Jedro

Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o številu ur, ki naj bi jih tožnik opravil pri njej v spornem obdobju, niti dokazov o tem, da je tožnik za svoje delo, ki ga je v tem obdobju pri toženi stranki opravil, prejel kakršnokoli plačilo. Zato tožnik od tožene stranke v tem sporu utemeljeno zahteva plačilo za opravljeno delo.

Tožnik je v tožbi neutemeljeno in materialnopravno zmotno vtoževal izplačilo nominalnega neto zneska plače, saj je višina tega neto zneska odvisna od predpisanih dajatev (davkov in prispevkov), ki veljajo na dan izplačila in ne na dan izdaje sodbe sodišča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo za marec 2012 v znesku 2.817,75 EUR, odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V preostalem se tožbeni zahtevek tožnika (za obračun bruto razlike v plači v znesku 114,75 EUR, za odvod davkov in prispevkov od navedenega zneska ter za izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 210,70 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun bruto plače za marec 2012 v znesku 2.932,50 EUR, za odvod pripadajočih davkov in prispevkov in za izplačilo neto zneska v višini 2.040,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012 dalje do plačila in pod izvršbo, zavrnilo pa je tudi del njegovega tožbenega zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik s svojimi dokazi ni dokazal obstoja terjatve, da je iz ustnih navedb tožene stranke smiselno ugotoviti, da naj bi bil tožnik že poplačan s strani A. in da nima interesa voditi ta spor. S takšnim pravnim razlogovanjem pa se tožnik ne strinja. Uvodoma navaja, da je po ZPP nepristop na prvi narok sankcioniran s fikcijo umika tožbe in ne morebitnega sklepanja, da naj bi tožnik zaradi svoje pasivnosti že prejel svojo terjatev poravnano. Glede na trditve obeh strank in glede na predlagane listinske dokaze bi moralo sodišče prve stopnje nedvomno ugotoviti, da tožnikova terjatev do tožene stranke v vtoževani višini obstoji. Dejstvo je namreč, da je tožnik vložil v spis pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da mu je dolžna tožena stranka in ne katerikoli drugi nemški pravni subjekt izplačati plačilo za opravljeno delo. Tožena stranka razen pavšalnega sklicevanja, da naj bi bil tožniku za opravljeno delo v tujini zavezan plačati nekdo drug, ni predložila nobenih relevantnih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da tožena stranka ni zavezana za plačilo opravljenega dela tožnika v Nemčiji. Nikakršne podlage nima niti sklepanje sodišča v tem, da naj bi bil tožniku vtoževani znesek verjetno že izplačan. Tožnik sicer svoji tožbi res ni predložil naknadne specifikacije zahtevka, vendar pa je potrebno ugotoviti, da tožena stranka v tem delu tožniku niti ni ugovarjala. Med strankama je bilo nesporno, da je tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko v Nemčiji opravljal za toženo stranko dela, za katera pa ni prejel dogovorjenega plačila. Morebitna tožba, ki naj bi jo tožena stranka vodila v Nemčiji zoper drugo pravno osebo, nima nikakršnega vpliva na pravico tožnika do poplačila za opravljeno delo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno) ni storilo, vendar pa je zmotno presodilo listine, ki so v spisu in zato delno nepravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo za obračun ter izplačilo plače za marec 2012, ko je opravljal za toženo stranko delo v tujini (v Nemčiji). V tožbi je navedel, da mu tožena stranka plačila za 255 ur opravljenega dela v marcu 2012 ni izplačala, tožbi je priložil pogodbo o zaposlitvi, predlagal je zaslišanje strank in prič, katerih imena in naslovi bodo predloženi naknadno, prav tako pa bo naknadno predložil evidenco prisotnosti na delu. Zatrjeval je, da je njegova bruto urna postavka znašala 11,05 EUR oziroma 8,00 EUR neto (3. člen pogodbe o zaposlitvi). Na podlagi takšnih trditev je vtoževal izplačilo (pravilno obračun) bruto zneska 2.932,50 EUR, odvod predpisanih dajatev in izplačilo neto zneska v višini 2.040,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh po pravnomočnosti, da ne bo izvršbe. Takšna tožba je bilo vročena toženi stranki v odgovor. Tožena stranka je odgovor na tožbo podala pravočasno. V tem odgovoru je pojasnila, iz kakšnih razlogov svojim delavcem ni mogla izplačati dogovorjenega plačila (enostranska odpoved pogodbe s strani nemškega partnerja). Pojasnila je, v katere namene so se porabila skoraj celotna sredstva, s katerimi je tožena stranka razpolagala in da je bila v nadaljevanju v celoti odvisna od plačila nemškega podjetja za opravljeno delo. Navedla je tudi, da je vlaganje tožb zoper njo nesmiselno, ker bodo delavci sami nosili finančno breme vlaganja tožb, v kolikor pa bi toženi stranki v Nemčiji uspelo priboriti zaslužen denar, pa bo tožena stranka naredila vse, da bo svojim delavcem poravnala obveznosti iz naslova neizplačanih plač in prispevkov.

Na podlagi 16. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) je dolžan delodajalec voditi v okviru evidence o stroških dela med drugim tudi podatke o plačah za delavce. V okviru evidence o izrabi delovnega časa (18. člen ZEPDSV) pa je dolžan delodajalec voditi tudi evidenco o številu ur, ki jih pri njemu opravi delavec (vključno z urami v času nadurnega dela). Dokumenti s podatki o delavcu, za katerega se prenehata voditi evidenca o stroških dela in o izrabi delovnega časa se hranijo kot listina trajne vrednosti, ki jo je delodajalec dolžan predložiti na zahtevo pristojnega organa (člen 17/2 ZEPDSV, člen 19/2 ZEPDSV). Z navedenima evidencama delodajalec lahko tudi verodostojno dokazuje podatke o plačah delavcev in tudi podatke o opravljenem številu ur delavcev, ki so pri delodajalcu zaposleni.

Iz vpogleda v listinsko dokumentacijo je razvidno, da tožena stranka v spis ni predložila nobenih dokazov o številu ur, ki naj bi jih tožnik opravil pri njej v marcu 2012, niti dokazov o tem, da je tožnik za svoje delo, ki ga je v marcu 2012 pri toženi stranki opravil, sprejel kakršnokoli plačilo. Iz pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožnik vložil v spis - A1), ki je bila sklenjena za določen čas od 27. 2. 2013 do 30. 9. 2012, izhaja, da je znašala urna postavka v skladu z nemško zakonodajo za 1. tar. razred 11,05 EUR bruto na uro (člen 8 pogodbe o zaposlitvi) in da je tožnik pridobil plačo najkasneje do 15. v mesecu za pretekli mesec. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu tožena stranka plače ni izplačala in da je v marcu 2012 opravil 255 ur dela, pri čemer bi se mu morala ura dela obračunati glede na določbo pogodbe o zaposlitvi v višini 11,05 EUR bruto. Kot je bilo že ugotovljeno je tožnik višino bruto urne postavke dokazoval z 8. členom pogodbe o zaposlitvi. Glede na takšno trditveno in dokazno podlago tožnika bi morala tožena stranka, v kolikor bi želela v tem individualnem delovnem sporu uspeti, dokazati, da podatki o bruto urni postavki, ki jih je navajal in dokazoval tožnik, niso točni oziroma da tožnik v marcu 2012 ni opravil 255 ur dela pri toženi stranki. Tožena stranka pa navedenega ni niti zatrjevala še manj pa dokazala. Glede na to je potrebno ugotoviti, da je tožnikov tožbeni zahtevek za obračun 255 ur opravljenega dela v marcu 2012, upoštevaje urno postavko 11,05 EUR, delno utemeljen (in sicer do zneska 2. 817,75 EUR). Z ozirom na to je pritožbeno sodišče na podlagi 2. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijano sodbo delno spremenilo in toženi stranki naložilo, da tožniku za 255 ur dela v marcu 2012 obračuna plačo v bruto znesku 2.817,75 EUR, od tega odvede predpisane davke in prispevke, nato pa mu izplača ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012 dalje do plačila (zakonske zamudne obresti je pritožbeno sodišče prisodilo v okviru tožbenega zahtevka), v 15 dneh po pravnomočnosti in pod izvršbo.

V preostalem pa je pritožbo tožnika, ki se je nanašala še na izplačilo dela plače za marec 2012 v znesku 114,75 EUR bruto, na odvod davkov in prispevkov tega zneska in na izplačilo ustrezne neto razlike zavrnilo, saj v tem delu tožbeni zahtevek tožnika ni bil utemeljen, odločitev prvostopenjskega sodišča pa pravilna. Za 255 ur dela je bil namreč tožnik upravičen do obračuna bruto plače v znesku 2.817,75 EUR. Prav tako je tožnik v tožbi neutemeljeno in materialnopravno zmotno vtoževal izplačilo nominalnega neto zneska plače za marec 2012, saj je višina tega neto zneska odvisna od predpisanih dajatev (davkov in prispevkov), ki veljajo na dan izplačila in ne na dan izdaje sodbe sodišča. Po 2. odstavku 353. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz 2. in 3. odstavka 352. člena tega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačuje prispevke za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino teh prispevkov. Obračunavanje in plačevanje ter stopnja prispevkov sta urejena v Zakonu o prispevkih za socialno varnost in Zakonu o dohodnini (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj, ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.). Davki in prispevki se obračunavajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (352/6 ZDavP-2), davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek tožnika, v okviru katerega poleg obračuna bruto zneska plače vtožuje tudi nominalni neto znesek pripadajoče plače, v nasprotju z materialnim pravom.

Pravilna pa je pritožbena navedba tožnika, da njegov nepristop na narok ne pomeni zakonske fikcije o tem, da je tožnik s tem izgubil pravni interes za vodenje predmetnega individualnega delovnega spora kot tudi ne, da je z nepristopom tožnika na narok potrebno šteti, da je tožnikova terjatev zaradi izpolnitve ugasnila. Pravilna je nadalje pritožbena navedba tožnika, da rešitev tega individualnega delovnega spora ni odvisna od rešitve spora med toženo stranko in nemškim podjetjem, ki je toženi stranki odpovedalo pogodbo o poslovnem oziroma gospodarskem sodelovanju. Tožnik je bil delavec tožene stranke, z njo je sklenil pogodbo o zaposlitvi, iz te pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je bila tožena stranka tožniku za opravljeno delo dolžna plačati dogovorjeno plačo. Tožnik v pritožbi nadalje tudi pravilno opozarja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožniku vtoževana terjatev poplačana po tretji osebi, na kar je nakazoval zakoniti zastopnik tožene stranke v okviru svojih navedb, podanih na naroku za glavno obravnavo dne 11. septembra 2013. Ker je bila tožnikova pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz zgoraj navedenega, v preostalem pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. alinea člen 358 ZPP, člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče o pravdnih stroških obeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ni odločalo, ker jih nista priglasili.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Z ozirom na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnik izpodbijal s pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s pritožbo uspel do 96 %. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) priznalo stroške nagrade za pritožbo v višini 159,09 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 219,50 EUR. Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih stroškov tožniku ni priznalo, saj so bili le ti priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT. Pritožbeno sodišče tožniku prav tako ni priznalo stroškov sodnih taks, saj stranke z ozirom na določbe Zakona o sodnih taksah, ki je veljal v času vložitve tožbe (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.), takse v individualnih delovnih sporih premoženjske narave niso bile zavezane plačati. Z ozirom na že ugotovljeni pritožbeni uspeh tožnika mu je dolžna tožena stranka povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v znesku 210,70 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.