Jedro

Sklep o sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti je potrebno izdelati pismeno in zoper tak sklep je dovoljena tudi posebna pritožba, ki pa suspenzivnega učinka nima. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče sklep o sojenju v nenavzočnosti obt. sicer sprejelo in ga vpisalo v zapisnik o glavni obravnavi skupaj s kratko obrazložitvijo, vendar brez pouka strankam o pravici do pritožbe. Jasno je, da je mogoče tak sklep izpodbijati tudi v pritožbi zoper sodbo. Glede na to, da izpodbijana sodba razlogov o tem, zakaj se je sodišče odločilo za sojenje v nenavzočnosti obtoženca, ne vsebuje, je jasno, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Pri sklepu o sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti gre gotovo za pomembno oz. lahko odločilno procesno okoliščino, zato morajo biti razlogi za sprejem takega sklepa v razlogih sodne odločbe vselej navedeni.

Izrek

Pritožbo zagovornice obtoženega O.D. je utemeljena, glede vseh treh obtožencev pa se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtožena F.D.P. in O.D. spoznalo za kriva, da sta storila nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odst. 196. čl. KZ, obt. J.L. pa storitve kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 1. odst. 287. čl. KZ. Obt. F.D.P. je sodišče po 1. odst. 196. čl. KZ v zvezi z 2. tč. 43. čl. in 3. tč. 42. čl. KZ izreklo kazen desetih mesecev zapora in mu v tako izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora od 27.12.2006 od 17.20 ure dalje. obt. O.D. je sodišče po 1. odst. 196. čl. določilo kazen eno leto in enega meseca zapora. Po 2. odst. 52. čl. KZ je sodišče obt. O.D. preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Piranu z dne 24.10.2005, ki je postala pravnomočna dne 5.4.2006, zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odst. 133. čl. KZ in v kateri mu je bila določena zaporna kazen v višini štirih mesecev s preizkusno dobo dveh let, nakar mu je na podlagi 2. tč. 1. odst. 47. čl. KZ izreklo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora, v tako izrečeno zaporno kazen pa mu na podlagi 1. odst. 49. čl. KZ vštelo pripor od 28.12.2006 od 18.40 ure do 16.2.2007 do 11.10 ure. Obt. J.L. je sodišče na podlagi 50. in 51. čl. KZ izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu po 1. odst. 287. čl. KZ določilo kazen 15 dni zapora s preizkusno dobo enega leta in sklenilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe v zaporno kazen všteje čas pridržanja od 28.12.2006 od 18.20 ure do 30.12.2006. Sodišče je sklenilo, da sta O.D. in J.L. na podlagi 1. odst. 95. čl. ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP in stroške zagovornikov po uradni dolžnosti, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, naložilo pa jima je v plačilo tudi povprečnino, in sicer tako, da je vsak dolžan nositi stroške v višini 400 EUR. Na podlagi 4. odst. 95. čl. ZKP je sodišče obt. F.D.P. delno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka s tem, da ni dolžan povrniti stroškov od 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP in stroškov zagovornika po uradni dolžnosti, naložilo pa mu je v plačilo povprečnino v višini 400 EUR. Obt. P. je sodišče po 4. odst. 196. čl. KZ vzelo 3,98 g in 1,95 g heroina, obt. D. pa 3,44 g heroina in 255 celih in 3 polovice, skupne neto mase 54,33 g tablet Roche 15-15 mg, Dormicum-midazolam. Po 498. čl. ZKP je sodišče vzelo tudi 0,10 g konoplje in 1,33 g istega mamila. Na podlagi 69. čl. KZ je obt. O.D. vzelo tudi digitalno tehtnico sive barve z oznako Tomopol P1, digitalno tehtnico črne barve z oznako Tanita, model 1479, obt. P. pa digitalno tehtnico znamke Diamond, model 500 in mobilni telefon Samsung tip SHG X 660V, z vstavljeno SIM kartico. Obt. O.D. je po 95. čl. KZ sodišče vzelo tudi 60.000,00 SIT protipravne premoženjske koristi.

Zoper to sodbo se najprej pritožuje obt. O.D. sam. Pritožbenemu sodišču očita vrsto kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornica obt. O.D. izpodbijano sodbo graja iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 370. čl. ZKP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obt. F.D.P. sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na njegovega varovanca spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zagovornice obt. O.D. je utemeljena, glede vseh treh obtožencev pa je bilo izpodbijano sodbo razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Zagovornica obt. O.D. pravilno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je na glavni obravnavi dne 14.5.2007 sprejelo sklep o sojenju v nenavzočnosti obt. O.D. Kritičnega dne slednji obtoženec na glavno obravnavo ni pristopil, kljub temu, da je bil o njej obveščen. Pred nadaljevanjem glavne obravnave pa je, kakor je videti iz razpravnega zapisnika, obtoženčeva hči, priča D.L. povedala, da je njen oče v petek, 11.5.2007 odšel v bolnišnico. Predsednica senata je te navedbe preverila in ugotovila, da se obtoženec ne nahaja med hospitaliziranimi osebami v Psihiatrični bolnišnici, nakar je senat, kljub nasprotovanju njegovega zagovornika sprejel sklep, da se bo glavna obravnava nadaljevala v odsotnosti obt. O.D. V nadaljevanju glavne obravnave tega je sodišče zaslišalo pričo D.L. in izvedlo številne druge dokaze tako, kakor je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi. Obtoženčeva zagovornica je svoji pritožbi priložila dopis Psihiatričnega dispanzerja, ki se nahaja na list. št. 215 spisa in od koder je videti, da se je obtoženec v petek, dne 11.5.2007 resnično zglasil pri njih tako, kakor je to povedala obtoženčeva hči na glavni obravnavi, vendar pa je bil zaradi pomanjkanja prostora odklonjen, naslednji dan pa je kontaktiral z dr. L. in dobil napotek, da se v ponedeljek, dne 14.5.2007, torej na dan glavne obravnave zglasi v njihovem dispanzerju. Očitno je obtoženec na dan glavne obravnave temu napotku sledil in se odpeljal v I. tako, kakor je to mogoče povzeti tudi iz tega, kar je povedal na glavni obravnavi obt. J.L., ko je dejal, da je videl obtoženca, kako se je peljal v smeri K. Pravica do sojenja v obtoženčevi navzočnosti je pravno jamstvo v kazenskem postopku, ki ga zagotavlja 29. čl. Ustave Republike Slovenije. Uresničevanje te pravice pa je omejeno z določbo 3. odst. 307. čl. ZKP, po kateri sme senat, če obtoženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil obtoženec pred tem že zaslišan. Sklep po navedeni določbi pa je mogoče sprejeti le v primeru, če se je obtoženec, bodisi izrecno ali s konkludentnimi ravnanji ustavno zagotovljenemu jamstvu do pravice do sojenja v njegovi navzočnosti odpovedal. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da je temu tako. Pritožbeno sodišče meni, da mora biti ugotovitev o tem, da se je obtoženec odpovedal pravici do sojenja v njegovi navzočnosti tolika in gotova, da v to oceno ne sme biti prav nikakršnega dvoma. Kakor hitro pa tak dvom obstoji, sklep o sojenju v nenavzočnosti obtoženca ni na mestu. V obravnavani kazenski zadevi pa je bil tak dvom zagotovo podan na podlagi tega, kar sta povedala zakonca L. Res je sicer sodišče njune navedbe preverjalo, vendar očitno na neustrezen način, kar je mogoče trditi na podlagi tega, kar je razvidno iz dopisa, ki ga pritožnica prilaga svoji pritožbi. Nenazadnje pa je potrebno povedati, da se je obtoženec v bolnišničnem dispanzerju prvič zglasil v petek in bil napoten na to, da se pri njih ponovno oglasi v ponedeljek na dan glavne obravnave tako, da so bile možnosti obtoženca, da bi sodišču svojo odsotnost opravičil, omejene tudi spričo dejstva, da sta bila med obtoženčevim prvim in drugim obiskom v bolnišnici dva dela prosta dneva. Tudi to je okoliščina, ki bi jo sodišče pri svoji odločitvi glede sojenja v odsotnosti drugoobtoženca moralo upoštevati. Glede na vse zgoraj navedeno tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil sklep o sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti nepravilen, glede na dogajanje na glavni obravnavi dne 14.5.2007, je po oceni pritožbenega sodišča lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ob zgoraj navedenem je tako podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. čl. ZKP.

Glede obt. O.D. pa je bilo izpodbijano sodbo razveljaviti tudi po uradni dolžnosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Iz obrazložitve grajane sodbe je razvidno, da le-ta razlogov v utemeljitev sklepa o sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti ne vsebuje. Sklep o sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti je potrebno izdelati pismeno in zoper tak sklep je dovoljena tudi posebna pritožba, ki pa, resnici na ljubo, suspenzivnega učinka nima. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče sklep o sojenju v nenavzočnosti obt. O.D. sicer sprejelo in ga vpisalo v zapisnik o glavni obravnavi skupaj s kratko obrazložitvijo, vendarle brez pouka strankam o pravici do pritožbe. Jasno je, da je mogoče tak sklep izpodbijati tudi v pritožbi zoper sodbo. Glede na to, da izpodbijana sodba razlogov o tem, zakaj se je sodišče odločilo za sojenje v nenavzočnosti obtoženca, ne vsebuje, je jasno, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Pri sklepu o sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti gre gotovo za pomembno oz. lahko odločilno procesno okoliščino, zato morajo biti razlogi za sprejem takega sklepa v razlogih sodne odločbe vselej navedeni.

Glede obtoženih F.D.P. in J.L. pa je bilo izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 387. čl. ZKP. Kaznivi dejanji, očitani tema dvema obtožencema, sta namreč pogojeni s kaznivim dejanjem, očitanim obt. O.D. Glede na to, da je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo glede slednjega obtoženca razveljavilo, je na dlani, da je bilo potrebno tako ravnati tudi glede obtoženih P. in L. Upoštevaje razloge razveljavitve sodbe za vse tri obtožence pritožbeno sodišče pritožbo obt. O.D. in zagovornika obt. F.D.P. ni obravnavalo, bo pa to v ponovljenem sojenju moralo storiti sodišče prve stopnje.

Glede na vse zgoraj povedano, je bilo tako na podlagi 1. odst. 392. čl. ZKP v zvezi s 387. čl. ZKP izpodbijano sodbo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.