Jedro

Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima pravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja tožnika v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku. Če ta še ni končan, lahko tak položaj doseže s posebno zahtevo v skladu s 43. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan pa ima možnost obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Odločanje o tem vprašanju je v pristojnosti upravnega organa in hkrati predmet upravnega postopka, v katerem organ presodi, ali oseba, ki zahteva udeležbo (vročitev oziroma obnovo), izpolnjuje pogoje za udeležbo v postopku kot stranska udeleženka iz 43. člena ZUP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika zoper odločbo (dovoljenje) Ministrstva za infrastrukturo, št. 3717-161/2016/7-02111216 z dne 7. 11. 2016, s katero je družbi D., d. d., Celje, dovoljena izročitev prometu hitro cesto H5 Škofije - Strmin, do pridobitve uporabnega dovoljenja, vendar največ pet let od dneva izdaje dovoljenja.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega akta, kar je pogoj za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnilo je, da tožbene navedbe, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, na drugačno odločitev ne vplivajo, saj osebi, ki ji predhodno ni priznan položaj stranke ali stranskega udeleženca, tega položaja v upravnem sporu ni mogoče priznati neposredno na podlagi določb procesnih ali materialnopravnih predpisov. V zaključku obrazložitve je navedlo še, da tudi, če bi tožnik status stranskega udeleženca izkazal, je tožba, ki jo je vložil 15. 11. 2017, vložena prepozno, ker iz podatkov spisa (predloga za razveljavitev po nadzorstveni pravici in predloga za izrek ničnosti) izhaja, da mu je bilo dovoljenje vročeno najkasneje 25. 4. 2017. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da mu dovoljenje ni bilo vročeno. Za njegovo izdajo je izvedel bistveno kasneje in je zato vložil le izredni pravni sredstvi po 274. in 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da je z vložitvijo teh pravnih sredstev pridobil status stranke v postopku in s tem tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe. Poudarja, da je izkazal svoj "upravičen interes" za vložitev tožbe in za vložitev izrednih pravnih sredstev. Navaja še, da iz pravnega pouka odločbe z dne 16. 10. 2017, s katero je bilo odločeno o njegovem predlogu za razveljavitev in za izrek ničnosti spornega dovoljenja izhaja, da zoper to odločbo ni pravnega sredstva in da je upravni spor mogoč le zoper odločbo organa prve stopnje, to pa je sporno dovoljenje, ki ga s tožbo izpodbija. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano dovoljenje odpravi. Zahteva plačilo stroškov postopka.

**K I. točki izreka**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 tožnik v upravnem sporu (le) oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Navedeno pomeni, da je aktivno legitimirana stranka v upravnem sporu lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ne pa tudi oseba, ki bi glede na materialnopravne predpise to sicer lahko bila, vendar v postopku izdaje akta ni bila udeležena. Pri presoji, ali je oseba, ki je vložila tožbo, aktivno legitimirana v upravnem sporu, je torej ključnega pomena le, ali je ta oseba imela položaj stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje akta.

6. Glede na opisano zakonsko ureditev upravičenih vlagateljev tožbe po ZUS-1, za vložitev tožbe v upravnem sporu torej ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaj tožnika v upravnem sporu pritožniku tako ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima pravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja tožnika v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku. Če ta še ni končan, lahko tak položaj doseže s posebno zahtevo v skladu s 43. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan pa ima možnost obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Odločanje o tem vprašanju je torej v pristojnosti upravnega organa in hkrati predmet upravnega postopka, v katerem organ presodi, ali oseba, ki zahteva udeležbo (vročitev oziroma obnovo), izpolnjuje pogoje za udeležbo v postopku kot stranska udeleženka iz 43. člena ZUP.

7. Iz podatkov spisa in pritožbenih navedb izhaja, da pritožnik ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje zanj spornega dovoljenja. Tožnik sicer meni, da je z navedbami v tožbi in v predlogu za razveljavitev in za izrek ničnosti spornega dovoljenja izkazal svoj pravni interes in s tem svojo aktivno legitimacijo za tožbo, vendar glede na v prejšnjih dveh točkah te obrazložitve pojasnjeno zakonsko ureditev, temu ni tako. Položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje spornega dovoljena in s tem položaja tožnika v upravnem sporu pritožnik tudi ni pridobil le z vložitvijo izrednih pravnih sredstev po ZUP. Tega položaja mu tudi ni mogoče priznati na podlagi dejstva, da je o njegovem predlogu za izrek ničnosti organ odločil po vsebini. Taka presoja pomeni le to, da je organ menil, da sporno dovoljenje lahko vpliva na njegove pravice ali pravne koristi. Ne pomeni pa priznanja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje tega dovoljenja. Tovrstni pritožbeni ugovori zato niso utemeljeni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Ostale pritožbene navedbe (o vsebini pravnega pouka odločbe, ki jo tožnik s tožbo ni izpodbijal) pa se ne nanašajo na predmet spora, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.1

8. Ker torej pritožnik ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje s tožbo izpodbijanega akta je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi (med drugim), da oseba, ki je tožbo vložila, po tem zakonu ne more biti stranka.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa niso niti razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Če pa pritožnik meni, da je njegova aktivna legitimacija za vložitev tožbe podana na podlagi pravnega pouka odločbe, ki jo sicer ne izpodbija, mu je treba pojasniti, da tudi, če bi si pravni pouk razlagali na način, kot ga razlaga pritožnik, mu ta več pravic, kot jih določa zakon, ne more dati.