Jedro

O terjatvi, ki se uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, mora sodišče prve stopnje odločiti, izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, pa mora poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. Ker pa se je zoper sodbo pritožila samo tožena stranka, višje sodišče v I. točko izreka izpodbijane sodbe ni posegalo, saj bi bila odločitev o pobotnem ugovoru v izreku sodbe toženi stranki v škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94388/2014 z dne 11. 7. 2014 v prvem odstavku izreka zaradi plačila 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2014 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka zaradi plačila 44,00 EUR z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 8 dneh plača 626,93 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega in pritožbenega postopka z obrestno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pritožbene stroške z obrestno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP) in ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj oziroma od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odstop zadeve v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V zadevi je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje: Tožeča stranka je pri toženi stranki 18. 11. 2013 kupila škarjasto dvigalo Cormach z nosilnostjo 3000 kg za ceno 4.477,40 EUR, ki je bilo pri toženi stranki montirano v decembru 2013. Kmalu po montaži so se z dvigalom začele težave, 24. 2. 2014 pa je bila tožena stranka seznanjena z reklamacijskim zapisnikom tožeče stranke z opisom napak dvigala ter izjavo, da ne pristaja ne na popravilo, ne na zamenjavo dvigala. Stranki sta sklenili končni dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala 3.000,00 EUR (ki jih tožeča stranka v tem postopku vtožuje), tožena stranka pa si je pri tem pridržala pravico tožeči stranki zaračunati vse nastale stroške v polni vrednosti za morebitne skrite ali zamolčane napake in tudi napake, ki so posledica nevzdrževanja ali namerne napačne uporabe dvigala, ki se je uporabljalo kljub napaki. Tožena stranka je terjatev iz naslova teh stroškov v postopku uveljavljala v pobot, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mednje neutemeljeno vračunala stroška po postavkah demontaža dvigala in razstavljanje dvigala, saj iz klavzule na dobavnici z dne 2. 6. 2014 ne izhajata. Nadalje je ugotovilo tudi, da tožena stranka ni dokazala, da so bila popravila potrebna zaradi napačne rabe dvigala in da se je dvigalo uporabljalo za dejavnost avtopralnice. Ker tožena stranka ni izkazala, v kolikšni meri so stroški popravila nastali zaradi poškodb na avtodvigalu, ki so posledica same napake stvari, v kolikšni meri pa so posledica poškodb zaradi nepravilne rabe avtodvigala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.708,92 EUR ni izkazana, zato pogoji za prenehanje terjatve na podlagi pobotanja niso podani.

8. Tožena stranka je v uvodu pritožbe sicer navedla, da sodbo izpodbija iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, a je v nadaljevanju (na 3. strani) pritožbe izrecno zapisala, da uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar naj bi prišlo do napačne uporabe materialnega prava. Upoštevaje obrazloženo v 6. točki je zato višje sodišče presojalo le tiste pritožbene razloge tožene stranke, v katerih glede na že ugotovljena dejstva uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tako je preverilo pritožbeno trditev, da je iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je prišlo do uveljavitve odgovornosti tožene stranke za stvarne napake in je bil znesek 3.000,00 EUR dejansko dogovorjen v okviru uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov za odpravo napake oziroma garancije za brezhibno delovanje stvari. Pritožnica se zavzema za to, da je šlo med strankama za specifičen dogovor, po katerem je prišlo do odkupa rabljenega dvigala, pri tem pa sta se stranki dogovorili, da si tožena stranka pridrži pravico zahtevati povračilo stroškov popravila oziroma je tožeča stranka dolžna kriti stroške odprave vseh napak, ki so posledica zatrjevane namerne nepravilne uporabe dvigala.

9. Višje sodišče sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da dogovor o tem, da tožena stranka tožeči stranki plača 3.000,00 EUR ter odmontira in odpelje dvigalo, pravdni stranki zavezuje na podlagi 125. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(1)

10. Dokazni postopek pa je pokazal, da toženi stranki ni uspelo izkazati, da je zaradi del, ki so bila potrebna za odpravo napak, pridobila terjatev do tožeče stranke v višini 4.708,92 EUR, ki jo je v postopku uveljavljala v pobot. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je imelo dvigalo poškodbe, ki so posledica napake same stvari in ne samo napačne rabe dvigala, toženi stranki pa so bile znane že pred prejemom reklamacijskega zapisnika z dne 24. 2. 2014. Ni dokazano, da so se na dvigalu prali avtomobili ter da so razlogi za pojav korozije na dvigalu v sferi tožeče stranke. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da so zaradi nerednega odzračevanja na dvigalu nastale trajne poškodbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi zaključilo, da ni mogoče razmejiti, v kolikšni meri so stroški popravila nastali zaradi poškodb, ki so posledica stvarne napake same, in tistimi, ki so posledica nepravilne rabe stvari. Ker niti iz dobavnice z dne 2. 6. 2014 (list. št. 13 spisa), iz katere izhaja dogovor o povračilu stroškov popravila, ne izhaja, da je tožeča stranka dolžna kriti tudi strošek demontaže dvigala in razstavljanja dvigala, kot je trdila tožena stranka, tudi ta del terjatve ni izkazan. Četudi bi sodišče prve stopnje dogovor med strankama o odkupu dvigala štelo kot popolnoma ločen posel, kot uveljavlja pritožnica, in ne v okviru uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, pa upoštevaje dejansko ugotovitev, da med obema vrstama napak ni mogoče najti ločnic, ne utemeljuje pobotnega ugovora tožene stranke. Četudi bi sodišče v dogovoru zapisano nejasno klavzulo, da je tožeča stranka dolžna odgovarjati za morebitne skrite ali zamolčane napake, razlagalo izven institutov odgovornosti za stvarne napake iz 459. člena OZ, bi tožena stranka za dela in stroške, ki so bili potrebni za odpravo napak na dvigalu in za katere naj bi imela pravico tožeči stranki izstaviti račun (na kar se tudi sama sklicuje v pritožbi), morala dokazati, da so bili posledica nepravilne uporabe dvigala s strani tožeče stranke. To pa ji v postopku ni uspelo. Pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava je zato neutemeljen.

11. Z vidika absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da so si navedbe sodišča same s seboj v nasprotju, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, in sicer zato, ker je sodišče prve stopnje navedlo, da izpovedbi priče B. B. ni mogoče pokloniti večje dokazne vrednosti, ker je kot serviser tožene stranke zainteresiran za izid pravde, v nadaljevanju pa se je oprlo prav na njegovo izpovedbo. Čeprav je sodišče prve stopnje verjelo B. B., da ni možno, da bi zaradi soli na platiščih avtomobilov, ki so se z dvigalom dvigovala, nastala korozija v takšnem obsegu, pa je hkrati ugotovilo, da se na dvigalu dejavnost avtopralnice ni opravljala (pri tem je upoštevalo tako dejstvo, da priči tožene stranke pri pranju avtomobilov nikoli nista bili prisotni, kot listinske dokaze – račune tožeče stranke za opravljene storitve), pri dvigovanju avtomobilov s soljo na pnevmatikah pa gre za običajno rabo stvari. Zato je smiseln in logičen zaključek sodišča, da tožena stranka obsega korozije, ki ga je pojasnjevala z uporabo agresivnih sredstev tožeče stranke pri pranju avtomobilov, ni zadovoljivo utemeljila in bi zato na podlagi predloženih fotografij razloge za korozijo lahko pojasnil izvedenec strojne stoke. Obrazložitev sodišča je zato višjemu sodišču prepričljiva in ker ima izpodbijana sodba tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, ti pa so jasni, skladni in vsebinsko izčrpni, je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

12. Do preostalih pritožbenih trditev v zvezi z dejanskimi vprašanji obsega korozije, dejavnosti avtopralnice in prisotnosti napak, ki niso posledica nepravilne uporabe dvigala, se višje sodišče ne bo opredeljevalo. Nazadnje pa le še dodaja, da je tožena stranka za stroške, ki so ji nastali zaradi popravila odkupljenega dvigala, v postopku uveljavljala svojo terjatev v pobot. O terjatvi, ki se uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, mora sodišče prve stopnje odločiti, kar izhaja iz določbe tretjega odstavka 319. člena ZPP ter tretjega odstavka 324. člena ZPP, izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, pa mora poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. Ker pa se je zoper sodbo pritožila samo tožena stranka, višje sodišče v I. točko izreka izpodbijane sodbe ni posegalo, saj bi bila odločitev o pobotnem ugovoru v izreku sodbe toženi stranki v škodo (359. člen ZPP).

13. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je višje sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navedla nobenih dejstev, ki bi prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožena stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.

Op. št. (1): Prvi odstavek 125. člena OZ določa: Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki.