Jedro

ZKP ne določa več pogojev za dodelitev zagovornika v samem kazenskem postopku (za „neobvezno obrambo“). To pomeni, da imajo tudi obdolženci, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno obrambo, možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč v skladu z določbami ZBPP, pri tem pa morajo izpolnjevati tudi objektivni pogoj po 1. odstavku 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 1693/2010 z dne 28. 10. 2010, zavrnila prosilkino prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, opr. št. I K 12192/2009, kot neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnila, da je 3. 9. 2010 prosilka vložila prošnjo za dodelitev BPP, ki ji je priložila listine, s katerimi je dokazovala svoje finančno oziroma premoženjsko stanje. Tožena stranka je ugotovila, da iz obtožnega predloga z dne 30. 3. 2010 izhaja, da se prosilki očita storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), zaradi dogodka z dne 21. 7. 2009. Nadalje je tožena stranka povzela vsebino določbe 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa domnevo nedolžnosti in pojasnila posledice domneve nedolžnosti ter ureditev pravice do obrambe po določbah ZKP. Če obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, ki se na abstraktni ravni opira na določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP (Zakona o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 96/2004 s spremembami – v nadaljevanju ZBPP), ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne definira, zato je treba v skladu s sodno prakso pri odločanju o postaviti zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Eno temeljnih načel ZKP je tudi načelo iskanja resnice (17. člen), po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, ampak tudi po uradni dolžnosti in je to vodilno načelo kazenskega postopka, ki sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja, sicer pa načelo iskanje resnice (načelo materialne resnice) ne velja samo za sodišče, ampak tudi za policijo, državnega tožilca in ves potek postopka.

Glede na navedeno in glede na opis in težo očitanega kaznivega dejanja (za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta), po mnenju tožene stranke ne gre za zapleten postopek, niti ne za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja. Po pregledu kazenskega spisa je namreč tožena stranka ugotovila, da izhaja očitek kaznivega dejanja prosilki iz listin v spisu, da temelji na izjavi prosilke dani na PP ... 5. 8. 2009, na podlagi zapisnika o zaslišanju oškodovanca z dne 18. 12. 2009, uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih A.A., B.B., C.C. in obvestila o telesni poškodbi s strani zdravnika ter na podlagi izvedeniškega mnenja, ki je priloženo v kazenski spis. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke očitno, da v predmetnem postopku ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja, niti za obravnavo zapletenih pravnih vprašanj. Po pregledu kazenskega spisa po mnenju Organa za BPP tudi ni podanih nobenih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela prosilka zagotovljeno pomoč strokovne obrambe. V kazenskem postopku namreč velja načelo materialne resnice in je sodišče dolžno samo, po uradni dolžnosti, ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist, poleg tega pa je sodišče dolžno v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Glede na navedeno je prosilkina vloga za BPP neutemeljena, oziroma je zahteva prosilke očitno nerazumna, saj je v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti, poleg tega pa bi bila odobritev BPP prosilki tudi nesorazmerna glede na očitek prosilki očitanega dejanja, ob dejstvu, da je sodišče dolžno v kazenskem postopku postopati skladno z načelom materialne resnice.

Tožnica v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da se zaradi svojega psihičnega stanja ne more braniti in zagovarjati sama. Razpolaga z izvedeniškim izvidom in mnenjem mag. D.D., dr. med. psihiatra sodnega izvedenca, ki je pojasnil, da so se pri tožnici po tem, ko je njen mož zbolel za malignomom, začele akutne stresne motnje, ki so se nadaljevale v post travmatsko stresno motnjo. Razvoj post travmatske stresne motnje je pri tožnici šel v smer osebnostnega spreminjanja in ima danes postavljeno diagnozo – trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji F 62.0. Poudarja, da je storila očitano kaznivo dejanje zaradi tega, ker je bila izzvana. Priče, ki govorijo v prid oškodovancu, lažejo. Ne strinja se z odločitvijo tožene stranke in zahteva tudi obrazložitev, zakaj se je njena prošnja, ki je bila vložena 3. 9. 2010, reševala dva meseca. Pred sodiščem se nikakor ni sposobna zagovarjati, saj zaradi konkretnih okoliščin njene bolezni nujno potrebuje strokovno obrambo zagovornika. Pove tudi, da je 2. 11. 2010 prejela vabilo na glavno obravnavo, ki je razpisana za dne 16. 12. 2010, ob 12.30 uri, pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno, tako kot v več zadevah s podobnim pravnim in dejanskim stanjem, navaja: Sodišče v obravnavani zadevi tožnici pojasnjuje, da pravico obdolženca v kazenskem postopku (pravico do formalne in materialne obrambe) precizirajo določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/2007-UPB- v nadaljevanju ZKP). Tako določba 12. člena ZKP določa, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam, izmed odvetnikov. Iz slednje določbe (drugi odstavek) izhaja tudi, da če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče, kadar je to določeno s tem zakonom, da se zagotovi njegova obramba. Slednja pravica se uresničuje na podlagi 70. člena ZKP, kot obvezna obramba.

V obravnavani zadevi, ko iz podatkov upravnega spisa izhaja, da se tožnici očita storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, torej kaznivega dejanja za katerega obvezna obramba ni predvidena, je treba upoštevati, da po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/2008), ZKP ne določa več pogojev za dodelitev zagovornika v samem kazenskem postopku (za „neobvezno obrambo“), saj je določba tretjega odstavka 12. člena ZKP in 71. člena tega zakona prenehala veljati. To pomeni, da imajo tudi obdolženci v kazenskem postopku, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno obrambo, možnost zaprositi za dodelitev BPP, v skladu z določbami ZBPP. Nadalje to pomeni, da morajo, enako kot vsi prosilci po tem zakonu, izpolnjevati v določbi 24. člena navedene pogoje. Tako morajo izpolnjevati tudi pogoj iz prvega ostavka 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi BPP oprla na ugotovitev, da bi bila odobritev BPP v obravnavani zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, saj tožnici že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, ki poleg sodišča zavezuje tudi policijo in državnega tožilca, domneva nedolžnosti ter načelo in načelo in dubio pro reo, zagotavljajo pošten postopek. Ob tej, v izpodbijani odločbi dobro obrazloženi utemeljitvi, ter ugotovitvi, da v kazenski zadevi I K 12192/2009 ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, niti obsežno ugotavljanje dejanskega stanja, je sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati niti tožbeni ugovor, da se je tožnica v kazenskem postopku nesposobna zagovarjati sama, zaradi svojega zdravstvenega stanja. Gre namreč za dejstvo, na katerem bi morala temeljiti že tožničina prošnja za dodelitev BPP in ki toženi stranki v času odločanja ni bilo znano, zato ga pri odločanju ni mogla upoštevati in ga iz tega razloga ne more upoštevati niti sodišče, ki v obravnavni zadevi presoja zakonitost izpodbijane odločbe. Tudi sicer po presoji sodišča to dejstvo, ne glede na to, da ga tožnica utemeljuje z dokazom (izvedeniško mnenje), samo po sebi ne pomeni, da bi lahko bila tožnici BPP dodeljena brez presoje drugih, v določbi 24. člena navedenih pogojev.