Jedro

Tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to za odločitev ni bistveno, temveč je ključno, ali se je institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševal in ali so za to vedeli in s tem soglašali tisti, ki so bili glede na navedeno pravno podlago pristojni odrejati pripravljenost za delo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v IV. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: "IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, in sicer do delnega umika tožbe v deležu 65,3 %, zatem pa v deležu 95,8 %."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek glede obračuna dodatka za stalno pripravljenost v bruto višini 3.271,49 EUR in izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ustavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da sta odločbi toženke opr. št. ... z dne 20. 9. 2019 in opr. št. ... z dne 15. 7. 2020 nezakoniti in se razveljavita oziroma odpravita (II. točka izreka), toženka pa je dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe tožniku za obdobje od 1. 9. 2015 do vključno 31. 5. 2019 iz naslova dodatka za stalno pripravljenost obračunati dodatek pri plači v skupnem bruto znesku 6.707,66 EUR, in sicer za leto 2015 znesek 484,11 EUR, za leto 2016 znesek 1.481,39 EUR, za leto 2017 znesek 1.783,80 EUR, za leto 2018 znesek 2.039,00 EUR in za leto 2019 znesek 919,36 EUR, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov za leto 2015, 2016, 2017 in 2018 od 6. 2. 2019 do plačila, za leto 2019 pa od 6. 6. 2019 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške sodnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povračilo vseh stroškov postopka toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da gre za pripravljenost za delo. Gre za poseben delovni pogoj, urejen v ZODPol in KPP, pripravljenost pa odredi za to pristojna oseba delodajalca, generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih navedena pooblastita. Ker pripravljenost ni bila odrejena, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pripravljenost mimo določb ZODPol. Napačni so zaključki sodišča v zvezi s pojmom starešina oziroma dežurni starešina. Priča A. A. je pojasnil, da dežurni starešine nimajo časovne omejitve, kdaj se morajo odzvati (na klic), ter da ni šlo za pripravljenost, saj ni bila odrejena s strani direktorja. Če se starešine ne bi odzvali na klic, bi se delo organiziralo drugače, zaradi neodzivnosti pa javni uslužbenci (tudi tožnik) niso bili deležni nobene sankcije, do katere pa bi prišlo, če bi jim bila pripravljenost odrejena in ne bi bili odzivni. Tak način dela so si domislili javni uslužbenci na PPP B. Dogovor s starešinami je v konkretnem primeru mogoče šteti kot organizacijski ukrep, izveden v skladu z 38., 39. in 40. členom Pravil Policije, 28. členom ZODPol in drugimi predpisi, ki urejajo organizacijo dela v Policiji. Za zagotavljanje organizacijskih ukrepov je pri toženki zadolžen načelnik (prej komandir), kot vodja enote. Breme dogovora, ki so ga starešine dogovorili med seboj, ne more pasti na toženko. Tožnik je v takšno dogovarjanje privolil. Če se ne bi strinjal z neformalnimi dogovori, bi pri toženki vložil zahtevo za varstvo pravic iz delovnega razmerja, pa tega vse do leta 2019 ni storil. Pripravljenost in nadurno delo se izključujeta, kar potrjuje tudi Predlog ZODPol oziroma obrazložitev k 71. členu in sodba VSRS II Ips 452/2002 z dne 19. 6. 2003. Toženka je tožniku v obravnavanem obdobju zaradi nujnih dogodkov desetkrat odredila prihod na delo, ki je bilo odrejeno kot delo preko polnega delovnega časa ter kot tako tudi plačano. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi četrti odstavek 16. člena KPP, ki določa, da se lahko razpored dela oziroma izmena izjemoma spremeni najmanj v 24 urah pred nastopom dela zaradi nepredvidenih dogodkov, tak dogodek pa je tudi prometna nesreča s smrtnim izidom. Tožnik je izpovedal, da se je tudi v obdobju, ko ni bilo pisnih odredb za pripravljenost za delo, ohranila enaka praksa izvajanja slednje oziroma "dežurstva" starešin PPP B., čeprav so takrat vedeli, da zanjo ne bodo prejeli plačanega dodatka, ter da je delo moralo biti opravljeno in ga na drugačen način glede na število starešin na PPP B. ne bi mogli opraviti, čemur pa je toženka oporekala, sodišče pa tega ni upoštevalo. Vodja enote bi lahko na delo odredil enega od pomočnikov načelnika oziroma jih razporedil na delo tudi v petek popoldne, soboto in nedeljo, ter bi v tem primeru bistveno posegel v lažje razporejanje prostega časa. Tožnik bi moral tožbeni zahtevek oblikovati za vsak posamezni mesec, za katerega zatrjuje, da naj bi bil upravičen do dodatka za pripravljenost. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da se po pogodbi o zaposlitvi plača izplača vsak mesec do 10. v mesecu za pretekli mesec. Izplačilni dan v novem plačnem sistemu ni več relevanten. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ni upoštevalo, da je tožnik med postopkom umaknil skoraj 1/3 svojega zahtevka, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za neznaten del prvotno postavljenega zahtevka. Posledično je podana tudi bistvena kršitev postopka, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke kot neutemeljene, soglaša s prvostopenjskimi razlogi v delu, v katerem je zahtevku ugodeno in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne. Navaja tudi, da pritožbeno sklicevanje toženke na 16. člen KPP pomeni nedopustno pritožbeno novoto. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, saj ni pravilno upoštevalo tožnikovega zgolj delnega uspeha v sporu.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za stalno pripravljenost, ki ima podlago v določilih 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), 17. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), 32. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.). Skladno s prvim in drugim odstavkom 71. člena ZODPol je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju. Pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Uslužbenec policije, ki je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Smiselno enako določa 17. člen KPP.

7. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek presojati tudi glede na določbo četrtega odstavka 16. člena KPP, ki določa, da se razpored dela oziroma izmena lahko izjemoma spremeni najmanj v 24 urah pred nastopom dela zaradi nepredvidenih dogodkov ter se v takem primeru šteje, da gre za delo po posebnem razporedu, oziroma da se delo šteje kot delo preko polnega delovnega časa, če se razpored dela oziroma izmena spremeni v manj kot 24 urah pred nastopom dela, pomeni nedopustno pritožbeno novoto, saj toženka navedb, da bi šlo v tožnikovem primeru za spremembo razporeda dela, do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje ni podala. Tudi sicer sklicevanje na spremembo razporeda dela ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev, saj tožnik ne vtožuje plačila dodatka za delo po posebnem razporedu (42. člen KPJS) niti plačila nadur, do česar bi bil morebiti upravičen glede na določbo četrtega odstavka 16. člena KPP, če bi šlo za spremembo razporeda dela.

8. Pritožba poudarja, da ZODPol v šestem odstavku 71. člena določa, da lahko pripravljenost za delo odredita generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita, in da je sodišče zaradi neizdaje odredb tožniku priznalo dodatek mimo določb ZODPol. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to za odločitev ni bistveno, temveč je ključno, ali se je institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševal in ali so za to vedeli in s tem soglašali tisti, ki so bili glede na navedeno pravno podlago pristojni odrejati pripravljenost za delo. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so obstajali vsi elementi pripravljenosti za delo, kot jo definirajo že navedeni predpisi, in da je v vtoževanem obdobju t. i. dežurstvo, kot so ga na PPP B. poljubno imenovali, predstavljalo pripravljenost za delo, ki se je izvajala z vednostjo direktorja Policijske uprave B. Glede na navedeno ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na izpoved priče A. A., sedanjega direktorja Policijske uprave B., da ni šlo za pripravljenost, ker ni bila odrejena s strani direktorja.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku z razporedom, ki ga je izdelal njegov nadrejeni delavec, komandir PPP B. C. C., odrejeno, da je v posameznem tednu dežurni starešina, zato je moral biti izven rednega časa, ker ni bilo druge starešine na PPP B., dosegljiv na svojem telefonu zaradi potreb dela. V času dežurstva se je moral na klic v zvezi z delom odzvati, po telefonu urediti nujne zadeve, povezane z delom, oziroma v primeru varnostnega dogodka, ki je zahteval prisotnost starešine bodisi na kraju dogodka ali na PPP B., tudi v čim krajšem možnem času prispeti na kraj dogodka oziroma na policijsko postajo in tam opraviti delo. Vsak od starešin na PPP B. je po en teden dežural in tako bil na razpolago dežurnim policistom in policistom, ki so izvajali naloge na terenu, saj je bilo glede na število vodstvenih delavcev na PPP B. to nemogoče zagotavljati z razporedom dela na način, da bi bila zagotovljena 24 urna prisotnost nekoga iz vodstva policijske postaje. Z izvajanjem "dežurstva" starešin je komandir PPP B. zagotovil, da je PPP B. lahko zagotovila prisotnost starešin PPP B. na varnostnih dogodkih, kjer se je zahtevala prisotnost le-teh, na drugačen način kot z dežurnim starešino se slednje ni moglo zagotoviti.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s pojmom starešina oziroma dežurni starešina. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič C. C., D. D. in E. E. ugotovilo, da je bil v vtoževanem obdobju komandir PPP B. in tožniku nadrejeni delavec C. C., tožnik, D. D., E. E. in F. F. pa so bili pomočniki komandirja, vsi navedeni pa so bili vodstvo PPP B. oz. t. i. starešine. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno izpostavlja, da tedanji načelnik (oziroma komandir PPP B.) pristojnosti po 71. členu ZODPol ni imel, kar je glede na zgoraj zavzeto stališče neodločilno, saj se je pripravljenost v praksi izvrševala. Posledično tudi ni utemeljeno stališče pritožbe, da gre za obliko dogovarjanja (med starešinami PPP B.) oziroma za organizacijski ukrep v smislu določb 38., 39. in 40. člena Pravil Policije. Navedeni členi določajo, kdo odreja delo v enoti (38. člen), način odrejanja dela (39. člen) ter vsebino razporeda dela (40. člen) in same po sebi v ničemer ne vplivajo na ugotovitev, da se je dejansko izvrševala pripravljenost na delo. Ker je bila slednja odrejena s strani nadrejenega, ni utemeljeno stališče pritožbe, da to ne more iti na breme toženke.

11. Nebistvena je pritožbena navedba, da bi vodja enote lahko na delo odredil enega od pomočnikov načelnika oziroma jih razporedil na delo tudi v petek popoldne, soboto in nedeljo, ter bi v tem primeru bistveno posegel v lažje razporejanje prostega časa. Takšnega ukrepa načelnik oziroma komandir ni sprejel (pri čemer razlogi za to niso v sferi tožnika), zato tožnik ne more trpeti posledic organiziranja delovnega procesa na način, da je moral biti v pripravljenosti za primer, ko bi prišlo do dogodka, ki bi zahteval njegovo prisotnost na kraj dogodka oziroma na sedežu PPP B. Ker je bila takšna pripravljenost dejansko odrejena, ni bistven pritožbeni očitek, da so tožnik in ostali starešine vedeli, da za delo ne bodo plačani.

12. Pritožba se nadalje neutemeljeno sklicuje na izpoved priče A. A., da dežurni starešine nimajo časovne omejitve, kdaj se morajo odzvati (na klic), ter da bi se delo v primeru, če se starešina ne bi odzval, organiziralo drugače, javni uslužbenci (tudi tožnik) pa ne bi bili sankcionirani. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje dežurni starešina moral v čim krajšem možnem času prispeti na kraj dogodka in tam opraviti delo, pri čemer se je s tem v zvezi oprlo na izpoved D. D., da se je od dežurnega starešine pričakovalo, da čim prej pride na kraj, kjer je bila potrebna njegov prisotnost, ter izpoved E. E., da ni bilo časovno opredeljeno, v kakšnem času mora priti na kraj dogodka, da pa čim prej. Izpovedal je tudi, da je bil v času dežurstva skoraj vedno doma, saj drugam ni mogel iti, ker se je moral takoj oziroma v najkrajšem možnem času odzvati. Vse to utemeljuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da se je tudi potem, ko je toženka prenehala izdajati odredbe in plačevati dodatek za stalno pripravljenost, pripravljenost za delo še naprej izvajala na enak način kot dotlej. Na drugačno odločitev od izpodbijane ne vpliva dejstvo, da je A. A. izpovedal, da starešine ne bi trpeli sankcij za neodziv na klic, saj to za samo presojo pripravljenosti za delo ni odločilno, toženka pa ni trdila, da se tožnik ne bi odzval na klic.

13. Glede na to, da tožnik ni uveljavljal plačila nadur, tudi ni odločilna pritožbena navedba, da se pripravljenost za delo na domu in nadurno delo izključujeta.

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik drugače oblikovati tožbeni zahtevek, in sicer tako, da bi zakonske zamudne obresti uveljavljal od vsakokratnega mesečnega zneska in ne od letnega zneska. Tožnik je s tem, ko je obresti za zneske za obdobje od 2015 do 2018 zahteval šele od 6. 2. 2019 dalje (razen za leto 2019, ko je zakonske zamudne obresti razlike v plači do vključno maja 2019 zahteval od 6. 6. 2019 dalje), dejansko zahteval manj, kot bi lahko in je takšna odločitev kvečjemu v korist toženke. Glede na navedeno dosojene obresti za obdobje od 2015 do 2018 uveljavljal niti ne morejo biti sporne, saj so vsi zneski, vključno z zadnjim vtoževanim zneskom za december 2018, zapadli v plačilo najkasneje v januarju 2019 in bi tožnik lahko obresti zahteval, tudi če bi bilo pravilno stališče pritožbe, že v januarju 2019 (torej glede na stališče pritožbe od 11. 1. 2019 dalje). Glede teka zakonskih zamudnih obresti za znesek glavnice za leto 2019, ki jih tožnik uveljavlja od 6. 6. 2019 dalje do plačila (za zneske od januarja do vključno maja 2019), pa je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je plačilni dan (najkasneje peti dan v naslednjem mesecu) določal 2. člen Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 12/94). Pritožba zmotno meni, da aneks iz leta 1994 z uveljavitvijo novega plačnega sistema ni bil več relevanten, saj je glede na končno določbo 17. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 88/2021) prenehal veljati šele z uveljavitvijo citiranega aneksa iz leta 2021 (4. 6. 2021). Slednji aneks iz leta 2021 v drugem odstavku 2. člena na novo določa izplačilni dan, in sicer tako, da je dan izplačila plače, nadomestil plač, povračil stroškov in drugih prejemkov najkasneje 10. dan v mesecu, razen pri proračunskih uporabnikih, ki za obračun in izplačilo plač uporabljajo MFeRAC, pri katerih je izplačilni dan najkasneje 10. delovni dan, vendar ne kasneje kot 15. koledarski dan v mesecu.

15. Pritožba pa glede odločitve o stroških postopka utemeljeno navaja, da tožnik s tožbenim zahtevkom ni v celoti uspel, temveč le delno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikov uspeh od vložitve tožbe do delnega umika tožbe s pripravljalno vlogo z dne 28. 1. 2022 znašal 65,3 %, po tem pa je njegov uspeh znašal 95,8 %.1 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka delno spremenilo (154. in 158. člen ZPP). Pritožba v tem delu sicer neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker naj odločitve ne bi bilo mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje je podalo razloge za svojo odločitev, ki pa so materialnopravno zmotni.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je odločitev o stroških postopka ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako toženka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

17. Toženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk, 2 % za materialne stroške (10 točk) in 22 % DDV, kar (ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR) znaša skupaj 373,32 EUR. Priglašenih stroškov poročila stranki v vrednosti 50 točk ni priznalo, saj je to opravilo že zajeto v nagradi za pritožbo. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora toženka tožniku plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Tožnik je s tožbo prvotno zahteval 10.269,82 EUR, po delnem umiku oziroma modifikaciji tožbenega zahtevka pa 6.998,33 EUR.