Jedro

Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo: - ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba za vozilo F. z dne 14.12.2006, sklenjena med tožečo stranko kot kupcem in toženo stranko kot prodajalcem, nična (1. točka izreka), - toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 13.198,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2009 (2. točka izreka), - toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.596,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo in nato še pravočasno dopolnitev pritožbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, nasprotni stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična kupoporodajna pogodba za v izreku navedeno vozilo, ker vozilo ob sklenitvi pogodbe ni obstajalo (prim. 35. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Objektivna posledica ničnosti je po prvem odstavku 87. člena OZ vrnitvena dolžnost. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo tudi dajatvenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki vrniti prejeto kupnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo oziroma da je napačno uporabilo določbo 285. člena ZPP, ki sodišču nalaga materialnoprocesno vodstvo v postopku. V posledici tega naj bi sodišče prve stopnje kršilo tudi ustavne določbe in 6. člen EKČP. Vendar ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila. Za kaj takega pa v konkretnem primeru ne gre. Glede na izrecne, konkretizirane in obrazložene navedbe tožeče stranke v tožbi, da predmet pogodbe ne obstaja, ne obstaja dolžnost sodišča, da toženo stranko še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe ali dokaze spornih dejstev. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega vodstva je treba namreč izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (prim. II Ips 96/2006). Očitek pritožnice sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije navedb in dokaznih predlogov, presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Zato tudi niso kršene ustavne pravice niti določila EKČP. 7. Ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi, in jo je zato mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in v zadostni meri ugotovilo za odločitev pomembno dejansko stanje. Po izčrpni in logično obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki se opira na uradne podatke Ministrstva za notranje zadeve, podpirata pa jih tudi izpovedbi obeh zaslišanih prič, pritožba ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju predmeta pogodbe z vztrajanjem pri dopolnitvi dokaznega postopka s pribavo uradne dokumentacije Upravne enote (pri čemer ne pojasni katere) in pri svojem zaslišanju. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj na obstoj vozila ni mogoče sklepati zgolj na podlagi prevzemnega zapisnika (priloga A3). Tudi račun kot enostranka listina tožene stranke ne more biti zadosten dokaz za obstoj vozila. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev prvostopnega sodišča. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni zaslišalo prič B. Š. in A. M., ki naj bi opisala okoliščine glede skrbnosti tožene stranke pri sklepanju poslov, ker ta sama po sebi ni relevantna za odločitev v tej zadevi, saj ima ničnost pogodbe za posledico dolžnost vrnitve prejetega po prvem odstavku 87. člena OZ, in to ne glede na (zadostno) skrbnost pri sklepanju (nične) pogodbe.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila tožena stranka le posrednik med A. M. in tožečo stranko, saj je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi računa, ki ga je izdala tožena stranka, ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožena stranka od prejete kupnine zase obdržala le provizijo (preostanek pa naj bi šel A. M.). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bo tožena stranka po vrnitvi prejete kupnine tožeči stranki lahko na isti pravni podlagi uveljavljala vrnitveni zahtevek zoper svojega komitenta A. M., v posledici ničnosti komisijskega pogodbenega razmerja med toženko in A. M.. Ne glede na navedeno pa za odločitev v tej zadevi ni pomembna komisijska pogodba, sklenjena med toženko in A. M., na katero se pritožnica sklicuje v dopolnitvi pritožbe, pač pa kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama. Prav tako so za odločitev nerelevantne navedbe pritožbe o kreditni sposobnosti in zaposlitvi leasingojemalca, saj je to stvar pogodbe o leasingu, sklenjene med tožečo stranko in leasingojemalcem, ki prav tako ni predmet te pravde.

10. Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k razjasnitvi zadeve, zato tudi ona sama nosi stroške za odgovor na pritožbo.