče ne bi po resnici in popolnoma ugotovilo dejstev, ki so podlaga za izdajo zakonite odločbe. Sodišče naj bi z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku prekoračilo zahtevek, ki ga je postavil oškodovanec. Sodišče druge stopnje naj ne bi opravilo preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti.

Vrhovni državni tožilec - svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da ni res, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Obsojenec nima prav, ko trdi, da je pregon za kaznivo dejanje zastaral. Zahteve ni moč vložiti zaradi neustrezne kazni. Obsojenec s tem, ko brez potrebnih utemeljitev v zahtevo prepisuje posamezne člene Kazenskega zakonika (KZ) in ZKP, onemogoča, da bi se zavzelo stališče do zatrjevanih kršitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Po določbi 4. odstavka 261. člena KZ je mogoče za krivega spoznati storilca, ki "je z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobil veliko protipravno premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si pridobi tako korist". Obsojencu je obtožba očitala, da je protipravno premoženjsko korist pridobil obrtni zadrugi, torej ne sebi. Ob povsem jasni jezikovni razlagi navedene določbe in upoštevanju načela zakonitosti pa določbe 4. odstavka 261. člena KZ RS ni mogoče razlagati v obsojenčevo škodo. Po opisu kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po zakonodaji, ki je veljal v času, ko je storilec izvršil kaznivo dejanje in velja še sedaj, je bil lahko za izvršitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja storilec kriv le, če je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, ne pa drugemu. Obsojenčevo ravnanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ustreza kaznivemu dejanju po 3. odstavku 191. člena KZS. Poznejša kazenska zakonodaja glede tega kaznivega dejanja za storilca ni milejša, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 3. odstavku 191. člena KZS.

Za navedeno kaznivo dejanje je predpisana nižja kazen kot za kaznivo dejanje, za katero je bil obsojenec spoznan za krivega z izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je ob odločanju vezano na prepoved iz 4. odstavka 428. člena ZKP, zato je izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji in v okviru pogojne obsodbe določilo krajšo zaporno kazen. Podlaga za izrek pogojne obsodbe je 52. člen KZJ - materialni predpis, ki je veljal v času, ko je storilec izvršil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je ob izrekanju kazenske sankcije upoštevalo vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine. Ker je veljal obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja za neobsojenega, je ob določanju kazni upoštevalo tudi to dejstvo.

Kaznivo dejanje po 3. odstavku 191. člena KZS se kaznuje z zaporom od treh mesecev do pet let. Relativni zastaralni rok za to kaznivo dejanje znaša 5 let (4. točka 1. odstavka 95. člena KZJ). Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja (3. odstavek 96. člena KZJ), kazenski pregon pa zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kot ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona (6. odstavek 96. člena KZJ). Kazenski pregon za kaznivo dejanje po 3. odstavku 191. člena KZS, ki je bilo izvršeno 1.2.1991, ni zastaral, saj je bil tek relativnega zastaranja najprej pretrgan z vročitvijo obtožnice obsojenčevemu zagovorniku dne 21.12.1995 in nato še večkrat z drugimi procesnimi dejanji sodišča. Sodba pa je s tem, ko jo je potrdilo sodišče druge stopnje, postala pravnomočna še pred potekom desetletnega absolutnega zastaralnega roka.

Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z naklepom, naklep pa vključuje tudi zavest o kaznivosti izvršenega dejanja. Glede na to predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja in ne morejo biti upoštevne njegove navedbe, s katerimi skuša prikazati, da je bil glede kaznivosti dejanja v pravni zmoti. Morebitno dejstvo, da so druge osebe ravnale enako, na obstoj obsojenčeve krivde nima vpliva.

Navedba v uvodu sodbe sodišča prve stopnje, da je obsojenec predkaznovan, je resnično zmotna. Ker gre za procesno kršitev, ki bi po svoji naravi lahko sodila v okvir 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, bi moral biti, da bi imela le-ta naravo bistvene kršitve, podan njen vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na to, da se sodišče v obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji na obsojenčevo predkaznovanost ne sklicuje, ter dejstvo da je bila kljub visoki predpisani kazni obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila glede na zagroženo določena sorazmerno nizka kazen, Vrhovno sodišče ocenjuje, da omenjena kršitev ni imela vpliva na zakonitost sodne odločbe. Vložnik takšne zveze v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izkazuje, poleg tega pa je Vrhovno sodišče, ker je dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, drugače pravno opredelilo, tudi na novo izreklo kazensko sankcijo in v pogojni obsodbi določilo novo kazen. Ob tem je upoštevalo, da je bil obsojenec ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja nekaznovan. Tudi zato ta kršitev ni več relevantna.

Nezakonitost obsojenčevega ravnanja ugotavlja sodišče, zato dejstvo, da v občinskem zaključnem proračunu razvojna sredstva po pogodbi, ki jo je podpisal obsojenec, niso sporna, ne predstavlja nasprotja v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Glede razlike med pooblastilom Občine S.B. in uveljavljanim in prisojenim premoženjskopravnim zahtevkom Vrhovno sodišče ugotavlja, da pooblastilo za uveljavljanje dolga po svoji naravi vključuje tudi pripadek, torej zakonske zamudne obresti, tudi če to v njem ni izrecno zapisano. Zatrjevana kršitev določbe 1. odstavka 104. člena ZKP ni podana, saj je iz kazenskega spisa razvidno, da je sodišče zasliševalo obsojenca o okoliščinah v zvezi s pridobljeno protipravno premoženjsko koristjo, s katero je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku neposredno povezana, raziskalo pa je tudi druge okoliščine, pomembne za ugotovitev premoženjskopravnega zahtevka. Prisojeni premoženjskopravni zahtevek je skladen s priglašenim.

Ne drži obsojenčeva trditev, da sodišče druge stopnje ni opravilo preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, glede na stanje zadeve pa tudi ni bilo potrebe, da bi sodišče druge stopnje opravilo obravnavo.

V zvezi z ugovorom o kršenju pravice do sojenja v razumnem roku Vrhovno sodišče ugotavlja, da je od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje preteklo slabih sedem let. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bile podane ovire, ki bi ovirale tek postopka, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da sojenje ni potekalo v skladu s 1. odstavkom 23. člena Ustave Republike Slovenije oz. brez nepotrebnega odlašanja. Kršitev te pravice pa ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita. V isti zvezi vložnik uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja in se sklicuje na načelo, da ni kazni brez krivde, pri tem pa ne obrazloži, v čem naj bi bila ta pravica oziroma načelo kršeno. Vrhovno sodišče teh očitkov zato ni moglo presojati.

Navedba, da sodišče ni ugotovilo, ali je bila pogodba, ki je bila temelj nakazilu, nezakonita, in zatrjevanje, da je ostala nerealizirana, nasprotujeta dejanskemu stanju, ugotovljenemu v kazenskem postopku. Tudi izpodbijanje verodostojnosti in dokazne vrednosti dokazov predstavlja nasprotovanje dokazni oceni sodišča in s tem izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Z uveljavljanjem kršitve splošnega načela materialne resnice iz 17. člena ZKP in z navedbami pod točko 3.1. zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec prav tako zatrjuje mestoma zmotno, mestoma pa nepopolno ugotovljeno stanje in nasprotuje dokazni oceni sodišča. Skladno z določbo 2. odstavka 420. člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče presoje navedenih kršitev ni opravilo.

Nekatere od uveljavljanih kršitev je obsojenec v zahtevi le pavšalno navedel in ni obrazložil, s čim naj bi sodišče storilo te kršitve. Kot take ocenjuje Vrhovno sodišče uveljavljane kršitve 4. in 15. člena Ustave Republike Slovenije, 355. člena ZKP in 7. odstavka 364. člena ZKP. Vrhovno sodišče se skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Kršitev, ki jih vložnik le navaja oz. citira določbe, ki naj bi bile kršene, ne da bi vsebino kršitev utemeljil, zato Vrhovno sodišče ni presojalo.

Kršitve, na katere se v svoji zahtevi sklicuje vložnik, niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Vložnik je s svojo zahtevo deloma uspel, zato v skladu z 2. odstavkom 98. člena v zvezi z 98.a členom ZKP povprečnina ni bila določena, drugi stroški, o katerih bi bilo treba odločati, pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom niso nastali.