Jedro

Poslovodne osebe, ki so hkrati družbeniki enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Velenje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 4250-6/2012-00575-16-120-00 z dne 18. 10. 2012 tožniku odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost za mesec januar 2012 s pripadajočimi obrestmi.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo pri tožniku v postopku obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost ugotovljeno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju zavarovan kot lastnik - poslovodja zasebne družbe in za mesec januar 2012 ni obračunal in plačal prispevkov. Nato se sklicuje na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter Zakon o urejanju trga dela. Sklicuje se tudi na 353. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ugotavlja, da je tožnik na podlagi navedenih predpisov dolžan plačati neporavnane obveznosti za januar 2012, ki jih tudi navede.

Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju kot drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-22- 340/2012-2 z dne 27. 5. 2013 zavrnilo. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju še lastnik in poslovodja zasebnega podjetja A. d.o.o. in da je bil, glede na podatke, ki izhajajo iz evidence davčnega organa in ki jih davčnemu organu posreduje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), v tem obdobju zavarovan z zavarovalno podlago 040 (kot lastnik-poslovodja zasebnega podjetja). Nato se sklicuje na drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1, ki določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi in se po tej določbi štejejo za samozaposlene osebe. Obveznost zavarovanja po tej določbi torej nastane s kumulativno izpolnitvijo zavarovanca družbenika, ki je hkrati v isti družbi poslovodna oseba. Dodaja, da je zdravstveno zavarovanje urejeno v 6. točki 15. člena ZZVZZ, po kateri se obvezno zavarujejo osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova in pojasni, da poslovodne osebe, ki so hkrati družbeniki enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (ki jo hkrati podpišejo v vlogi delojemalca in delodajalca), niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi (ne morejo biti zavarovani na podlagi 001). Edini družbenik, ki je hkrati poslovodja, tako glede na veljavne predpise ne more biti zavarovan kot zaposlena oseba, temveč se zavaruje kot samozaposlena oseba po zavarovalni podlagi 040. Prispevki za socialno varnost lastnika zasebnega podjetja, ki ga osebno vodi in nima plače, so obvezna dajatev, ki jo iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja predpisuje zakon. Po določbah ZPIZ-1 in Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) zavezanec za plačilo omenjenih prispevkov ni pravna oseba ampak samozaposleni (fizična oseba) sam. V 1. alineji prvega odstavka 222. člena ZPIZ-1 so namreč zavarovanci iz 15. člena ZPIZ-1, torej tudi poslovodne osebe, opredeljeni kot zavezanci za plačilo prispevka zavarovanca. Tudi v 2. alineji 223. člena ZPIZ-1 so ti zavarovanci opredeljeni kot zavezanci za prispevek delodajalca, kar jih uvršča med samostojne zavezance za prispevek, ki ga plačujejo kot fizične osebe. Glede na navedeno obveznost prispevka za lastnika in družbenika zasebne družbe ni vezana na odmero dohodnine ali poslovanje družbe. Tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazil glede navedb o zavarovanju s strani centra za socialno delo in dvojni obremenitvi iz istega naslova in te navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija z laično tožbo, v kateri navaja, da je bilo njegovo podjetje uničeno. Meni, da gre v postopku za dvojno zaračunavanje za isto vrsto stroška in za izkrivljanje resnice o tožniku in njegovem podjetju. Navaja, da je po več kot 35 letih delovne dobe ostal na cesti brez pomoči. Poudarja, da je bil mnogokrat na AJPES, računovodsko podjetje pa je vodilo in urejalo finance za poslovanje podjetja in ne s.p.. Pripominja, da se iz podatkov za obdobje po letu 2005 vidi, da se je zgodilo nekaj hudega. V letu 2005 in preteklih letih je bilo podjetje v rasti. Tožnik prejema zelo nizko odmerjeno pokojnino. Prilaga dokumentacijo iz katere izhaja, da tožnik ni prejemal nadomestila za čas brezposelnosti in je moral koristiti usluge zdravstvenega doma za reveže. Za tožnika tudi ni bilo najti nikakršnega dela. Poudarja še, da je v vseh odločbah navedeno, da gre za samozaposleno osebo, tožnik pa ves čas trdi, da gre za podjetje (d.o.o.), ki bi bilo še dandanes uspešno, če ga ne bi uničili. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano določbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je ta pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore in dodatno pojasnil odločitev drugostopenjski organ ter se nanje tudi sklicuje v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče v obravnavnem primeru ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri odločitvi izhajal iz podatkov o načinu zavarovanja tožnika, pridobljenih iz uradnih evidenc, iz katerih je razvidno, da je bil tožnik v tem obdobju zavarovan kot lastnik - poslovodja zasebnega podjetja (zavarovalna podlaga 040). Tem ugotovitvam tožnik niti ne nasprotuje. Ker je v drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi in se štejejo za samozaposlene osebe, obveznost zavarovanja po tej določbi nastane, ker gre za zavarovanca družbenika, ki je obenem v isti družbi poslovodna oseba. Podobno je določeno tudi v ZZVZZ, ki zdravstveno zavarovanje ureja v 6. točki 15. člena, po kateri se obvezno zavarujejo osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. Ob tem je že drugostopenjski organ pojasnil, da poslovodne osebe, ki so hkrati družbeniki enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi. Edini družbenik, ki je hkrati poslovodja, tako po navedenem ne more biti zavarovan kot zaposlena oseba, temveč se zavaruje kot samozaposlena oseba po zavarovalni podlagi 040. Smiselno enaka odločitev izhaja tudi iz sodbe tega sodišča opr. št. I U 1908/2010 z dne 17. 5. 2011. Kljub tožbenim navedbam o zavarovanju preko centra za socialno delo in dvojni obremenitvi, tudi sodišče ugotavlja, da tožnik glede tega tekom postopka ni predložil nobenih dokazil. Glede na prvi odstavek 76. člena ZDavP-2 mora namreč stranka za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temeljita na 25. členu ZUS-1.