Jedro

Ker napadena sodba po oceni pritožbenega sodišča ima povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolženi, kljub temu, da posledice poškodb niso bile vidne, oškodovanki povzročil lahko telesno poškodbo, kot že obrazloženo, pritožba, ki skuša prepričati, da oškodovankina izpovedba v tem delu ni verodostojna, ne more bi uspešna, saj pri tem prezre medicinsko dokumentacijo na podlagi katere je izvedenec podal mnenje.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, za kar mu je izreklo po členu 57 KZ-1 pogojno obsodbo, s katero mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enajst mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom, ter da spremeni odločbo o kazenski sankciji tako, da obdolžencu določi nižji posamezni kazni in mu določi enotno zaporno kazen šest mesecev z preizkusno dobo enega leta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica obdolženega uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da o sprejeti dokazni oceni ni navedlo tehtnih razlogov, saj ni ocenilo razhajanja izpovedb prič o ključnih okoliščinah, kakor tudi ne na podlagi česar zaključuje, da pri oškodovanki udarec v obraz s pestjo ni bil viden, kakor tudi ne zakaj verjame oškodovanki.

5. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge o tem zakaj zagovoru obdolženca, ki je zanikal storitev očitanih kaznivih dejanj ne verjame, kakor tudi o tem zakaj je v celoti sledilo izpovedbi oškodovanke, kot to izhaja iz točk 6 do 8 obrazložitve napadene sodbe, na te razloge pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, saj z njimi soglaša. Prav tako ni pritrditi zagovornici, ko navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo izpovedb prič, saj so takšne trditve v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, s katero pa zagovornica očitno ne soglaša, s čimer pa v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Ker napadena sodba po oceni pritožbenega sodišča ima povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolženi, kljub temu, da posledice poškodb niso bile vidne, oškodovanki povzročil lahko telesno poškodbo, kot že obrazloženo, pritožba, ki skuša prepričati, da oškodovankina izpovedba v tem delu ni verodostojna, ne more bi uspešna, saj pri tem prezre medicinsko dokumentacijo na podlagi katere je izvedenec podal mnenje. Izvedenec je namreč ugotovil, da so bile povzročene poškodbe boleče na otip ter, da je zaradi utrpljenih poškodb bil začasno oslabljen del oškodovankinega telesa. Zato je sodišče prve stopnje, ki ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam izvedenca, pravilno zaključilo, da je obdolženi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na način, kot se mu očita. Sicer pa zagovornica z navedenim v bistvu graja dejansko stanje obravnavane zadeve, ki ga skuša prikazati kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Glede na navedeno ta kršitev ni podana, saj ima napadena sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih tudi tistih, ki jih pritožnica pogreša, saj je očitno, da ne soglaša z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje.

6. Zagovornica, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi kršitve kazenskega zakona v pritožbi ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Zato pritožbeno sodišče pritožbe v tej smeri ni moglo preizkusiti. V kolikor pa zagovornica z navedbami, da obdolženemu krivda ni dokazana, meri na kršitev kazenskega zakona, pa je povedati, da tudi s takšnimi navedbami graja dejansko stanje obravnavane zadeve. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo, ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa je ugotavljanje krivde obdolženega stvar dejanske presoje.

7. Uspešna tudi ne more biti zagovornica, ko graja dejansko stanje obravnavane zadeve, saj je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih kaznivih dejanj, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornice obdolženega dodaja:

8. Bistvo pritožbe je v navedbi, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, in da krivda obdolžencu ni dokazana, saj nobena priča ni potrdila njene izpovedbe, pri čemer sodišče prve stopnje ni vestno pretehtalo vseh izvedenih dokazov, saj če bi jih, bi vsekakor prišlo do dvoma in bi obdolženca moralo oprostiti obtožbe.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Kot že zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke, ki je natančno, glede bistvenih delov, tudi skladno izpovedala o poteku dogodkov. Izpovedba oškodovanke je potrjena tudi z listinskimi dokazi, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ki pravilno ni prezrlo, da je obdolžencu s strani policije bila izdana tudi odredba o prepovedi približevanja oškodovanki, saj je tudi zaradi utrpljenih poškodb iskala zdravniško pomoč, izvedenec dr. B. B. pa je ugotovil, da je zaradi utrpljenih poškodb bil začasno oslabljen del oškodovankinega telesa, kot že navedeno. Na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca, na katere ni imela nobena stranka pripomb, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, na podlagi izpovedbe oškodovanke, da se je zaradi ravnanja obdolženega počutila prestrašeno in ponižano, početje obdolženca pa je tudi opisala C. C., ko se je k njej zatekla. Ta pa je izpovedala, da je dejansko oškodovanka prišla k njej objokana ter tarnala, da ima bolečine in da ji je to storil obdolženi, poleg oškodovanke pa je bila tudi, ko je ta podala kazensko ovadbo. Sodišče prve stopnje ni našlo nobenega razloga, da navedeni priči ne bi sledilo, saj ji je oškodovanka tudi zaupala, da si želi samo, da jo mož pusti pri miru in da ne bi bil tako grob do nje in da se nima nobenega namena možu maščevati. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se nasilje v družini praviloma izvaja za štirimi stenami in brez prič, in zato ni nič nenavadnega, da določene priče niso opazile nič nenavadnega v odnosu med obdolženim in oškodovanko, pri čemer pa pravilno ni prezrlo izpovedbo priče D. D., ki ji je oškodovanka povedala, da jo mož tepe in ji tudi pokazala, da jo boli prsni koš. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo izpovedbe prič, tudi izpovedbo mame obdolženega E. E., ki je sicer potrdila, da sta se obdolženi in oškodovanka občasno prepirala, vendar je navajala, da je za te prepire kriva oškodovanka. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov in je neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, ne more biti uspešna, saj je iz pritožbe razbrati, da v bistvu ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je drugačna od tiste, ki jo pritožba prikazuje, ko trdi, da obdolžencu krivda ni dokazana. Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega obeh očitanih kaznivih dejanj, pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca za storjeni kaznivi dejanji, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo.

10. Ker pritožnica niti v preostalem v pritožbi ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Zagovornica se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, saj meni, da je ta prestroga in se zavzema, da bi se obdolžencu za posamezno kaznivo dejanje znižali posamezno določeni kazni in tudi preizkusna doba. Takšnim zavzemanjem pritožbe pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izreku vrste in višine kazni, in sicer je kot olajševalno upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost, da živi urejeno življenje in da ima redno zaposlitev, pri tem pa je upoštevalo tudi težo in nevarnost storjenih dejanj ter obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave. Z izrekom pogojne obsodbe pa je obdolžencu po oceni pritožbenega določilo povsem primerni zaporni kazni in enotno zaporno kazen, kakor tudi preizkusno dobo, zato izrečene pogojne obsodbe ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Potek časa, na katerega se v pritožbi sklicuje zagovornica in ki naj bi narekoval izrek milejše pogojne obsodbe, glede na to, da je od dejanj preteklo dobra tri leta, ni razlog za spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist. Ostale okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornica, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in se te vsekakor odražajo v izrečeni pogojni obsodbi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da bo pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornice obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).