Jedro

Tožnik ni odklonil nove zaposlitve pred ali istočasno z dnem prevzema dejavnosti in delavcev k delodajalcu prevzemniku, temveč kasneje, ko je že prišlo do dejanske realizacije sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in delodajalcem prevzemnikom, zato se delavčevo ravnanje ne presoja po 73. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v tč. I/2, 3 in 5 izreka) spremeni tako, da se zahtevki za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki od dne 1.7.2003 dalje za nedoločen čas, da ga je prvotožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo, mu od dne 1.7.2003 dalje vzpostaviti delovno razmerje in izplačati plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 25.11.2002 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače do plačila, in da mu je prvotožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, kot neutemeljeni zavrnejo.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (v tč. I/4 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo podrednemu tožnikovemu zahtevku in razveljavilo pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo dne 28.6.2003 sklenila tožnik in drugotožena stranka (tč. I/1 izreka); ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki od dne 1.7.2003 dalje za nedoločen čas (tč. I/2 izreka), zaradi česar ga je prvotožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo, mu od dne 1.7.2003 dalje vzpostaviti delovno razmerje in izplačati plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 25.11.2002, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače dalje do plačila (tč. I/3 izreka); prvotoženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna na račun opravljenih nadur plačati neto znesek 26.472,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.7.2003 dalje ter od tega zneska obračunati in plačati prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje in ostale dajatve ter nadalje obračunati in plačati prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter ostale dajatve od v juliju 2003 plačanih nadur v višini 58.624,00 SIT (tč. I/4 izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 201.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (tč. I/5 izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi med tožnikom in drugotoženo stranko z dne 28.6.2003 nična (II. tč. izreka).

Prvotožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožnikovim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je šlo v danem primeru za spremembo delodajalca in prevzem delavcev na podlagi 73. čl. ZDR. Oba delodajalca sta dosledno spoštovala predpisan postopek in pogoje, kar je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik se je s spremembo zaposlitve strinjal. To je izrecno sporočil direktorjema obeh delodajalcev, s katerima je tudi usklajeval izrabo letnega dopusta. Po vrnitvi z dopusta se je javil delodajalcu prevzemniku, pri njemu nastopil delo in opravil prvi delovni dan. Ne obstoji nikakršna bistvena in opravičljiva zmota na strani tožnika. Direktor prvotožene stranke ni tožniku v ničemer grozil s prenehanjem delovnega razmerja. Opozoril ga je na določbe zakona in možnost, da mu bo lahko delodajalec prevzemnik izredno odpovedal pogodbo, če bo odklonil prehod in dejansko opravljanje dela. Tožnik prihaja v svoji izpovedbi v medsebojno nasprotje, ko najprej priznava, da je podpisal pogodbo z delodajalcem prevzemnikom zaradi socialnih razmer in ohranitve službe, pri čemer se je po prihodu z dopusta, ko je imel že 14 dni evidentirano delovno razmerje pri prevzemniku ter pri njemu 1 dan dejansko delal, premislil in se skliceval na zmoto ter zavedenost. Poleg tega prvotožena opozarja na zmotno odločitev glede plačila naloženih nadur. Tožniku je iz tega naslova poravnala vse obveznosti v skladu z načinom plačila, ki je bil dogovorjen med njo in pristojnim sindikatom. Nadalje se ne strinja z odločitvijo o stroških. V sporu ne gre za tipičen primer prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar ne more nositi stroškov postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu zavrne tožnikove zahtevke oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je postala odločitev v I/1 tč. izreka sodbe o razveljavitvi pogodbe z dne 28.6.2003, odločitev v I/5 tč. izreka sodbe glede stroškov v obsegu obveznosti za drugotoženo stranko in odločitev v II. tč. izreka glede zavrnitve primarnega zahtevka, pravnomočna, ker se drugotožena stranka, na katero se nanašajo odločitve, zoper sodbo ni pritožila.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov prvotožene stranke in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z odločitvijo v izpodbijanem delu sodbe (razen v odločitvi glede naloženega plačila nadur v tč. I/4 izreka) ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Z določbo 73. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02) je urejen nov delovnopravni institut, ki določa varstvo pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v primeru spremembe delodajalca. Gre za zagotovitev delavčeve nepretrgane zaposlitve in na drugi strani ohranitev pridobljenih pravic iz pogodbe o zaposlitvi pred spremembo delodajalca. Po določbi 2. odst. 73. čl. ZDR mora delodajalec prevzemnik v primeru spremembe delodajalca zagotavljati delavcem najmanj eno leto pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba. Če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec odpove pogodbo, ima enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov (3. odst. 73. čl. ZDR).

Iz predloženih listinskih dokazov je razvidno, da sta prvotožena in drugotožena stanka sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 2.6.2003, na podlagi katere sta se dogovorili o prenosu dejavnosti prevoza za potrebe naročnikov, s sporazumom z dne 23.6.2003 pa o prevzemu delavcev na delo. Na podlagi navedenega sporazuma je zaradi ukinitve dejavnosti transporta pri prvotoženi stranki in oddaje te dejavnosti prevzemniku, prenehala potreba po delu delavcev - šoferjev pri prvotoženi stranki, med njimi tudi potreba po delu tožnika. Delavci sklenejo delovno razmerje pri delodajalcu prevzemniku z dnem 1.7.2003 in od tega datuma dalje pri njemu uresničujejo vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter jim v primeru izrecne odklonitve sklenitve delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku, to preneha v skladu z zakonom (3. čl. sporazuma). Delodajalec prevzemnik se zavezuje skleniti delovno razmerje z delavci za nedoločen čas in jih razporediti na delovna mesta, ki ustrezajo njihovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Pri delodajalcu prevzemniku se delavcem določijo pravice in obveznosti v skladu z veljavno zakonodajo, KP za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije ter splošnimi akti prevzemnika, pri čemer delavci ohranijo najmanj tisti obseg pravic, ki jih na dan prehoda imajo pri delodajalcu prenosniku na podlagi veljavnih pogodb o zaposlitvi, s plačo najmanj v višini, kot so jo prejemali doslej (4. čl. sporazuma).

Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28.6.2003 je razvidno, da je tožnik sklenil z drugotoženo stranko delovno razmerje za dela in naloge voznika za nedoločen čas (1. in 2. tč. pogodbe). Stranki sta se dogovorili za osnovno plačo ob pričakovanih delovnih rezultatih v konkretni bruto višini, dodatke k osnovni plači v skladu s kolektivno pogodbo, nagrajevanje iz naslova delovne uspešnosti, poleg navedenega pa tudi za ostala izplačila v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo (5. čl. pogodbe).

Za presojo je odločilno, da je tožnik podpisal takšno pogodbo o zaposlitvi z dne 28.6.2003 pred dejanskim prevzemom dejavnosti in delavcev k delodajalcu prevzemniku, kot polnoletna in razsodna oseba z možnostjo, da je vsebino pogodbe prebral in proučil, kar pomeni, da je v primeru nestrinjanja z novimi delovnimi razmerami in pogoji imel možnost, da odkloni sklenitev pogodbe. Ne glede na dejstvo, da je bil s pogodbo seznanjen v času dopusta, ob tem da je imel možnost telefonskega ali drugačnega kontakta s sodelavci, ki so (v nasprotju z njim) odklonili podpis enako ponujene pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi sklenjene pogodbe je drugotožena stranka prijavila tožnika v delovno razmerje z dnem 1.7.2003. Nadalje je za presojo odločilno, da je tožnik po vrnitvi z dopusta dejansko začel opravljati delo pri drugotoženi stranki, to je uresničevati pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Vse navedeno dokazuje, da pri tožniku ni šlo za odklonitev nove zaposlitve pred ali istočasno z dnem prevzema dejavnosti in delavcev k delodajalcu prevzemniku, temveč kasneje, po tem ko je že prišlo do dejanske realizacije sklenjene pogodbe.

V skladu s tako ugotovljenimi dejstvi, ki jih izkazujejo predložene listine, ne more vzdržati zaključek v izpodbijani sodbi, da bi šlo pri konkretni spremembi delodajalca ter sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi tožnika za takšna ravnanja, ki bi bila v nasprotju z določbo 73. čl. ZDR. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sta oba delodajalca v postopku prenosa dejavnosti in prevzema delavca postopala bistveno tako, kot to nalaga ZDR. Glede tega je pomembno povdariti, da bi imel tožnik, če bi dejansko nadaljeval že začeto delo pri drugotoženi stranki, varovane pravice iz delovnega razmerja (vključno s povrnitvijo stroškov za prevoz, plačilom pripadajočih dodatkov, regresa za prehrano, ...) v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo dejavnosti. Zato ni bilo podanih razlogov za ugoditev njegovim zahtevkom, ki se nanašajo na prvotoženo stranko.

Sodišče prve stopnje je v sporu z odločitvijo, da je tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki od 1.7.2003 dalje za nedoločen čas, in s priznanimi dajatvenimi pravicami, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP v že ugotovljenem obsegu izpodbijanja sodbe ugodilo pritožbi prvotožene stranke, tako da je zavrnilo zahtevke tožnika, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Enako velja tudi za odločitev o priglašenih tožnikovih stroških na prvi stopnji, ki se nanašajo na obveznost do prvotožene stranke.

Neutemeljena je pritožba prvotožene stranke v delu odločitve v sodbi, ki se nanaša na obveznosti plačila iz naslova tožnikovega nadurnega dela. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, da je prvotožena stranka dolžna poravnati tožniku v celoti zahtevane nadure po višini iz kolektivne pogodbe dejavnosti, in ne v skladu z dogovorom med njo in sindikati, to je v drugačni obliki izplačila, ko ni potrebno obračunavati pripadajočih davščin ter se izplačilo ne šteje v dohodninsko osnovo. Pri plačilu iz naslova dela in v tej zvezi ustvarjenem delavčevem zaslužku gre za osebno pravico delavca, glede katere se sindikat v imenu delavca lahko dogovarja z delodajalcem, če ga je delavec za to izrecno pooblastil, kar pa prvotožena stranka v sporu ni dokazala. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijanja sodbe zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu (v I/4 tč. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotožene stranke glede stroškov, ki jih je priglasil njen pooblaščenec na naroku glavne obravnave. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre tudi pri spremembi delodajalca, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku, za eno od oblik prenehanja delovnega razmerja, kar velja tudi za tožnikov primer. Zato je bilo potrebno pri navedeni odločitvi izhajati iz določbe 2. odst. 22. čl. ZDSS.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik delno uspel v sporu in sicer samo z zahtevkom zaradi plačila nadur in nakazila davščin ter prispevkov (od že izplačanih nadur), kar v primerjavi z ostalimi zahtevki, s katerimi ni bil uspešen, predstavlja neznaten uspeh. Zato sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih prvotožena stranka v pritožbi ni priglasila.